Težko si je predstavljati kamniško Šutno brez Dušana. Ko pa z njim malo bolj temeljito poklepetaš, ugotoviš, da si je tudi Dušana težko predstavljati brez Šutne. V tej znameniti ulici v starem delu mesta ima svoj atelje. Vstopimo skozi pročelje, zagledamo vrtove, zavijemo desno in skozi vrata na stopnišče. Vzpenjanje po stopnicah je počasno, saj nas vedno znova pritegne kakšna njegova slika, zaradi katere je vredno obstati. Atelje sestavljajo tri sobe, v katerih je več kot 2000 njegovih del.

Spominjam se vaše odlične razstave v kamniškem rovu pod Malim gradom. Takšne razstave še ni bilo! Hkrati z njo se je izvedla tudi priprava rova. Zakaj je bila v njem na ogled samo ena razstava?

Za rov sem oddal vlogo na občinski razpis. Takrat je bil na občini še Ivan Kenda, ki se je za projekt res zavzel. Rov sredi mesta so očistili in elektrificirali. Iz njega so odpeljali za pet tovornjakov odpadnega materiala. Zdaj je čist, ambient je odličen, razstav pa ni. Ne vem, zakaj ni zanimanja. Vodilni sicer pridejo na kakšno odprtje, malo ploskajo, nekaj obljubijo, zgodi se pa potem nič ne ali skoraj nič. Neizkoriščeni potenciali. Pa je pomembno, da daš mestu identiteto! Da mu jo dajejo ljudje, ki v njem živijo! Z razstavo sem želel opozoriti na problematiko mesta in na dogajanja po svetu, ki niso v ponos človeštvu. Mi si ne upamo povedati resnice, ne upamo si pogledati resnici v obraz! Nekaj časa so nam denimo kazali begunce in migrante na tistih prenatrpanih čolnih. Zgrozili smo se. Potem smo se pa kar navadili in nikogar več ne prizadene. Mene pa, ne morem se navaditi in gledati stran. Takoj ko naletimo na neki problem, ki je boleč, ga skušamo ublažiti s humorjem, hitro nekaj pritaknemo, se mu umaknemo, izognemo ali pa preusmerimo pozornost.

Kljub temu lahko obiskovalci, turisti in občani vsaj na eni točki vidijo vaše delo vključeno v mestni vsakdanjik.

Da, to drži! Na vrhu Šutne je lokal, kjer je vrt z »zgovorno« ograjo. Nanjo sem namestil nekaj znamenitih ljudi, slikarjev, glasbenikov, literatov, ki so vplivali na mesto in pustili v njem trajen pečat. Lahko bi bilo tudi kje drugje v mestu kaj podobnega – še od drugih kamniških slikarjev in kiparjev. Kamnik ne živi s svojo bogato zgodovino. To pogrešam.

Za Šutno in umetnost v mestu si veliko prizadevate. Leta 1996 ste tu pripravili razstavo s portreti znamenitih Kamničanov. V letih 2002–2004 ste izpeljali Kamniški Montmartre, ki je izredno odmeval in je privabil številne vrhunske avtorje. Zakaj tega ni več?

Na te prireditve sem ponosen. Kaj vse je bilo tukaj na Šutni, ne samo slikarstvo! Dane Zajc, Valentin Oman … poezija, literatura! Vrhunsko! To sem si želel nadgraditi, da se ne ponavljajo kar naprej ene in iste stvari. Vedno je treba iskati nekaj novega, kaj dodati, izboljšati. Pa žal potem ni bilo več mogoče zagotoviti sredstev. Če želiš dobiti vrhunske slikarje, jim moraš nekaj ponuditi: odkupne nagrade, logistiko s prenočišči, prehrano ... Danes se ogromno ljudi loti slikanja, ko se upokojijo, pa tudi izobrazi se jih veliko več. Poplava tega je. Umetnost pa je izpoved, način, s katerim nekaj sporočiš, na kaj opozoriš. Slika, ki je dekoracija in ne pove nič, ni umetnost. Težko je na neko slikarsko kolonijo privabiti tiste ljudi, s katerimi dobiš tudi umetnost.

Vas je kdo od izjemnih umetnikov tako prevzel, da je vplival na vas?

Rad imam ustvarjalce, ki pustijo pečat. V roke vzamem monografije Jožeta Tisnikarja, Marjana Skumavca, Valentina Omana, Zorana Mušiča in podobnih. Vplivalo pa je name okolje. Ne samo starši in Kamnik, ves svet. To je tako kot z literaturo: nekaj te mora spodbuditi, da se lotiš dela. Mora te prizadeti in to moraš izraziti – da tisto, kar te je prizadelo, daš iz sebe. Moraš. To te tudi zasvoji. Ko narediš, si zadovoljen in se bolje počutiš, pa čeprav tega nobeden ne vidi.

Prizadeti. Je to mišljeno negativno?

Ne, ne. Lahko je pozitivno. Lahko je roža, žival, krajina, dogodek, ki te izzove, da ga uspeš dobro naslikati. Ne lepo naslikati, dobro! Dobro in lepo v umetnosti … to ne gre skupaj. Pridejo z razstave in jih vprašam, kako je bilo, in rečejo, da so bile slike lepe. Slika ne more biti lepa! Ali je dobra ali pa zanič! Tako kot golaž. (smeh) Ljudi je treba malo sprovocirati, vendar vedno z argumenti. Vsaki sliki dodaš svoje videnje, izpoved, s tem dobi dodano vrednost. Če dodajaš estetiko, da bo nekaj lepše, potem to ni več iskreno. Estetiko lahko dodajamo kamor koli, in če pretiravamo, dobimo dekorativni dekor. Tudi življenju lahko dodajamo estetiko!

Kot na primer na Facebooku?

(smeh) Da. Vendar je zame Facebook predvsem priložnost, da preverim, kako drugi ljudje razmišljajo, se odzivajo in gledajo na nekatere stvari, ki se dogajajo okoli nas. (S police vzame fascikel in ga odpre. Malo drugačen Facebook. Ko ga prelistava, osupnem, saj prepoznam nekatere obraze ljudi, ki se nizajo pred menoj. Narisani so tako natančno, da se zdi nemogoče.) Včasih portretiram kakšnega prijatelja ali znanca, ker se mi zdi, da moram paziti na risarsko rutino, na znanje risanja. Če si glasbenik in inštrumenta ne igraš dve ali tri leta, prideš iz vaje. Spretnost in sposobnost izgubljaš, če ne treniraš kot športniki. Z risanjem je enako. To sem opazil, ko v nekem obdobju petih let nisem skoraj nič delal. Vse dneve sem bil v službi, doma so bile družinske obveznosti, časa ni bilo. Eno ali dve leti sem potreboval, da sem se vrnil na isto točko.

Kako vidite odnos slovenske skupnosti in sveta do umetnosti? Ali je Slovenija zaprta in samozadostna ali se vključujemo v svetovni trg?

Se vključujemo, vedno bolj. Smo prisiljeni v to. Če se ne bi vključevali, še tega ne bi imeli, kar imamo. Slovenska umetnost se lahko kosa s svetovno, morda smo samo premalo ambiciozni.

Vaše delo je bilo nagrajeno v spletni galeriji ArtOpen, ki se tudi trudi povečati prepoznavnost avtorjev in jim omogočiti dostop do ljudi. Kaj vam je pri tej nagradi pomembno?

Ideja mi je simpatična že zato, ker stroka ocenjuje stroko. Tu so strokovnjaki, ki se tudi sami s tem ukvarjajo in so sami vrhunski. Drugačen kot liberalen pristop pa pravzaprav ni mogoč. Občinstvo izbere najboljše, na koncu, ko se naredi ožji izbor, pa stroka z argumenti določi zmagovalce. Če je argumentirano, ti potem seveda tudi več pomeni. Kaj je najboljše, je v umetnosti težko določiti in prav je tako. Dobro bi bilo projekt spraviti še na višjo raven, do razstave v živo, da bi se nagrajena dela pokazala še drugače in ne le v elektronskih medijih.