Ljuba Kutin se je naučila brez pritoževanja prenašati vzpone in padce, ki jih je doživela v življenju. Dobrih stvari je bilo v 52 letih bolj malo, zato pa jih toliko bolj ceni in se jih veseli. »Kljub številnim preizkušnjam sem srečna, ker imam krasnega moža, hčerki, dva vnuka, tretjega pa bomo dobila v kratkem,« je razkrila in dodala, da si je želela biti vsaj enkrat v življenju lepa.

Ljuba prihaja iz Trbovelj, moža in službo je pred tridesetimi leti našla v Ljubljani. »Za administrativno šolo sem se odločila, ker sem rada tipkala na pisalnem stroju,« je povedala in dodala, da je po končani šoli nekaj časa hodila v službo. Na upravno enoto, oddelek za promet na Mačkovi ulici v Ljubljani je vsak dan hodila z veseljem, saj se je dobro razumela s sodelavci, hkrati se je počutila koristno. A kaj, ko je že od malega bolehala za ščitnico, imela pa je tudi epileptične napade. Zaradi kroničnih zdravstvenih težav se je morala pred dvajsetimi leti invalidsko upokojiti. »Bila sem zelo žalostna, počutila sem se, kot da sem umrla,« pravi. To je nekako le preživela. Zato se je toliko bolj posvetila možu in hčeram. »Brez njih bi me pobralo. Zdaj živim za trenutke, ko jih vidim, pa vnučke. Vsaka hči ima po enega, mlajša pa bo v kratkem drugič postala mamica. Komaj čakam, da ji bom lahko pomagala. To me drži pri življenju,« pripoveduje Ljuba, ki jo pestijo številne zdravstvene težave. Pogosto jo trga po nogah, zato veliko hodi okrog zdravnikov. Okrevanje po zdrobljeni rami v zdravilišču v Strunjanu ji je bilo v veselje, saj je tako šla na morje. Zrak in voda sta ji prijala. Upa, da ji bo morda še kdaj sreča tako naklonjena, da bo šla z napotnico na morje. Z možem si namreč ne moreta privoščiti dopusta in sta ves čas doma. »Ampak brez Jane pa ne bi mogla živeti. Ko ste imeli cirkus z izhajanjem, sem jo odpovedala. Kaj bi plačevala, ko je nisem dobila, sem si mislila. A ko so se stvari uredile, sem jo spet naročila. Ni mi težko dati denarja za svojo najljubšo revijo,« je povedala o edinem razkošju v življenju. Ljuba pravi, da ima srečo, da pri njih kuha mož, ona pa pomiva posodo. Čas si krajša z gledanjem nadaljevank, če ne bi živela v bloku, bi imela psa, saj je velika ljubiteljica živali.

Nasvet frizerke in mojstrice ličenja
»Z invalidsko pokojnino si le stežka privoščim obisk frizerja. V salon grem, ko je to res že nujno in so lasje močno preraščeni. Zato se tudi barvam. Po eni strani sem alergična na barve, po drugi je to tudi sreča, saj si barve ne morem privoščiti. Od kozmetike kupujem le gel za tuširanje in milo za obraz,« je iskreno povedala Ljuba. Tokrat se je le prepustila Jasni, ki ji je kratke in sive lase pobarvala na bakreno blond barvo. Naredila ji je še nekaj pramen, da je poživila pričesko. Ker je imela Ljuba precej kratke lase, ni imela preveč izbire pri striženju, a ji je kljub temu lase postrigla v modno in za urejanje nezahtevno pričesko.

Za mojstrico ličenja Manco je bil Ljubin nenaličeni obraz kot nepopisano slikarsko platno. Igrala se je z nanašanjem barv, najprej pudra, nato pa senčil za veke, barve za lica in rdeče šminke za usta.

 

Tekst: Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si
Foto:   Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje:   Manca Maselj
Kozmetika: Keune
Stilistka: Nana Sojer

Pričeska:  Jasna Javor za Frizerstvo Jasna, Jasna Javor, s. p., Ul. Gradnikove Brigade 8, Ljubljana
Bolero in ruta: Wallis, Emporium, Lunca