Revija Zarja

Znanstveniki, ki jo razvijajo, in kirurgi, ki jo uporabljajo pri svojem delu, najprej opozorijo: elektrokemoterapija ni čudežna metoda in ni primerna ne za vsakega raka ne za vsakega bolnika. Navdušenja nad njo pa le ne morejo skriti. In četudi ne čudežna, je elektrokemoterapija ena najuspešnejših metod za uničevanje malignih tvorb, z impresivnimi odstotki popolne in delne uspešnosti ter skorajda brez stranskih učinkov. Vsekakor ena izmed tistih, ki vzbuja upanje v večjo učinkovitost boja proti raku.

Kemoterapija se za zdravljenje raka uporablja že vse od druge svetovne vojne naprej. Je eno najmočnejših orožij, ki jih za boj proti tej bolezni premore medicina. Žal pa to orožje še zdaleč ni popolno. Ena od pomanjkljivosti je, da nekateri citostatiki (kemoterapevtična zdravila) ne dosežejo svojega cilja, okvarjene molekule DNA, in zato ne učinkujejo. Druga, zaradi katere je kemoterapija sinonim za nekaj najhujšega, kar nas morebiti čaka, pa je ta, da tako kot rakave citostatiki poškodujejo tudi zdrave celice. Le redko kdo se o posledicah te terapije še ni prepričal na lastne oči. Nič čudnega torej, da je vsaka alternativa kemoterapiji deležna  velikega zanimanja javnosti. Po svežem uspehu slovenskih zdravnikov v zdravljenju z elektrokemoterapijo so vse oči uprte v ta postopek, ki nedvomno ogromno obeta.

Elektrokemoterapija ni alternativa kemoterapiji, temveč je njena nadgradnja. Pri tej metodi bolnik najprej dobi citostatik, nato se v tumor vstavijo elektrode, po katerih vanj pošiljajo električne pulze. Zaradi električnega toka se odprejo pore v tumorskih celicah, ki tako postanejo prepustnejše za citostatik. Tako za učinkovito zdravljenje zadostuje že majhna količina tega problematičnega zdravila.

Več v reviji Zarja, 17. oktober 2017.