So še katero hrano tako zelo opevali kot kruh? So v času lakote še o čem tako zelo sanjarili kot o dišečem hlebcu, ki ga je mama ravnokar vzela iz peči? O kruhu so pisali romane in pesmi, je sestavni del molitev in množice pregovorov, ampak ... no, že zelo dolgo se tudi povsod po razvitem svetu zavedajo, da ga preveč pa le ni dobro jesti. In strašijo s tem, koliko kalorij da ima in kako strašno visok glikemični indeks, ki ga morajo upoštevati predvsem diabetiki. No, polnozrnat kruh je pač nekaj čisto drugega, vlaknine ima pa minerale in vitamine, tega je dovoljeno jesti, čeprav ima na žalost enako kalorij kot bel kruh – je veljalo do nedavnega. Zdaj pa očitno niti to ne drži več. Pšenični kruh, bel ali črn (in seveda tudi vse izdelke iz pšenice), skušajo zbrisati z naših jedilnikov, ker da je vzrok za epidemijo različnih bolezni in debelosti. Eden zadnjih, ki nas skuša odvrniti od te praktične hrane, je Američan dr. Davies, njegova knjiga Kruh na zagovoru je izšla pred nedavnim.

V čem je štos? Kardiolog dr. William Davies seveda ni edini, ki se je spravil na žita, predvsem na pšenico, in jih okrivil za večino zdravstvenih tegob, ki nas pestijo. Precejšen vihar je povzročil Jon Gabriel, ki je iz prehrane izločil vse, kar je tuje našemu paleolitskemu predniku, seveda tudi pšenico in mleko. Da ne govorimo o knjigi Sapiens, njen avtor Yuval Noah Harari je bil pred nedavnim v večini slovenskih medijev. Avtor je obdolžil tri žita – pšenico, riž in koruzo – za vso bedo človeštva, ki se je začela po tem, ko so se predniki za stalno naselili in začeli mukotrpno obdelovati in zalivati polja. Saj veste, prej smo bili vitki, visoki in hitri (ali smo mi lovili divje živali ali pa one nas), imeli smo samo toliko otrok, kolikor jih je ob skromni hrani lahko preživelo, potem pa smo začeli pridelovati hrano – in otroke. In bolezni, ki so se hitro množile v večjih skupnostih. In prepire, ki so pripeljali do bojev, kasneje pa do organizacije družbe in države. Nekje na tej poti smo postali strašno lakomni, saj smo hoteli več, kot lahko porabimo.  Skratka,vsemu temu se reče razvoj in napredek. Če nesrečni divjaki ne bi začeli kopati po zemlji in sejati semen večjih užitnih trav, mi zdaj ne bi letali po vesolju. Ali kaj.

In zakaj je pri vsem tem tako zelo nevarna prav pšenica? Za ene je izvirni greh, da smo postali  majhni, okorni in debeli (a zviti in pametni), Davies pa obtožuje predvsem pšenico iz zadnjega petdesetletja. Pravi, da ni niti senca tistega žita, ki so ga jedli naši starši in stari starši. Spodbuja nas, naj si pogledamo stare albume svojih prednikov – ženske da so imele okrog 50 kilogramov, moški pa 20 več. Zelo redko da se na fotografijah najde kdo, ki je opazno debel. Zakaj smo se kljub vsej telovadbi in dietam zadnja desetletja tako razlezli, da imajo celo otroci diabetes tipa 2? Davies pravi, da moderna pšenica ni več prava pšenica, saj so strokovnjaki preveč posegali vanjo, rezultat pa niso naravni hibridi, ki nastajajo pod vplivom okolja, ampak izdelki, ki imajo bolj malo skupnega z naravo. Današnja pšenica je zelo rodna in zaradi preobilice glutena okusna. Avtor daje slikovito primerjavo: šimpanz in človek imata 99 odstotkov enakih genov,  preostali odstotek pa je vzrok, da ima šimpanz daljše roke, dlako po vsem telesu in da ne bo nikoli zmagal na Milijonarju. Približno takšna razlika naj bi bila med pšenico, ki so jo jedli naši ne tako daljni predniki in to, ki jo v pekovske in mlevske izdelke predelujemo danes.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 44, izid: 4.11.2014).

---