Profimedia

Od tragedije 1. novembra lani, ko se je v Novem Sadu porušil ravnokar obnovljen nadstrešek železniške postaje in je pod njim umrlo 15 ljudi, se je med Srbi začel upor, na čelu katerega so študenti, ki si želijo samo eno: da bi javne institucije opravljale svoje delo, kot bi ga morale po zakonih države, in ne bi bile več leglo korupcije.

Prvič sem obiskala Beograd samo nekaj tednov po padcu Miloševića 5. oktobra 2000. Razlika s stanjem v Sloveniji je bila ogromna. V trgovinah si lahko našel vse, a si moral vedeti, kam greš v nabavo: v diskontu so bile cene najnižje in si kupoval na zalogo, v malih zasebnih prodajalnah so prodajali tudi tujo robo, vendar so bile cene precej višje kot pri nas, na tržnici so poleg sadja in zelenjave prodajali pretihotapljene stvari, visoko svetovno modo ste izbirali kar po stanovanjih, saj so oblačila »padla s tovornjaka« … Elektriko so izklapljali tudi za več kot pol dneva. V restavracijah so bile – za naša merila – cene smešno nizke, vendar še vedno previsoke za običajne državljane. Ko sem decembra hodila po Knez Mihajlovi, se mi je zdela slika podobna naši Čopovi, z eno pomembno izjemo: mimoidoči niso imeli v rokah vrečk, ampak so hodili nasmejani praznih rok. Denarja niso imeli, so pa imeli upanje, da se bodo stvari obrnile na bolje. Pogovori so se ves čas vrteli okoli politike. Takrat sem spoznala, kako hitro pozabimo politiko, če živimo udobno, kot smo v tistem času v Sloveniji, in kako pomembno je, kdo je na oblasti, kadar iz meseca v mesec težje plačaš osnovne stroške.

Od Beograda, kjer sem preživela dve leti in pol, sem se poslovila malo pred atentatom na Zorana Đinđića, prvega demokratsko izvoljenega predsednika, ki je poskušal Srbijo modernizirati. Z njegovim delom niso bili povsem zadovoljni – ko čakaš, da se stvari obrnejo, se pogosto zdi, da spremembe niso dovolj opazne. S približevanjem tujini so se v Srbijo vselile tudi tuje korporacije, kapitalizem je hitro pokazal svoje temnejše plati. A vseeno se je zdelo, da se bo življenje vsaj normaliziralo.

Kaplja čez rob

Oblast je prevzel Vučić. Kakšne so njegove uradne funkcije, sploh ni pomembno, saj je vpet v vse pore življenja. V zadnjem desetletju sem beograjskim prijateljem pogosto tarnala o težavah pri nas, a vedno šokirana spoznala, da je bolje, če sem tiho. Pojasnili so mi, da je bila korupcija v času Miloševića omejena na velike posle, zdaj pa tudi pri manjših zahteva ekipa svoj del. Pod Miloševićem so v javnem sektorju zaposlili tiste, ki so potem na volitve pripeljali še enega volivca. Zdaj menda zahtevajo vsaj štiri dodatne volivce …

Poznavalec glasbene scene mi je povedal, da srbski raperji po koncertih ameriških zvezd te zvrsti organizirajo spektakularne zabave, kjer so tudi policaji. Najbolj zabaven naj bi bil trenutek, ko temnopolti raperji – prestrašeni zaradi slabih izkušenj s policisti v domovini – šokirani ugotovijo, da so možje v uniformah na zabavi tudi zato, da jim postrežejo z nelegalnimi substancami! Da ne omenjam bližnjih sodelavcev režima, ki v beograjske klube prihajajo s prtom, na katerega njihovi varnostniki stresejo kup belega prahu, s katerim »počastijo rajo«.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.

revija Jana