Saj ga poznate, tistega avtorja, ki se podpisuje pod prispevke s potrebnimi in dostikrat neprijetnimi vprašanji tako politikom in gospodarstvenikom kot sindikalistom v ponedeljkovi oddaji Studio City? Njegova vprašanja so tako nekonvencionalna kot njegova podoba: svaljkaste lase nosi spete v čop, kavbojke mu visijo na bokih, športni copati so živo zelene barve. No, in prav v takšni opravi je prejel letošnjo vesno, nagrado za dokumentarec o okupaciji borze Boj za, najboljši celovečerni film na Festivalu slovenskega filma. Glasen, jasen in uporniški, kritičen do vseh strank in barv, je že pred desetletjem protestiral proti vojni v Iraku, že dolgo pa protestira proti vsemu, kar ubija človečnost v ljudeh, zaradi česar trpijo in umirajo v svetu navidezne demokracije. »Vojn bo konec takrat, ko bodo ljudje nehali hoditi v vojne, ne takrat, ko se bodo voditelji odločili ustaviti vojne. Borim se za male ljudi, vztrajal bom!«

Kadar razmišljam, zakaj sem vedno tako proti, zakaj nastopam kritično do sistema, trenutnih problemov, vprašanj, zakaj sem to, kar sem, pogledam otroštvo in čas po njem. Na proteste hodim že skoraj pol življenja, prvi članek za Mladino sem napisal med protesti proti Miloševiću v Beogradu takoj po koncu gimnazije. Zakaj sem uporniški, jezen? Mogoče zato, ker me je  punca iz gimnazije pustila, ker ji je mama rekla, da ne sme biti s priseljencem – pa nisem priseljenec, rojen sem v Postojni, toda moj priimek je na ić. Pa tudi Siniša se čudno sliši.

Ste bili zaznamovani, ste zato upornik?

Saj moraš dobiti neke negativne izkušnje od sistema (no, saj sem dobil verjetno tudi lepe), da se upiraš: neka drugačnost me je naredila bolj jeznega. Nimam nacionalne identitete, ker je ne morem imeti. Mama je namreč Hrvatica iz Čabra, oče je iz Srbije, jaz pa sem rojen v Postojni. Kljub vsemu temu sem v rani osnovni šoli zardeval, kadar so me spraševali, ali imam na koncu priimka trdega ali mehkega. Brecht pravi, da je nacionalizem bolezen, ki jo je treba zdraviti, kajti nacionalizem rojeva nacionalizem, tako kot nasilje rojeva nasilje. So me pa naredile ljubljanske ulice, na katerih sem rasel. Bral sem Marxa in Engelsa, od nekdaj me je zanimala družba, sociologija. Nikoli ne bom pozabil beguncev, ki sem jih videl na poti v Srbijo, babice v zaklonišču na Hrvaškem leta 1991. Verjetno so mi doma postavili vrednote, doma je bilo vedno – biti mali človek in ne sramovati se svoje majhnosti. Ni bila vrednota družine imeti dober avto: očeta sem, ker sem igral tenis, prosil, naj mi kupi boljši lopar, pa mi je rekel, da lopar za dober tenis ni pomemben. Lepo otroštvo sem imel med bloki, igral sem nogomet, se družil s čefurji, ti so me v osmem razredu, ko sem začel poslušati Nirvano, pred blokom pretepli. Zanje sem bil hašišar, za druge čefur.

Malce ste štrleli ven in še vedno je tako. Kako zdaj vidite Slovenijo?

Prva zamera gre politikom, ki so govorili, da vpeljujejo novo državo, vpeljevali pa so nov ekonomski red – na plebiscitu bi morali imeti zraven še vprašanje, ali smo za uvedbo kapitalističnega družbenega sistema. Politiki se prepirajo, kateri je pravi osamosvojitelj, v resnici pa ni nihče, saj je naša osamosvojitev predvsem logična posledica takratnih svetovnih dogodkov, padca berlinskega zidu. Samostojna Slovenija je opeka, ki je padla z berlinskega zidu. Zgodovinski propad socialističnega bloka je večji od naših osamosvojiteljev. Oni so predvsem  zasedli kapitalske pozicije in še vedno so na njih, zdi se, kot da bodo tu za vedno. Naša generacija pa gre v pozabo, nimamo identitete.

Ali ni čas za reakcijo mladih, za spremembe?

Nekaj angažiranosti je opaziti. Na AGRFT sem se imel priložnost družiti z mlado generacijo, stari so 23, 24 let, ki je bila aktivna, gre za smetano mlade slovenske inteligence. Zelo so bili angažirani: vdrli so na tiskovno konferenco SDS, državnega zbora, brali Hlapce. A to je minilo. Potem se je rodila skupina Iskra, ki nastopa kritično. A to je na žalost manjšina. Lani sem bil na seji študentskega sveta, ko se je hotelo ukiniti Radio Študent: večina mulcev tam je bolj agresivna od obstoječih politikov, je bolj hlapčevska, požrešna in zelo osorna v svoji samozavesti ter naduta v citiranju pravnih določil statuta ŠOU. Ista klika kot poslanci v DZ; nekateri ljudje v strankah so bili iz ŠOU nagnani, ker so kradli, zdaj pa furajo državo. Valilnica takšnih ljudi je ŠOU.  Če so to mulci, ki nas bodo vodili v prihodnosti, vsi s podobnimi oblačili, frizuricami – na njihovo povabilo pridejo na sejo študentskega sveta neonacisti, mimo varnostnikov in v dogovoru s policijo! Politične umazanije je že med študentsko politiko ravno toliko, kot je je med njihovimi starejšimi kolegi.

---

Več preberite v tiskani Jani (št . 44, izid: 4.11.2014).

---