Dobrodelno miklavževanje je bilo izvrsten približek predhodnika, Klica dobrote, čeprav je zbralo osupljivo manj denarja in je bil Miklavž razumljivo ogorčen. Kaj je bilo narobe, ne vem, saj si je bilo sicer dogajanje nadvse podobno in vrhunska dobrota in plemenitost in lepota so se seveda spet cedile z vseh kotičkov odra. Morda vse pride od škofov, ki so tokrat manjkali. Morda tega ne bi smeli, kajti sveti Miklavž je (bil) navsezadnje tudi škof, kar poglejte ga! Celo naša Nuška je opustila londonsko modo od zadnjič in nas očarala v lepi, preprosto elegantni črni obleki, medtem ko je njen sovoditelj, presenečenje večera in naš najboljši veslač Vasilij, parkiral svoj čoln kar pred vrati televizije in na sceno pripešačil. Zelo se je potrudil in je govoril počasi in preudarno. A ker je morje trd, krut element in so veslači potemtakem trd(n)i ljudje, je tudi Žbogarjeva govorica sama po sebi nekoliko primarna, hočem reči nemedena in neocvetličena, in je potemtakem nekoliko odstopala od Šumijeve atmosfere okoli njega.

Sicer pa so v obči atmosferi stavkanja končno prišli na okus tudi fantje in dekleta iz Slovenske filharmonije. Strani sta kot vsakič dve: na eni orkester, na drugi dirigent, znameniti Uroš Lajovic. To, da stavka orkester, pomeni, da nihče več noče igrati. In da zdaj, ob prazničnem koncu leta, iz filharmonije ni glasbe. Višek. Oni dan so bili na televiziji vsi člani orkestra, sedeli so v dvorani in se pričkali, inštrumenti pa so zaprti v škatlah samevali ob steni. Scena je bila skrajno neproduktivna. Inštrumenti bi morali iz škatel, orkester pa na oder in zaigrati bi morali strašnega Wagnerja. Wagnerjeva glasba je kot nalašč za stavke filharmonikov: mračna je, polna grozovitih usodnosti; potolče te, ugonobi te, naredi te majhnega kot makovo zrno. In takšnega bi pomanjšali v makovo zrno tudi nesrečnega šefa dirigenta, ki bi bil koj pripravljen na popuščanje in pogovore. Če se ne bodo zmenili, jim navsezadnje še vedno ostane Mozartov Rekviem.

A zakaj orkester stavka? Hecno je. Do zdaj so se člani orkestra, predvsem godala, med koncerti posedli, kakor se jim je ljubilo. Zdaj je Lajovic po novem naredil sedežni red: najboljši muzikanti spredaj, srednje dobri vmes, najslabši pa v zadnji vrsti, v nekakšni oslovski klopi. Orkester seveda v zrak, kaj zdaj to pomeni, a zdaj bodo vsi poslušalci koncertov videli in vedeli, kdo na odru je dober in kdo drekač! Lajovic se izvija, da se je šel orkester do zdaj socializem, pardon, samoupravljanje, in da je red red, v filharmoniji pa še posebej. V času, ko rubriko oddajam, ni še nič znanega, kako se bo končalo; pa saj boste izvedeli na televiziji. Gre namreč za znamenitost. Odkar vem in kamor mi seže spomin, se ne spomnim v Evropi še nobene stavke filharmoničnega orkestra.

Je pa tale december že zdaj poln veselih novic, ne le športnih, zimskih, ampak tudi gospodarskih. Oni dan jo je sicer ne posebej ljubljeni predsednik slovenske vlade mahnil s slovensko delegacijo na Japonsko. Vsi so debelo gledali, kaj zdaj Cerar počne med Japonci! A brž ko se je vrnil, so se tako rekoč usule imenitne japonske gospodarske pobude. Najimenitnejša seveda zadeva naš Helios, ki ga bodo Japonci zdaj zdaj kupili od prejšnjih tujih lastnikov in iz njega potem naredili svoje oporišče za produkcijo premazov za ves svet ali nekaj podobnega. Nihče razen mene pa v medijih ni opazil, da se je to zgodilo natanko na Miklavža, kar je tudi pomenljivo, pa kako!

In ko smo že pri nebesih in je okoli nas advent, poln angelčkov: oni dan sem na prvem programu nacionalke z žalostjo v srcu gledala eno od zadnjih oddaj Kulturni vrhovi. Po sedmih letih se serija menda poslavlja. Avtor Andrej Doblehar nas je tokrat peljal v Radmirje, na tamkajšnjo nekoč evropsko slavno božjo pot. Tako slavno, da je za ljubko baročno cerkvico sama presvitla cesarica Marija Terezija z lastnimi rokami izvezla mašni plašč in so nam ga tudi pokazali; ni se mi zdel pretirano okusen in je bilo dosti drugih mašnih plaščev lepših od njenega. Sploh je bilo na Slovenskem nekoč kar nekaj mednarodno uglednih in evropsko popularnih božjih poti in kar nekaj teh slovenskih, kajpak po pravilu baročnih, cerkvic je še vedno za pojesti ljubkih. Ko smo že tako turistično slavni in se nam zdaj obeta še en megasvetovni turistični uspeh s pomočjo Lonely Planeta, bi lahko romanje po nekoč slavnih slovenskih romarskih poteh obudili v turistični različici in ponudili primerno okrancljano tudi tujim turistom: po poteh nekoč evropsko slavnih slovenskih romarskih pešpoti ali nekaj podobnega. Ne gre za klasični verski turizem, tu igra prvo violino umetnostna zgodovina. Če pa pri tem kdo še pomoli kakšen očenaš, tudi ne bo nič narobe. Vsaka pomoč prav pride, tuzemska, začenši pri Japoncih, in onostranska z Miklavžem in drugimi na čelu.