Mateja J. Potočnik

Ustvarja z glasbo v ušesih. "Slika mora imeti ritem," pokima in zamahne s čopičem, da se zdi kot dirigent ali kakšen glasbeni zvezdnik, zlasti ker ob tem stoji na gradbenem odru. Čarovnija na zidu se dogaja pred očmi mimoidočih, ki obstanejo in Žiga občudujejo z ulice. V Preboldu je minuli konec tedna po dveh mesecih dela od jutra do mraka končal poslikavo dveh objektov, ki obsega okoli 500 m2. Za lažjo predstavo: stavbi merita v dolžino skoraj 30 metrov. Ne gre le za umetniško delo, ki prepleta zgodovino kraja in lokalno identiteto, temveč je ustvaril nekakšen dialog med zidom in mimoidočimi, okoljem in umetnikom. Podobe in obrazi, ki predstavljajo ljudi iz lokalne skupnosti, namreč vabijo, da se jim približaš in se prepustiš raziskovanju. Kdo je ta nenavadni mož z bradico?

Mateja J. Potočnik

Žiga, kako se je rodila ideja, da akademsko slikarstvo prenesete na fasade? Ste dobili tako ponudbo ali je umetnost preprosto postala prevelika za platno?

Lahko bi rekli, da je bilo vse to, a v različnih deležih. Na stene sem začel slikati, ker me je to vedno zanimalo. Ne kot umetnost sama zase ali zgolj likovna upodobitev v javnem prostoru, ampam bolj kot nekaj, kar postane vizualna last vseh. To ni slika, ki visi v nekem domu ali galeriji, kjer si jo prideš ogledat, če se odločiš. Tu jo vidi vsakdo. In to prinaša tudi odgovornost. Ko rišeš zase, si lahko veliko bolj oseben, prilagojen naročniku ali sebi – sliko lahko kadar koli snameš s stene. Tu pa postane del prostora, okolja, skorajda malo vsiljivo. In prav ta izziv me je od nekdaj privlačil. Začel sem že pred več kot petnajstimi leti, z majhnimi stvarmi. Pred študijem sem recimo risal na gasilske domove – Florjane in podobno. Vsak, ki ti da priložnost, je korak naprej. Potem pa ugotoviš, da te to res zanima. Ker je izziv, ker je drugače in hkrati intuitivno. Ne moreš vsega načrtovati vnaprej, začutiti moraš prostor.

Ampak pri velikih stenskih poslikavah je najbrž vseeno potreben načrt?

Naredim si načrt motiva, skico in okvirno določim barvno paleto. Skušam se barvno omejiti, vnaprej si pripravim določeno število barv. Tako se lahko osredotočim na barvno kompozicijo, kontraste, barvne ploskve, ne da bi moral na kraju poslikave ves čas mešati barve in se preveč ukvarjati s tehničnimi podrobnostmi. Ustvarjam lahko bolj spontano, zgodijo se zanimiva naključja in delo ni robotizirano. Pri freskah v cerkvah pa je čisto druga zgodba. Tam moraš vse načrtovati do zadnje podrobnosti, ker je motiv drugačen, prostor poseben, sporočilo pa ima duhovno težo. Tam gre za introspektivno umetnost, na fasadah pa bolj za komunikacijo z okolico.

Kako zahtevno je prenesti skico s papirja na večmetrsko fasado?

Velikokrat je zelo matematično. Naredim skico v merilu, vse premerim, si začrtam mrežo. Če imam možnost, uporabim oder, če ne, pa teleskopski podaljšek – imam teleskop, ki meri šest ali sedem metrov. To ni nič novega, tako so delali že Matisse in drugi. Na konec teleskopa daš čopič, vedro barve, in začneš s tal risati osnovne črtne strukture: tu pride glava, tam roka, noga … Ko pa začneš barvati, pride intuitivna faza. Ko padeš noter, na skico niti ne pogledaš več, ker postane ovira. In prav tu se najbolje izrazi kilometrina izkušenj – občutek, da veš, kje je prav.

Mateja J. Potočnik

Talent torej še zdaleč ni vse …

Ne, talent še zdaleč ni vse. To je deset tisoč, petnajst tisoč ur dela. Že več kot 20 let rišem brez prestanka, vsak dan. Če ne delaš, noben talent ne bo rešil problema. Ne boš imel intuicije, kilometrine, da bi vedel, kako se odzvati, ko se ti vsako minuto pojavi nov izziv – kako boš združil barve, kje boš dobil globino. Talent je mogoče bolj predanost, da vztrajaš na poti. Ogromno ljudi začne in odneha, tako kot pri fitnesu. Pri risanju je enako. Če pa ne nehaš 20 let, se začne odpirati nov svet. Takrat veš, kaj in kako moraš narediti. Ne potrebuješ več skic, ker imaš praktično znanje. In ljudem se potem zdi, da se je nekaj kar čudežno zgodilo. Ne vidijo pa tistih 20 let prej.

Ste pričakovali, da bodo imela vaša umetniška dela na fasadah takšen vpliv na ljudi?

Ne, tega nisem pričakoval. Nihče od nas ustvarjalcev – pa naj bo to umetnost, glasba, pisanje – ne bi smel ničesar pričakovati. Tvoje delo je, da stvar narediš čim bolj korektno z vizualnega, tehničnega in simbolnega vidika. Če pride do pozitivnega odziva, sem seveda vesel, a zaradi pričakovanj si lahko hitro razočaran. To velja za vse. Danes je družba precej obsedena z všečki in odzivi, tako da se velikokrat zgodi, da začneš stvari početi zaradi odziva, in ne več zaradi ustvarjanja. Zato se trudim, čeprav je težko, da se odmaknem od pričakovanj.

Kaj vam pomenijo zidovi, fasade, prostori?

Zid je zame priložnost. Prazna stena ima ogromen potencial; je prostor, v katerem lahko nastanejo novi svetovi. Ko zapolnim kakšen zid, si s tem vedno želim ljudem dati pozitiven impulz; da jim pokažem, da so stvari mogoče in da jih je mogoče narediti hitro, tukaj in zdaj. Ni nujno, da se velike umetnine dogajajo le v metropolah ali urbanih središčih. Še zanimiveje je ustvarjati v manjših, lokalnih okoljih, kjer tega ne pričakuješ. Da ljudem v Preboldu ali kjer koli drugje dokažem, da umetnost ne pozna meja – ne v prostoru ne v glavi. Veliko ovir si ljudje ustvarimo sami, pogosto čisto po nepotrebnem. Tudi finančno marsikaj ni tako zahtevno, kot si kdo predstavlja. Če sta dobra volja in podpora lokalne skupnosti, se da narediti ogromno. In potem sem zadovoljen jaz, ker sem pustil sled, zadovoljni so ljudje, ker dobijo nekaj, kar jih nagovori, in kraj, ker dobi novo energijo.

O čem pripoveduje nova, poslikana fasada? Tudi tokrat ste prepletli zgodovino in identiteto kraja. Osnovno idejo najbrž pove naročnik?

Naročnik zadnjega projekta je Občina Prebold, snovanje ideje pa so mi povsem prepustili. Ker je v teh dveh stavbah medgeneracijski center, v katerem izvajajo rokodelske delavnice (čebelarstvo, lončarstvo), v drugi stavbi pa je zgodovinska zbirka Prebold skozi čas, je bilo logično, da se vse to preplete. Tako ima poslikava večplasten pomen, saj sem se lahko dotaknil tako medgeneracijskega dialoga in zgodovine kot detajlov z lokalnim pomenom. Vse to v ljudeh prebudi zanimanje za ozadje. Poslikava te nagovori in spodbudi, da želiš vedeti več – o kraju, zgodovini, ljudeh in dogajanju v stavbi.

Poslikave so torej hkrati reklama za mesto?

Načeloma vsaka slika najprej oglašuje samo sebe: "tukaj sem, poglej me!" Gre za iskanje pozornosti, kar je danes postalo del vsakdana. Vsi iščemo pozornost, vsi nekaj sporočamo. A pomembno se mi zdi, da slika ponudi še nekaj več. Da ni le "poglej me", ampak tudi posreduje neko informacijo ali družbenokoristno vsebino. Da vizualno privlačnost in sporočilo prepleteš v celovito zgodbo.

Kdo je Žiga, ko sleče slikarski kombinezon?

Sem precej družinski človek. Imam ženo Vido, dveletnega sina Ilona, pa še en deček prihaja čez slab mesec. Rad sem v naravi, rad tečem, imamo psa, ki me tudi kdaj požene, sicer pa z ženo zelo rada potujeva – zdaj malo manj, zaradi otrok in vsega drugega, ampak še vedno, kadar se le da. Zanima me vse mogoče, je pa lepo imeti družino, ki te zna prizemljiti in spomniti, da življenje ni samo delo.

Kam segajo vaše sanje?

V resnici so precej preproste. Da bi lahko čim dlje počel to, kar počnem zdaj. Da bi bil zdrav, imel energijo in bi me to še naprej veselilo. Seveda imam tudi ambicije, a sem zelo hitro ugotovil, da lahko postanejo breme, če jim pustiš. Naj ostanejo neka prijetna motivacija, ne pritisk.