Ljudstvo so začeli prepričevati, da bi nekaj dodatnih evrov, ki bi jih dobili najmanj plačani delavci, lahko resno ogrozilo naše gospodarstvo. Tega, da ti ljudje s svojo plačo ne morejo preživeti ter si iz meseca v mesec pomagajo z različnimi socialnimi transferji in drugimi oblikami socialne pomoči, pa jih očitno ne gane preveč.

»Kakšno je delo, za katero dobi človek dobrih 500 evrov na mesec?« me zanima. »25 let delam kot kurirka na enem od oddelkov v kliničnem centru. Delam v dveh izmenah, vsako drugo nedeljo delam ves dan. Zjutraj začnem ob sedmih in končam ob dveh, popoldne pa delam od dveh do osmih zvečer. Če katera od kolegic zboli, delam ves dan. Do 15 nadur mi plačajo, za druge ure lahko izkoristim proste dneve.« Družina že deset let ni bila na dopustu. V kinu je bila naša sogovornica nazadnje, ko je še hodila v osnovno šolo. Z možem še nikoli nista šla zvečer ven, tudi na kavo s prijateljicami ne hodi. Kadar ima denar za v trgovino, gre sama. »Otroci še nikoli niso bili z mano v trgovini. Nočem, da bi jim bilo hudo, ker jim ne morem kupiti stvari, ki si jih želijo. Kupim samo tisto, kar nujno potrebujemo.« Lani ji je bilo še posebej hudo. Hči je imela maturantski ples, pa ji ni mogla kupiti niti obleke, kaj šele da bi plačala drage vstopnice za prireditev. Tudi pred tremi leti jo je močno stiskalo v prsih – prvič je prestopila prag dobrodelne organizacije. »Ves čas sem se obračala in preverjala, ali me kdo gleda in posluša.« V službi za njeno stisko ne vedo. Kako tudi bi, vedno je lepo urejena. Skrbi pa so ji že začele najedati zdravje. »Imam povišan tlak, astmo in srčno aritmijo. Takoj, ko me kaj začne skrbeti, mi začne srce prehitro utripati, tudi duši me.« Ko jo za konec vprašam, kaj bi si privoščila, če bi si lahko, mi ne zna odgovoriti. »Res ne vem, kaj me sprašujete, verjetno bi kaj kupila svojim otrokom.«

Začarani krog dolgov. Medtem ko se tako radi pritožujemo, da mladi do tridesetega leta in čez živijo na plečih svojih staršev, 27-letni trgovec že od svojega dvajsetega leta skrbi za družino, šestletno hčer, triletnega sina in 28-letno ženo. »Žena nikoli ni imela redne službe, vendar je do takrat, ko je drugič zanosila, vedno nekje delala. Ko je zadnjemu delodajalcu povedala, da je noseča, ji pogodbe ni več podaljšal. Od takrat je težko. Včasih dobi za nekaj dni kakšno delo na črno.« Tako mora družina preživeti mesec s plačo varnostnika, ki znaša 650 evrov, in z otroškimi dodatki. »Od plače mi takoj odtrgajo 200 evrov  za plačilo stroškov izvršbe, s tistim, kar ostane, plačamo najemnino za garsonjero in preostale stroške. Za hrano nam denarja zmanjka.« Ko jim ga zmanjka, si ga sposodijo. Ko ni nikogar več, ki bi jim bil pripravljen posoditi denar, gredo na center za socialno delo po enkratno pomoč. »Ni prijetno, ko moraš prositi za pomoč, ampak ko si v brezizhodnem položaju, ti ne preostane drugega.« V sedmih letih so se preselili že šestkrat. Ker niso zmogli plačevati stroškov za stanovanje, so se začele izvršbe. »Nazadnje sem moral iti v osebni stečaj. Preveč je bilo neplačanih računov. Vsega skupaj se je nabralo za skoraj 3000 evrov.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 22, izid: 2.6.2015).

---