Revija Zarja

Revica nacionalka že tako tolče skrajno krute čase in za tale skoraj najslavnejši TV-projekt v zgodovini, za Popevko, za projekt torej, ki pomeni košček najprepoznavnejše slovenske TV-identitete,  so nekateri skoraj izpustili dušo. Nekateri, še zdaleč pa ne vsi. Daleč od tega. Denimo tisti, ki razvezujejo mošnjo z denarjem. Tisti so bili letos nagravžno skopi. Reči pa hočem, skoraj izpustil jo je Mario, ki mu je bilo naloženo tako rekoč vse; s precej odlično Nuško Drašček na čelu, ki je oponašala kronski dragulj v zgodbi, da iskanja zelenega starega spačka za potrebe špice sploh ne omenjam. Morda si je Mario malce pomagal z domišljijo in s kakšnim obrtniškim frendom, pa sta si zavihala rokave in kakega drugega starega spačka (saj je bil spaček, ne?) v kakšni garaži prebarvala v ustrezno zelenilo. A prebarvala sta ga v lepo pastelno, skoraj lahko zapišem romantično zeleno barvo, in odkar sta se z Nuško na začetku pojavila v stari zeleni gari na obronkih ljubljanskega gradu, nam Mario vse do srečnega konca ni več izginil izpred oči. Tako smo lahko spokojno in natančno ugotovili, da so se mu pod očmi, medtem ko ga kar dolgo nismo videli, naredili na novo takšni prijazni, spodbudni, jabolčno okrogli jajčki. Jajčki sicer radi napovedo, da se je osebek pod njimi nekoliko poredil, ampak Mario se pod svojima sploh ni poredil, niti za gram, in gre torej za izjemo, ki potrjuje pravilo: samo nekoliko krepkejši, šarmantni jabolčni jajčki, in pod jajčki še kar naprej pravi maneken.

Koj zdaj pa povzetek pravega bistva, da nam ja ne uide: bil je festival slovenske popevke, kot bi ga vzel iz izložbe, iz muzeja starih časov, to sta bili najmanj dve uri in pol od tod do večnosti. Še natančneje: veliko večino letošnjih popevk bi bilo mogoče mirno zapeti tudi pred štiridesetimi leti, pa ne bi nihče opazil, da pravzaprav prehitevajo. Da bi morale čakati in se mediti še kakih štirideset let, preden bi se smelo pred njimi udariti na gong: zdaj pa napnite ušesa!

Je pa smešno, če premišljaš in sodiš: ali to pomeni nekaj zelo slabega ali morda kar dobrega? Je nujno, da gredo slovenske popevke naprej s časom, ali je morda celo smotrneje, da ostanejo natanko ali podobno take kot v časih svoje največje slave, v sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja? Malce sem premišljala in za mišjega je pri meni zmagal princip večnosti: naj  bodo torej prihodnje popevke še kar naprej spodbudno podobne svojim starim materam, naj bo, materam. Ki so lahko tudi nekoliko slabo ohranjene. Letošnja, jubilejna, to lepo dokazuje.

Letošnja Popevka je bila po dolgem času ena tistih, ob katerih nisem kar naprej zavijala z očmi in gledala na uro: bilo mi je čisto prijetno. Pogosto se mi je sicer zazdelo, da sem nekaj precej podobnega nekoč nekje že srečala, ampak zapeti pa tega ne bi znala pri priči in poleg tega je bila glasbena fraza prijetno melodična. Nak, nič se nisem martrala, nič nisem bila razočarana in za piko na i se je moj zasebni okus, kaj takega se mi še nikoli ni zgodilo,  to pot razkošno ujel z okusom odločujočih. Tudi pri meni sta zmagala oba zmagovalca, ki sta bila ob razglasitvi rezultatov tudi v resnici manj kot za točko vsaksebi, torej bi ju lahko dali na skupno prvo mesto, skupaj z njima pa bi dala jaz osebno na skupno tretje mesto še Andraža Hribarja, ki ob reki hodi tako zelo sam. In je to dobro, ker bi ga v družbi s kakšno frčafelo koj zaneslo iz mola v dur. In adijo, prelestnost melodije v molu, v duru imamo tako že vse ansamble narodno-zabavne glasbe po vrsti in so zame duri absolutno bolj banalni in manj romantični kot moli. S kako izjemico, se razume.

Prva dva seksi dečka sta bila seveda Canegatto (ta je sploh strašni self-made mačo in mu vleče malce na trube in trubače in na Gučo, mogoče se piše tudi Guća?) in, jasno, zmagovalec Alex Volasko s Če pomlad nikoli več ne pride, ki jo lahko z zelo majhnim tveganjem napovem kot krepak hit mesecev, ki prihajajo.

To je bil, dragi moji, da ponovim in povzamem, velikanski zmagovalni krik vnovičnega mačističnega principa v slovenski popevki. Frajerji so malone zmleli frajle, čeprav so se kot nore barvale na roza, česa takega se pravzaprav sploh ne spomnim, a nimam nič proti. In blazneče me zanima, ali se bo kaj od slišanega in zmagovalnega resnično prijelo v novi pravi slovenski hit. Čas bi že bil.

Več v Zarji št. 40, 10. 2. 2018.