Revija Zarja

Kraljica Viktorija še danes buri domišljijo ustvarjalcev, o njej so napisali več knjig in posneli več filmov kot o kakšni drugi monarhinji. Kar ni nič čudnega, saj po arhivih zmeraj znova odkrivajo zapiske o njej ali pa so to kar njena pisma in dnevniki. 

Vzgajali so jo daleč od dvora. Viktorija se je rodila 24. maja 1819, osem mesecev kasneje je njen oče, prestolonaslednik, umrl. Mama jo je odpeljala z dvora, v glavnem sta živeli v dveh oddaljenih rezidencah, saj se po njenem hči ni mogla naučiti v kraljevi palači nič pametnega. Morala je bila na psu, dvor prezadolžen, njene prednike in pretendente za prestol so v takratnih časopisih imeli za tepce in razuzdance, eden od stricev je umrl za sifilisom, skratka, ko je Viktorija dopolnila 18 let, je bila edina upravičena do prestola. Po celi vrsti nesposobnih kraljev in princev si je ljudstvo, že od prej vajeno kraljic, prav oddahnilo – morda bo pa ženska spravila monarhijo v red. Ko jo je mati pripeljala iz province, so si njeni svetovalci z zanimanjem ogledovali majhno, komaj dober meter in pol veliko mladenko, ki je znala šest jezikov (v resnici jih je znala sedem, kar so odkrili šele po njeni smrti), in s simpatičnim, samozavestnim nastopom ji je pri priči omrežila.

Revija Zarja

Kot zajcev jih je. Kraljica Viktorija je imela devet otrok in 42 vnukov, zgodovinarji sumijo, da si najbrž sploh ni zapomnila vseh imen. Ko so se začeli rojevati, je zapisala, da se kotijo kot zajci po windsorskih parkih. Vnuki oziroma možje njenih vnukinj so se tudi borili na nasprotnih straneh v prvi svetovni vojni, saj so bili razsejani po vseh evropskih dvorih.  Marija Terezija si je prislužila naziv »evropska tašča«, Viktorija pa »evropska babica«.

Mlada kraljica si je dala duška, saj se je končno izmaknila materinemu nadzoru. Po eni strani se je veliko družila s svetovalci in poslušala njihove modrosti, po drugi strani pa je na dvoru  prirejala zabave in preplesala marsikatero noč (v dnevniku je obširno opisovala privlačnost svojih plesalcev), hodila v opero in gledališče ter ni kazala nikakršnega navdušenja, da bi se kmalu odrekla sladki svobodi. Seveda so princi iz evropskih dinastij množično prihajali na angleški dvor, da bi morda ogreli srce mlade kraljice. To se je posrečilo Albertu Saško-Koburškemu, sinu nizozemskega kralja Leopolda in njenemu bratrancu, ki so ga predstavili mladi kraljici kot »dobro partijo« in ji je bil v resnici namenjen že od otroštva. Kar hitro se je vnela. »Moje srce hrepeni po njem,« je napisala v dnevnik, prej je pa naštela vse, kar je lepega videla na njem, od modrih oči do širokih ramen in finih zalizcev. Strastno poročno noč je na dolgo in široko opisovala v dnevniku in številnih pismih, pa tudi predsednika vlade lorda Mellbourna je naslednje jutro obvestila, da je njeno veličanstvo preživelo »izredno zadovoljujočo in burno noč«, kar ga je vsekakor spravilo ob sapo. 

Oh, ne že spet! Viktorija se je bala, da bo zanosila, kar bi pomenilo skoraj eno leto brez seksa. Zdravniki so namreč nosečnicam prepovedovali spolnost, še posebej če so bile kraljice. Zanosila je že po šestih tednih zakona, in to je z veliko jeze zabeležila v dnevniku. Iz zapisov je videti, da nikakor ni nameravala roditi kar devetih otrok, najbrž bi dva ali tri, da bi bilo nasledstvo zagotovljeno, pa še te bi pomaknila nekam v prihodnost. Po pričevanjih je vsako nosečnost spremljala jeza »oh, ne že spet«, imela je hude predporodne in poporodne depresije, nesrečni Albert se je pred  njenimi izbruhi zatekal v svojo delovno sobo, kar pa ne pomeni, da je imel tam mir. Tega je vsekakor potreboval – kot kraljičin soprog ni pridobil visokih titul in odgovornosti, zato pa je počasi in zanesljivo prevzel vodenje britanskega dvora. Od Viktorije je odrinil njene svetovalce in postal njen osebni tajnik. Z diskretnostjo, umirjenim in strokovnim vedenjem ter razvitim občutkom za dolžnost je določal kraljičino politiko in urejal gospodinjstvo, tako da je Viktorija, ki je še zmeraj odplačevala očetove dolgove, kmalu obogatela.

Revija Zarja

Kraljica Albertina. Ljubljeni Albert je na svoj umirjeni, premišljeni način vodil družinsko in dvorno življenje. Namesto nočnih plesnih zabav so se na dvoru prirejali zanimivi pogovori, igral se je šah, gostovali so umetniki. Albertu je bil razvrat oduren. Na dvoru so sprejemali le ljudi brez nemoralne preteklosti, vzgoja otrok je bila urejena po natančno določenem učnem načrtu. Z disciplino, občutkom dolžnosti in moralnosti sta se dvor in družina kazala ljudstvu na način, ki so ga imenovali viktorijanski, v resnici pa je bil albertinski. »Pod vplivom našega najdražjega papana sem se popolnoma spremenila,« je Viktorija pisala svoji hčeri Vicky leta 1858. Nekateri bolj sarkastični podaniki so jo imenovali kar »kraljica Albertina«.

Revija Zarja

Kar pa ni pomenilo, da so bili odnosi med Viktorijo in Albertom viktorijanski oziroma albertinski, nasprotno, njune noči so bile strastne in medsebojno naklonjenost sta si izkazovala tudi pred drugimi. Za rojstne dneve sta drug drugemu kupovala umetniška dela z nespornim sporočilom (on njej ženske akte, ona njemu moške), skupaj sta muzicirala in prepevala (Viktorija je imela lep, šolan glas), skupaj sta si ogledala vse predstave, ki so bile tega vredne. Velikokrat sta se nastavila objektivu, saj je Albert podpiral novo umetnost, ki je začela cveteti – fotografijo. In navsezadnje sta, kar je malo znano, posvojila nigerijsko princeso Sarah, ki so jo, ko je imela pet let, britanski častniki prinesli na dvor, saj so ji v političnih spletkah v domovini umorili vso družino.

Preberite še ...

· Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Od kod hemofilija? Kraljica Viktorija je zanesla med svoje otroke – ti pa naprej – hemofilijo, bolezen strjevanja krvi. Že dolgo se ve, da se deduje na nenavaden način – prenašajo jo ženske, zbolijo pa moški. Moški ne morejo prenesti bolezni na svoje sinove, lahko jo pa na hčere, ki pa ne zbolijo. Najbolj razvpit bolnik je bil ruski prestolonaslednik Aleksej, Viktorijin pravnuk, njegova bolezen je zelo vplivala na dinastijo Romanovih, saj se je v zadeve na dvoru močno vpletal sibirski zdravilec Rasputin, ki je dečku reševal življenje. Ker Viktorijin oče ni bil hemofilik, si angleška javnost že dolgo razbija glavo, kdo je pravzaprav njen oče; osumljeni so prav vsi moški, ki so se takrat potikali po dvoru.

Gospa Brown. Ko je ljubljeni Albert pri 42 letih umrl zaradi tifusa, je doživela šok. Ta je trajal vsaj deset let, verjetno pa do konca življenja. Umaknila se je iz javnosti, se zavila v črnino in zdelo se je, da je umrla tudi ona. Kolikor je mogla, je vzdrževala vtis, da je mož še živ – vsako jutro so mu morali preobleči posteljo, nanjo zložiti sveže perilo in mu prinesti toplo vodo, da bi se obril. Ker se je v njenem obdobju okrepila vloga parlamenta in je monarhija postala bolj simbolna, je v političnem življenju niso preveč pogrešali, manjkala pa je ljudstvu. Vezivo med podaniki, kar je nedvomno bila, se je utapljalo v žalosti in gnilo za debelimi zidovi palače. Potem se je pojavil služabnik John Brown, postavni Škot iz letne rezidence Belmoral. Kraljico je oboževal in se je na svoj nekoliko robati način nadvse trudil, da bi jo najprej spravil na konja in na sprehod, potem pa je od nje izsilil tudi nekaj pogovora. Viktorija se je počasi prerodila, črnine sicer ni slekla, se je pa začela pojavljati v javnosti, celo v parlamentu je spregovorila. Ljudstvo je navdušeno sprejelo njeno vstajenje od mrtvih in dvor si je oddahnil.

Kakšne narave je bila zveza z Brownom? Varuhi podobe britanske monarhije trdijo, da je šlo za platonsko reč, da v resnici ni nikoli prevarala svojega pokojnega moža, po nekaterih namigih pa naj bi se s svojim zvestim služabnikom celo na skrivaj poročila. Vsekakor pa so jo kar javno imenovali »gospa Brown«. Precej povedne so bile njene želje, kako naj jo pokopljejo – v krsto poleg nje so morali dati eno od oblek moža Edvarda, v roko pa koder las Johna Browna in njegovo fotografijo. Pa si mislite, kar si hočete. Ukazala je, da morajo njeno krsto nositi njeni sinovi, pomagal pa jim je temnopolti Indijec, o katerem so lani posneli film.

Kdo, za vraga, je bil Abdul? V Anglijo je iz Indije prišel ob petdesetletnici Viktorijine vladavine (na zabavi so se zbrale vse evropske kronane glave) kot natakar. Umirjeni mladenič, ki se je strastno učil angleščine, je zbudil kraljičino pozornost, zato mu je pri tem pomagala – on pa njej. Naučil jo je hindujščine, ji pripovedoval o Indiji, ki je bila »njena«, a je ni nikoli obiskala,  razlagal ji je vzhodnjaške modrosti in naučil kuharje pripravljati kari, ta je bil zadnja leta kraljičina najljubša jed. Kraljica mu je blizu rezidence postavila hišo in tam je bival s svojo družino (na veliko »veselje« njene družine). Ko je umrla, je prestolonaslednik uničil vsa pisma med Abdulom in materjo, Abdula z družino pa izgnal. Zahvala, da sploh vemo kaj o Abdulu, gre britanski avtorici Shrabani Basu, ki je raziskovala kraljičin priljubljeni kari, pri tem pa naletela na nenavadno naklonjenost med kraljico in služabnikom, ki je trajala 13 let. Čeprav so bili dnevniki in pisma  uničeni, je obstajal dnevnik, ki ga je kraljica pisala v hindujščini – tega niso sežgali, ker ga očitno ni nihče razumel. Raziskovalka je našla Abdulove potomce  v Pakistanu, dali so ji dnevnik, ki ga je pisal on, nekaj pričevanj so prispevali tudi njegovi zdravniki. Ugotovila je, da je Abdul strt umrl osem let za kraljico.

Revija Zarja

Viktorijo so pokopali 2. februarja leta 1901, ljudi, ki so se hoteli posloviti od nje, se je kar trlo, vendar pa London ni bil v črnini, ki jo je nosila 40 let, ampak se je na njeno željo odel v belo in vijolično barvo. Za povrh je med sprevodom začel padati sneg in zaokrožil idilično slovo od ljubljene kraljice. Vladala je dobrih 63 let (leta 2015 jo je prekosila kraljica Elizabeta), vrnila monarhiji sijaj, doživela šest atentatov in preživela viktorijansko obdobje, ne da bi bila pri tem sama zelo viktorijanska.