Shutterstock

Skozi viharje, trnje in trpljenje

Dr. Andrej Perko, psiholog in psihoterapevt: »Prava ljubezen se ne zgodi (kot zaljubljenost). Prava ljubezen se gradi. Gradi se vse življenje in ne pomeni samo razumevanja, naklonjenosti, predajanja, ampak pogosto tudi viharje, trnje in trpljenje. Ko se tega zavemo in to sprejmemo, dobimo pravi recept za pravo ljubezen.«

Nujne so skupne dejavnosti

Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj, specialist za govorico telesa: »Prava formula ljubezni sicer vsebuje več dejavnikov, med katerimi pa bi posebej izpostavil iskrenost do sebe in partnerja. Šele ko znamo prisluhniti tako sebi kot partnerju, lahko vzpostavljamo prave skupne dejavnosti, ki navdušujejo oba in v katerih oba tudi iskreno uživata. Za dolgoročno trdno zvezo so takšne skupne dejavnosti nujne. Ideja, da nas privlačijo nasprotja, je za ljubezen dolgoročno pogubna. Velja zgolj za krajše avanture, ko želimo stopiti nekoliko izven svojih ustaljenih tirnic življenja, dolgoročno pa nas vztrajanje v drugačnosti začne motiti in skoraj vedno vodi ali v trpljenje enega od partnerjev ali v propad zveze.«

Ni romantike brez reševanja težav

Dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka, specializirana za partnersko in družinsko terapijo: »Prava formula ljubezni pomeni že kar klišejsko: dobro komunikacijo, ki zajema izražanje sebe, poslušanje drugega, slišanje, iskanje skupnih rešitev in njihovo udejanjanje, spoštovanje, občutek ljubljenosti, dobro spolnost, podobne vrednote in način življenja ter skupno preživljanje časa. O vsem tem je bilo povedanega in napisanega že toliko in tolikokrat, da tokrat morda nekaj več v razmislek le o slednjem, a zelo pomembnem, to je skupno preživljanje časa. Dogaja se na dva načina. Prvi je manj lep, drugi pa lep. V manj lepega spada čas, ki je namenjen reševanju težav. V lepega pa sodi prosti čas, kot so počitnice, kino, romantična večerja … Pomembno se je zavedati, da ta drugi ne bo nikoli lep, če prvi ne bo uresničen. Če težav ne bomo naslovili in jih rešili, preden gremo skupaj 'na lepše', jih bomo začeli reševati tam. Ljudje smo pač bitja, ki ne moremo zares naprej, dokler niso stvari rešene sproti oziroma za nazaj.«

Več razumevanja ženskam, več pohval moškim

Izr. prof. dr. Tanja Repič Slavič, zakonska in družinska terapevtka: »Če bi vprašali mojo staro mamo, ki bi danes štela 105 let, kaj je recept za srečno partnerstvo, bi zagotovo rekla: 'Molči in potrpi,' k temu pa dodala: 'Če bi katera ženska vedela, kaj jo čaka v zakonu, se nobena ne bi poročila.' To so bili res drugačni časi. Generacijo kasneje bi moja mama rekla: 'Potrpeti kdaj pa kdaj, sprejeti drugega, če je v mejah normale malo drugačen, in uporabljati zdravo kmečko pamet, saj partnerstvo ni muha enodnevnica, ampak življenjska odločitev.' Danes, ko smo tudi ženske v službah in se delo drugače deli, smo postali čustveno zahtevnejši, kar je vsekakor prav. Ženske na terapijah največkrat povedo, da si želijo in da pogrešajo več skupnega časa in pogovora, da bi bile slišane, ljubljene in da bi lahko delile to, kar doživljajo, s svojim partnerjem. Tudi če jih ne razume v vsem, da jim vsaj verjame, da se tako počutijo. Moški pa si želijo pohvale in se čutiti sprejete. Vsekakor morata oba sprejemati odgovornost za svoja dejanja in poskrbeti za svoj čustveni svet, kar pomeni, da ne kriviš drugega, se jeziš nanj, ko si sam nekaj naredil narobe. Sama menim, da je odnos kot skupen otrok. Če zanj oba lepo skrbita, bo srečen, če pa ne, bo nesrečen.«

Povezana v ranljivosti

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt: »Zagotovo ni enotnega pravila za uspešno partnerstvo. Vsak par si sam izoblikuje pot in formulo do prave ljubezni. Doživljanje ljubezni v partnerstvu se v času zelo spremeni. Na začetku je v fazi zaljubljenosti niti ne prepoznamo, ker smo omreženi, kasneje nam to ljubezen morda prekrijejo osebni, družinski, finančni, karierni ali drugi problemi. Včasih se nam zazdi, da se ljubezen zgosti le v spolnosti. Srečna spolnost pa ni ljubezen, temveč zraste iz ljubezni. Tako bi lahko opredelili ljubezen kot stanje med partnerjema. V tem stanju se počutita varna, sprejeta, ljubljena. In v tej varnosti ohranjata stik kot dve čustveno-telesni-duhovni bitji. Prava formula za ljubezen je povezanost med partnerjema. Povezanost pa se ne gradi le v srečnih trenutkih. Mnogo bolj se povežemo v trenutkih osamljenosti, zapuščenosti, neslišanosti, v občutkih zavrženosti in neprespanih noči. Takrat vedno potrebujemo pogum, da spregovorimo o težkih čutenjih, ki se v nas prebujajo. Drugi partner potrebuje stabilnost, da uspe poslušati, kaj doživlja prvi. Ključ ali prav formula do ljubezni je torej ranljivost, ki si jo upata partnerja medsebojno priznati. Ranljivost poveča spoštovanje drugega in spodbudi sočutje do partnerja, ki trpi. Ranljivost pomeni predvsem poslušati, ne svetovati. V medsebojni ranljivosti (pogovor o notranjem svetu tebe in mene) se poveča najin stik, več je varnosti. Takrat vem, da je nekdo vedno ob meni.«

Srcu je vseeno, koga ljubi

Bruno Šimleša, sociolog, kolumnist in avtor knjig Ljubeznoslovje, Umetnost življenja, Resnice in zmote o ljubezni: »Ljubezen je avra zavesti. Kadar ljubimo, kadar najbolj ljubimo, nam postane jasno, zakaj smo bili ustvarjeni. Ljubezen nam daje smisel. A ne govorim samo o romantični ljubezni. Ta je sicer izjemna, kompleksna, vznemirljiva in bogat izraz ljubezni, ampak ni alfa in omega. Ena največjih zmot v povezavi z ljubeznijo je, kadar mislimo, da nimamo ljubezni v življenju samo zato, ker trenutno nismo v romantični ljubezenski vezi. V resnici pa lahko imamo tudi takrat bogato ljubezensko življenje, ko ljubezen izkazujemo svojim otrokom, sorodnikom, prijateljem, hobijem, poslu ... Našemu srcu je vseeno, koga ljubimo, zanj je pomembno le, da ljubimo in smo ljubljeni. Seveda pa ljubezni ne smemo zamenjevati z zaljubljenostjo. Kadar govorimo o ljubezni, zaradi nje ne izgubimo glave, ampak najdemo smisel. Najdemo sebe. Kadar ljubimo, vemo tudi, zakaj ljubimo. Ljubezen v nas prebudi modrost, medtem ko v zaljubljenosti pogosto idealiziramo svojega partnerja, prijatelja, lahko tudi otroka ali posel. Ljudje so lahko (platonsko) zaljubljeni v svoje otroke, zaradi česar so do njih skrajno nekritični. No, kadar resnično ljubimo, se zavedamo pomanjkljivosti te osebe, a nas njegove vrline očarajo bolj, kot nas zmotijo pomanjkljivosti, zato ljubezen nastane čisto spontano. Prava formula ljubezni je, da osebo ljubimo popolnoma, da ljubimo vse, kar ona je. Torej, ko nekoga ljubimo, še kako dobro vemo, da ta oseba ni idealna, a hkrati vemo, da je idealna za nas in za naše življenje. Ker skupaj ustvarjamo ljubezen!«