Ali pa tiho in ponižno životarijo, ujeti v začarani krog bede, ki je niso sami povzročili, prepričani, da so za vse sami krivi. In potem, velikokrat naključno, izvedo za Anito Ogulin in njeno sobo 305 na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste. Takrat se njihovo sicer bedno življenje spremeni in vanj posije žarek upanja. Nekdo jih je slišal in jim poskusil pomagati. In to je že zelo veliko! Kajti druge institucije, ki jih državljani plačujemo, zato da bi nam služile, kadar smo v stiski, očitno kar po vrsti odpovedujejo, ljudi v stiski pa je čedalje več. Samo v preteklem tednu je ZPMS prejela več kot 400 prošenj za humanitarno pomoč in botrstvo!

»Pa saj jih sploh ne moremo več šteti. Dnevnih klicev ne beležimo več, ne zmoremo, tudi obiskov je iz dneva v dan več. Ljudje prihajajo obupani in z upanjem, da bomo razumeli zanje nerešljive stiske, po konkretno pomoč, podporo. Pridejo s položnicami, pridejo po hrano, šolske potrebščine, oblačila, obutev. Pridejo po nasvet, terapevtsko obravnavo, na mediacijo, po pravni nasvet in pomoč, učenci ter dijaki po učno pomoč in s prošnjo za  vključevanje v specializirane programe, letovanja, tabore ...«

Ko ti dolg 4000 evrov lahko uniči življenje. Da naša družba res postaja brezsrčen zverinjak, nas je prepričal že prvi obiskovalec tisti dan, ki se je skrušeno sesedel na stol. Strašansko nerodno in neprijetno mu je bilo. Prvič je bil tam in nikoli v življenju si ni mislil, da bo moral prositi za pomoč. Kasneje se je izkazalo, da je to skupna lastnost vseh teh ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Preberite še ...

· Pot neustavljivih

Slutili smo, da se začenja ena najmočnejših zgodb na Slovenskem

Je poročen mož, smo izvedeli, ima univerzitetno izobrazbo, dva otroka, oba z ženo delata in imata redne dohodke, pa vendar ne zmore več. Zapletel se je v začarani krog dolgov in je tik pred bankrotom, je povedal. Pred dvema letoma je naredil nekaj prekrškov na cesti in dvakrat narobe parkiral, neplačane kazni pa so tako narasle, da mu vsakomesečno plačilo za njegovo delo ob nakazilu kar naravnost trgajo s trajnim nalogom.

»Sam sem kriv, da sem se tako zapletel, in popolnoma neresno od mene je bilo, da teh kazni nisem resno jemal. A dejstvo je, da sem zaradi teh položnic tik pred bankrotom,« je pripovedoval in s tresočimi se rokami iz torbe potegnil goro priporočenih sodnih pošiljk.

Saj je samo denar, ne obupajte! Ko je Anita izvedela, da njegov dolg znaša okoli 4000 evrov, se je brez odvečnih besed lotila reševanja stiske tega ubogega človeka, tako značilne za današnji čas, ko tudi služba ne omogoča več dostojnega preživetja. »Gospod, prav je, da ste prišli k nam, tega ne bi mogli sami rešiti. Samo malo manjka, da vam bodo upniki z izvršbo blokirali račun in vzeli stanovanje, tega pa ne bomo dovolili,« ga je ohrabrila in usmerila na brezplačno pravno pomoč. Potem naj gre čim prej na šolo potrdit obrazce za botrstvo, mu je svetovala, da bosta otroka vsak mesec dobila po 30 evrov, pa na CSD mora po priporočilo za humanitarno pomoč, medtem ko je iz predala potegnila za 40 evrov trgovinskih bonov.

»Veste, teh 4000 evrov in te bedne državne institucije, ki ne znajo odnehati in sedaj zahtevajo od vas, ki nimate več od kod vzeti, niso vredni, da zaradi njih uničujete svoje zdravje in življenje svoje družine. Je samo denar in to bomo vse uredili. Ne morejo vam trgati od plače, če nimate za preživetje! Ne skrbite in ne mislite, da ste sami krivi za to. Se zgodi, vsakomur od nas. Glejte bolj sončno na vse skupaj in pazite, da teh kazni in parkirnih listkov ne bo več!«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 21, izid: 27. 5. 2014).

---