Zarja Jana

Te dni sem, prvič po več desetletjih, začela razmišljati, da bi spet dvignila sidro. V Britaniji živim pol življenja. Pred tem sem ga tretjino preživela po cestah, ulicah in stezicah sveta, v Sloveniji pa prvi dve šestini, vključno s časom med pleničko in poštevanko. Sem tujka brez naglasa in se mi zgodi, da ne delim kolektivnega slovenskega vedenja, kar Slovenci odpuščate tujcem (če so beli severnjaki, manj južnjakom, še manj beguncem), jaz pa padem nekje vmes. Tose je pokazalo, ko sem skrbela za svojo mamico in sem v kritičnih trenutkih pogrešala nevidno mrežo vzajemne podpore, osnovo slovenskega preživetja. 

Kadar ni podatkov, se zanašam na občutke, recimo zdaj, ko se moram pred koncem leta, raje pa prej, odločiti o svoji prihodnosti. Kaj se bo zgodilo s 1. januarjem 2021, ne ve niti kristalna krogla. Skrajni scenarij bi bil MAD, Mutual(ly) Assured Destruction (vzajemno zagotovljeno uničenje) Britanije, pa tudi Evropske unije, če bo preostalih 27 članic vleklo vsaka na svojo stran, frakcije znotraj vsake članice pa tudi. Slovenske politične situacije ne morem komentirati (glej prvi odstavek), lahko pa vsakemu, ki ima v mislih dobro Slovenije, svoje družine in samega sebe, svetujem slogo. Za kar so potrebni kompromis in določena odrekanja, kar ni napačen napotek za izbiro na prihodnjih in še poznejših volitvah vlade za nacijo, ki še vedno vleče s seboj okove polpretekle zgodovine. 

Ljubi moji, sama se bom že znašla. Prej ko slej bom pod rušo. Lahko mi je vseeno, če Slovenija razpade na prafaktorje, Ljubljanski grad postane posebna državica, član Združenih narodov in se temperatura Ljubljanice dvigne do vrelišča. Vi in vaši potomci boste ležali, kot si boste zastavili zdaj. Evropska unija je trn v peti Združenim državam, katere trenutni predsednik bi lahko dobil še en mandat za rovarjenje. So še drugi, ki bi jim koristil razpad EU. O Rusiji ne vem dovolj, bi pa Kitajska imela več manevrskega prostora z vsako evropsko državico posebej. Slovenijo lahko pohrusta z vezalkami vred. Ne more pa velikega, enotnega, gospodarsko močnega bloka. Kar poglejte razdrobljeno Afriko, ki jo kolonizira ne le Kitajska, ampak že tudi Južna Koreja.

V Evropi se dviga skrajna desnica, ki je vedno prisotna, tako kot rakaste celice, ki samo čakajo na priložnost, ko bo organizem oslabel. Britanski referendum je bil razpoka, skozi katero se je vrinil brexit (s podporo ameriške Alt Right, skrajne desnice). Nemška skrajnodesničarska stranka AfD je diktirala zmagovalca na nedavnih volitvah v nemški zvezni deželi Thuringia. Tej, s katero se je Hitler februarja 1930 hvalil: »V Thuringii smo najpomembnejša stranka. Stranke, ki bodo hotele sestaviti vlado, si ne morejo zagotoviti večine brez naše pomoči.« (BBC) In naprej je zgodovina. 

»Totalitarizem se zgodi, ko se elita speča z rajo. Rajo se pridobi s propagando,« je zapisala Hannah Arendt (1906–1975), nemško-ameriška filozofinja judovskega rodu in ena najpomembnejših političnih teoretičark 20. stoletja. 

Slišim Slovence, ki bentijo čez Evropsko unijo. Manjka jim izkušnja potovanja z jugoslovanskim potnim listom. Že prestop italijanske meje, avstrijske še bolj, je bil poniževalen: »Zlavi, zlavi.«

»Včerajšnjega dne ne moremo popraviti, z jutrišnjim pa lahko zmagamo ali izgubimo,« je rekel Lyndon B. Johnson (1908–1873), predsednik ZDA. Zedinite se, kaj je pomembno. Izberite kakovostne predstavnike. Ne zahtevajte »ta plavega z neba«. Popolno je sovražnik dobrega.

Jana Valenčič