10 stvari, ki jih niste vedeli o Janezu Bončini Benču
Le redkokdo še ve, da mu je bila s skupino September ponujena resna pogodba z ameriško založbo, ki pa jo je po premisleku zavrnil. Pa da je pel s Tino Turner.

»Nisem pevec, ampak sem interpret,« mi je rekel nekoč, ko sem hvalila njegove vokalne sposobnosti. Ta izjava dobro pokaže, kako skromen je Janez Bončina Benč. Po mojem mnenju je eden najbolj podcenjenih ljudi v današnjem glasbenem svetu. In to kljub temu, da velja za legendo.
Dobro poznamo njegove uspešnice Gvendolina, Ob šanku, Ta noč bo moja …, a le izjeme še pomnijo, kaj vse je ta mojster dosegel v svoji karieri, ki se je začela pred skoraj šestimi desetletji. Le redkokdo še ve, da mu je bila s skupino September ponujena resna pogodba z ameriško založbo, ki pa jo je po premisleku zavrnil. Pa da je pel s Tino Turner.
In da je še vedno znan in cenjen po vsej nekdanji Jugoslaviji. Benč je skromen, prijazen, vljuden in vedno je našel lepe besede ter nasvet za kolege in vse druge, s svojimi dosežki pa se ni bahal.
Oglas s Tino Turner
Ko je v začetku 80. Pepsi Cola po svetu iskala pevce, ki bi jih dali ob bok Tini Turner v oglasu za to pijačo, so, na primer, za latinski trg izbrali Julia Iglesiasa, za Balkan pa so se med Zdravkom Čolićem, Dadom Topićem, Željkom Bebekom in našim Benčem odločili prav slednjega! »Potrebovali so kompletno osebnost, zato so preverili, kdo si, kaj si, katere šole imaš, katere jezike govoriš … Šele na koncu je bilo pomembno, da si tudi uspešen pevec.
Snemanje je trajalo sedem dni. Izpeljano je bilo na res profesionalni ravni. Podpisali smo pogodbo, v kateri je tudi določilo o nerazkrivanju informacij. Minilo je že toliko časa, a me ta pogodba še vedno zavezuje, zato sem glede tega tako redkobeseden in ne morem povedati, kako sem se razumel s Tino. Niti ne morem razkriti, koliko so mi plačali.
Lahko pa povem, da sem po koncu sodelovanja s skupino September leta 1981 posnel uspešnico Ob šanku, potem sta prišla film in puljski festival. Takrat sem bil skoraj brez prebite pare in sem si vzel pavzo, da razmislim, kaj bom delal, da bom lahko naprej živel. Potem pa se je zgodil oglas s Tino … No, ta honorar je zadoščal do začetka Junakov nočne kronike, s katerimi smo začeli nastopati leta 1989 – torej za kakšnih sedem let skromnega življenja!«

Moj najboljši prijatelj Tomaž Pengov
Na Prešernovi ulici v Ljubljani je sredi 60. let živelo kar nekaj umetniških duš in se družilo ter ustvarjalo, kot na primer Benč, Tomaž Pengov, Bor Gostiša, Pavle Kavec, Bard Iucundus, Mojca Smerdu, Dejvi Hrušovar, Mojca Hren (začetnica modernih ženskih pesmi, ki jo je Benč poslušal – in gledal, ker je bila prava lepotica – še kot mulček v Festivalni dvorani) ... »S Piglom (Pengovom, op. a.) sva bila velika prijatelja, oba zaljubljena v kitare. Veliko sva se družila, hodila na koncerte v študenta in podobno. Enkrat so tam igrali Mladi levi, takrat sem jih prvič videl. S Pengovom sva komentirala, da s takim starim bendom ne bi nikoli igrala, saj sva bila še mulota. Zanimivo je, da so me po Helionu leta 1967 prav oni povabili k sodelovanju,« v smehu pove Benč, ki se je tako najedel zarečenega kruha in pridružil »starim prdcem«.
»Sicer pa smo v našem zelo akustičnem 'haustorju' dostikrat brenkali in prepevali razno razne pesmi. Pozneje smo s prijatelji Kresetom, Rudolfom, Plevnikom in Mihalekom celo ustanovili band. Bili smo zelo entuziastični, Pengova pa je že vleklo v kantavtorstvo.«
Vsega je bil kriv Tomaž Domicelj
Benč je prvič nastopil v javnosti leta 1964, in to po zaslugi Tomaža Domicelja. On je bil namreč tisti, ki ga je predlagal, da je v zasedbi Helion zamenjal Jerneja Junga. »Pozneje mi je povedal, da je želel Tomaža Pengova za solo kitarista, pa mu je ta rekel, da pozna enega dobrega kitarista, in to sem bil jaz … Dolgo sem bil kitarist, ker me vokal ni zanimal. Prvi nastop je bil v Domu železničarjev na Ljubljanski postaji, kjer so bili takrat plesi, potem pa smo veliko igrali po gimnazijah. Na prvem koncertu sem bolj za hec tudi malo zapel.«

Z Dadom Topićem sta bila kot klona
Med poznavalci jugoslovanske rock scene je dobro znano prijateljstvo med Benčem in hrvaško rock legendo Dadom Topićem. »Zame je bil on vedno prvo grlo Juge. Bila sva kot klona in so naju dostikrat zamenjali. Bilo je naravno, da so se najine poti prepletale, ker sva enako razmišljala,« pripoveduje Benč. Sicer pa se zdi, da jima je bilo prijateljstvo usojeno, saj ju je nenavadno naključje povezalo pri pesmi, ki je potem postala ena Benčevih večjih uspešnic. Pesem Maja z biseri je namreč v izvirniku zapel prav Dado!
»S skupino Srce smo šli na Slovensko popevko, saj takrat kakšnih rock festivalov ni bilo. Nastopili smo s skladbo Spomin. Dado je v tistem času živel v Nemčiji, od koder je prišel na popevko, kjer naj bi zapel to pesem, vendar se na generalki ni pojavil. Avtorja pesmi Jure Robežnik in Dušan Velkaverh sta videla, da potrebujeta drugega izvajalca za svojo pesem, in sta me začela nagovarjati, naj kar jaz zapojem Majo.
Povedal sem, da ne bom pel popevk, ker sem bil že takrat rocker. Seveda je bil argument, da je pesem že odpel Dado, ki sem ga cenil kot rockerja, precej prepričljiv,« v smehu pove Benč, ki je potem res zapel to pesem, čez čas pa jo je posnel še v drugem aranžmaju za album Ob šanku.

Celo Kendrick Lemar je njegov oboževalec
»V tujini sem vedno dobil večje priznanje kot doma, kar je značilno za Slovence,« pravi Benč, ki ga z vsemi častmi sprejemajo že južno od naše meje, njegove pesmi pa cenijo celo največji svetovni izvajalci. To dokazuje podatek, da je Kendrick Lamar na svojem izjemno dobro prodajanem albumu DAMN. uporabil delček skladbe Ostavi trag, ki jo je Benč napisal za album Zadnja avantura skupine September.
Pesem je tudi sicer ena njegovih uspešnejših, prepevala jo je tudi Josipa Lisac, odlomek iz nje pa sta še pred Lamarjem uporabila irski raper Kojaque in producent 9th Wonder. Seveda je Benč za uporabo svojega avtorskega dela dobil nadomestilo, vendar o tem ne more govoriti, saj ga zavezuje pogodba.
Sužnjelastniška pogodba v Ameriki
Janez Bončina Benč je imel vedno izjemno karizmo, ki v kombinaciji z vsemi umetniški darovi navdušuje. Zato ne preseneča, da so mu ponujali kar nekaj priložnosti za uspeh tudi v tujini. Najbliže »ameriškim sanjam« je bil s skupino September.
»Na Floridi smo že posneli cel album s producentom, ki je imel ravno ogromen uspeh z glasbo za film Vročica sobotne noči. Imeli smo tudi že nekaj koncertov in smo razmišljali, ali bomo ostali ali ne. Potem so nas opozorili, naj dobro preberemo pogodbo, še posebej drobni tisk. Pogodba in cena sta bili noro mamljivi, drobni tisk pa je razkrival sužnjelastniško razmerje in kaj vse moraš oddelati za to. Takrat smo spoznali, da glasbena scena v Jugoslaviji sploh ni tako slaba.
Tako smo se vrnili in odpravili na jugoslovansko turnejo. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, saj sem prepričan, da je bila prava; tako sem lahko še naprej počel, kar mi je bilo všeč, brez pritiskov, ki bi bili v Ameriki gotovo ogromni,« pravi Benč, ki rad pove, kako je v 70. v Londonu srečal Erica Burdna, pevca skupine The Animals. Ta je bila takrat izjemno priljubljena, a je imel njihov pevec, svetovni zvezdnik, v denarnici manj od njega! Svetovni uspeh in denar torej nista nujno povezana.

Raje dolgi lasje kot nogomet
Preden se je popolnoma posvetil glasbi, je igral nogomet pri Olimpiji in bil v mladinski državni reprezentanci – vendar ga je moral opustiti zaradi previsoke dioptrije, saj takrat kontaktnih leč še ni bilo. »Slabovidnost mi je sicer uspelo prikrivati, je pa bil to dodatni argument za mojo odločitev, ko je trener v klubu zahteval, da si postrižem dolge lase.
Tudi v šoli sem imel zaradi las težave, saj sem bil eden prvih dolgolascev v Ljubljani. Ko je trener rekel, naj ne pridem več, če se ne postrižem, sem se odločil, da končam s treningi, saj sem že tako bil razdvojen med glasbo, slikarstvom in športom. Ta trener je pozneje povedal za medije, da sem bil strašen talent, vendar sem se odločil za glasbo. Svoje vloge pri tem seveda ni omenil.«
Nogomet je pozneje igral za veterane in v različnih ligah malega nogometa. Usoda ali gen pa je poskrbela, da je njegov 22-letni sin Toni Lun Bončina danes profesionalni nogometaš, ki trenutno uspešno igra za hrvaškega prvoligaša HNK Vukovar 1991.
Preživljal se je tudi z risanjem
Pri šestih letih je domačim rekel, da bo nekoč slikar. Takrat je risal celo ponoči pod odejo, kar očetu sploh ni bilo všeč. »Moja prva ljubezen je risanje. Ampak sem še iz časov, ko si za minuto animiranega filma potreboval več mesecev. Kdo ve, kako bi se odločil zdaj, ko tehnologija omogoča, da se to zgodi hitreje.«
Ob vpisu na akademijo za likovno umetnost je delal tudi kot risar stripov in ilustrator revij. Akademijo je zapustil, ker se je glasba nakazovala kot obetavnejši poklic, k temu pa je pripomoglo tudi razmišljanje enega od profesorjev, ki je dejal: »Ne domišljajte si, da boste sami van Goghi in Daliji, veseli boste, če boste dobili službo učitelja risanja na kakšni podeželski šoli.«
Izlet na film in v gledališče
»Nobenih posebnih ambicij za igro nisem imel, ker pa sem bil takrat zelo priljubljen, sem začel dobivati različne ponudbe,« se spominja Benč, ki je najprej sodeloval pri Hladnikovi Maškaradi. »Takrat sem prvič videl, kako nastaja film in kako se dela filmska glasba.« Za film sta z Ditko Haberl zapela vse pesmi na glasbo Bojana Adamiča in z besedili Elze Budau.
Pot ga je zanesla tudi na odrske deske. V ljubljanski Drami sta z Neco Falk nastopala v Ardenovi igri Živite kot svinje v režiji Zvoneta Šedlbauerja. »Glasbo je napisal Dečo Žgur, odigrala pa jo je skupina September. To je bila res izjemna zasedba z Majdo Potokar, Štefko Drolc … Predstava je bila ves čas razprodana! Žal sem predčasno zaključil sodelovanje, saj sem moral na turnejo s Septembrom.«

Imel je tudi nekaj manjših vlog v filmih, igral pa je tudi glavno moško vlogo v filmu Eva, ki ga je režiral Franci Slak. »Zanimalo me je, kako nastaja film, zato sem z veseljem sodeloval. Bilo je zanimivo doživetje, sem pa videl, da morajo to početi ljudje, ki so igro študirali, saj to ni tako preprosto, kot se zdi, ko samo gledaš film na velikem platnu.«
Mr. Soul
Na nacionalni televiziji bo še danes ob 21. uri na sporedu dokumentarec Mr. Soul scenarista in režiserja Bojana Krajnca. »Film govori o Benčevem impozantnem glasbenem opusu. Marsikdo ga v celoti ne pozna, sploh generacije, ki so ga začele spremljati pozneje. Posneli smo izjave kar 35 ljudi, saj sem želel pričevalce iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja. Videli boste lahko najboljše glasbenike iz naših prostorov, saj je Benč delal samo z najboljšimi inštrumentalisti. Zanimivo je, kako raznoliko je bilo njegovo delovanje, kako se ni omejil na en žanr, ampak je recimo že s skupino September združeval jazz, rock, fusion, funk, r’n’b … Da ne omenjam, da je v nekem trenutku začel še s heavy metalom,« je navdušen Krajnc, ki je po tem, ko je podrobno proučil njegovo življenje in kariero, ugotovil, da je še večji »jack, kot sem mislil«.
Dokumentarni filmi v dveh delih so bolj izjema, ampak Bojan pravi, da je bilo o Benču toliko gradiva, da bi ga lahko posnel celo v štirih nadaljevanjih.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se