Revija Zarja

Grožnje in prepovedi gor ali dol. Bilo je prelepo. Na srečo ni bilo otroka in normalnega starša, ki bi ob vsem s soncem obsijanim snežnim razkošjem zmogel občepeti doma. Otroci so doma že tretji mesec! Če redno zračenje virus prežene celo iz bolniških sob, potem tudi na prepišnih hribčkih ne more obstati prav dolgo, si mislim. In res ne vem, kateri policaj jih lahko, direktivi navkljub, preganja.

Dolgo sem verjela, da šolanje na daljavo in z njim povezana vrstniška izolacija zdravih otrok dolgoročno ne bosta zaznamovala. A zdaj je tudi meni jasno, da traja predolgo. Zakaj ravno pri nas, ne vem. Ne razumem. Dvomim. Slutim.

Zadnjič je naša tretješolka smela, v okviru nekega projekta, skupaj s še tremi vrstniki za dve uri v šolo. Bila je presrečna. Komaj je dočakala. »Ampak veš, kako hitro smo potem morali domov!« je potožila, ko smo se videli. Po Skypu, seveda?! Noro! Še malo, pa se bomo vsi sprijaznili s to nenormalnostjo, ki absolutno ni normalna. Za mnoge otroke in starše je to trpinčenje. Te dni je zaposlena mamica dveh osnovnošolcev razlagala, da ji je že vseeno. Ne zmore več. Ne preverja, ali delata, ali sodelujeta, ali jima gre. Bo, kar pač bo, pravi. In si mislim, da ni edina. Učiteljica Bojana Potočnik iz Šentjurja, ki pogosto kaj napiše, je prepričana, da bodo tole šolsko nenormalnost brez večjih prask prestali le kot skala trdni edinci s stalno prisotnima staršema in še starimi starši za povrh.

Če ve to ona, potem morajo vse to in še več vedeti tudi na ministrstvu in zavodu za šolstvo. Pričakujem, da imajo do podrobnosti izdelane in razmeram prilagojene programe za vračanje otrok v šole. Menda ja ne pričakujejo, da bodo otrokom lahko pod nos pomolili učbenike in delovne zvezke. Saj veste: »Kje smo ostali?«

Izgubljenih mesecev ne bo mogoče nadomestiti. Danes, ko to pišem, se še nič ne ve, koliko jih sploh bo. A bilo bi lažje, tudi starše bi manj skrbelo, če bi vedeli, da so za to plačani ljudje, stroka torej, že pripravili strategijo in praktična navodila, ki bodo v oporo učiteljem, ko bo čas za to. Za delo in pomoč  najmlajšim, ki so bili v šoli le nekaj tednov, drugošolcem, ki jim je zmanjkalo pol leta, starejšim, ki se bodo vrnili, eni s primanjkljaji, drugi s presežki, vsi pa upravičeni do vsega, za kar jih je virus prikrajšal. Čisto praktično. Kaj je treba nujno utrditi in kaj morda tudi preskočiti. Slednjega se je v letih tlačenja v učne programe nabralo veliko. Zelo upam, da je vse to že narejeno in pripravljeno.

Pa čeprav, priznam, nisem slišala, da bi si s tem, kako bo, ko bo, na ministrstvu ali na zavodu močno razbijali glave. Pa menda ja niso pozabili in vsega prepustili učiteljem? Da bo že kako. Tale naša ministrica nič kaj dosti ne govori o tem. Res upam, da ni tiho zato, ker v resnici nima česa povedati. 

Ko sem pred časom vsega naveličanemu sedmošolcu rekla, da kaj pa je eno koronsko leto v življenju, mi je mirno odgovoril: »V mojem je to ena dvanajstina.« Nič nisem rekla, a v resnici je precej huje. Če govorimo o njegovih šolskih letih, je to kar ena sedmina. Da ne govorim, koliko so od šole imeli drugošolci ali prvčki.

Res upam, da novi, naravnost neverjetno optimistični podatki o že dogovorjenih dobavah cepiva res držijo. Zelo upam. Sicer pa smo zadnje tri dni (pišem 20. 1.)  v fazi optimističnih napovedi. A, saj vemo, čez noč bo lahko vse drugače.  

Dotlej pa, ne glede na vse, maske, razdalja, higiena … Tudi zato, da bodo otroci letos še imeli kaj od šole.  

Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021