Na ulicah grškega Ouranopolisa, ki je glavno izhodišče za obisk polotoka Atos in svete gore Aigon Oros, na osrednjem trgu pred kavarno zagledam edini prost stol tistega dopoldneva. Za mizo že sedi temno sivo oblečen menih. Domnevam, da gre za enega od asketov s polotoka Atos ali pa nanj namerava na obisk. Ker je namesto v črno opravljen v kovinsko sivo barvo, mislim, da je morebiti nekakšen manj pomemben pripravnik.

Vprašam ga, ali lahko prisedem, in medtem ko uporablja pametni telefon, izkoristim odsotnost njegove pozornosti ter ga hitro fotografiram. Vem, da to ni najbolj etično, kajti fotografiranje očetov z Atosa je načeloma strogo prepovedano, a ker sem že tako prekršil veliko pravil in mednarodnih zakonov s svojim veslanjem in obiskom tega svetega polotoka, kot ste lahko brali v eni prejšnjih številk, se nisem preveč obremenjeval. Še en greh za v pekel pač.

Čakajoč tam za mizo na odhod avtobusa si ga skrivaj ogledujem. Precej me preseneti, ker nenehno tapka po pametnem telefonu in pogleduje še na nekaj elektronskega, podobnega tablici. Ne, očitno res ne gre za enega svetih.

Od mimike do skoraj slovenščine. Ko mi pogled na uro razodene, da je do odhoda avtobusa samo še nekaj minut, vozila pa ni nikjer, se obrnem na očeta, ali on kaj ve, kaj se dogaja. Z mimiko mi odgovori, da me ne razume. Ne angleščina ne francoščina ne delujeta. A nekako ujame  besedo avtobus, me z gestami odpelje zadaj do vozila, medtem ko se nasmihava drug drugemu. Uspe mi razumeti, da je s skrajnega konca Atosa, iz skiti Keroulia. Zastrižem z ušesi. Tisti konec polotoka pomeni strme stene, ki padajo v divje morje severne Grčije, in najbolj sveti prostor, namenjen posebnežem. Ti po votlinah, pod previsi ali v majhnih hišah svoj čas posvečajo strogim molitvam in postu. Med seboj se ne pogovarjajo in niti ne slišijo, tako so namreč postavljena njihova bivališča.

Ko mu uspem dopovedati, od kod prihajam, se mi zazre v oči. Njegove so tople in rjave, iskrive in žive. In začne lomiti nekakšno slovansko slovenščino. Kmalu ga razumem skoraj odlično. Ugank ob njem nato ni bilo konca. Še posebej, ko ga obiščem tudi »na delovnem mestu«.

Brez zemlje in vode. Oče Maximos, puščavnik in asket, je doma iz Moldavije. Šolanje je končal kot visoko izobražen jedrski fizik, izobrazbo si je pridobil v Rusiji. V nekaj letih po doktoratu je zavrgel ne samo vse znanje, ampak tudi civilizacijo. Kot fizik je dojel ves nesmisel sodobnega življenja. Na Atosu zdaj prebiva že petnajsto leto.

Poseduje hišico. Takšno bolj preprosto, kamen in cement. Podedoval jo je od prejšnjega puščavnika in umik vanjo mu je določil njegov Gerontas, vodja srbskega samostana Chilandrio, lokacijo pa svet starešin. Hišica ni ravno po njegovi izbiri, saj bi imel raje takšno, da bi bilo še kaj uporabne zemlje za vrtnarjenje okoli nje, ampak Gerontasu se ne oporeka.

Predvsem pa bi si želel vode. Tekoče vode. Kajti na leto je povprečno zbere samo 400 litrov, kapnico. To ujame s polivinilom na strehi in mu služi za vse. Pitje, umivanje in hranjenje. No ja, bolj za zadnje.

Pest riža na dan. Hrano, a ne ravno v izobilju, dobi v osrednjem samostanu sredi zaselka, skiti, kamor odide na dobra dva tedna. Seveda če ni preveč poglobljen v meditacije in post. V tem manjšem samostanu si opere obleko, se napije sveže, trde vode in nekaj malega umije tudi sebe. Očetje se namreč ne kopajo ali prhajo. Tudi v morju ne, četudi ga imajo pred nosom. A ne zaudarjajo, niti njihova obleka ne. To pride od veliko posta, meditacije, življenja v votlini brez stresa in preproste prehrane.

Maximos na dan zaužije pest riža ali prosa, kuhanega na vodi. Med obiskom samostana poje še kaj malega sveže zelenjave ali sadja, a predvsem v poletnem času, ko narava daje. Seveda mu primanjkuje mineralov in vitaminov, saj niti suhega sadja ni na pretek. Na voljo so mu le še divja zelišča in sadeži, za čaje in zdravljenje.

V gore po signal. A se ne pritožuje glede življenjskega sloga, saj je samo eden od mnogih asketov (vseh menihov je na Atosu okrog 1600), ki prebivajo tod in svoj čas posvečajo molitvam. Opazim njegove zdravo kožo, zobe, nohte in lase. Nobenega vidnega pomanjkanja. Hoja v breg mu ne dela težav. Pogosto se povzpne na bližnji dvatisočak, sveto goro Aigon, da se malo prediha in požene kri po žilah ter se »priklopi« na svet. Maximos je namreč seznanjen z dogodki po svetu po pametnem telefonu, čeprav mu signal lovi pred njegovo hišico samo, kadar je ugoden veter (zato gre raje v gore). A težava je, da je to zelo draga reč.

Poleg pametnega telefona največ uporablja elektronski čitalnik knjig PowerBook. V njem ima na tisoče knjig. Ko mi v roke zaupa to svojo osnovno igračko, opazim naslove v cirilici in to, kolikor jo razumem, večinoma teozofsko filozofske vsebine. Seveda mi na moj začudeni pogled pokaže še prenosni solarni polnilec. S tem polni in poganja oboje.

Voditelji brez karizme. Zazrta v širjave Egejskega morja, točneje Anatolijskega preliva, se pred njegovo hišico pogovarjava o marsičem. Preseneti me je s svojo širino in zanimivim pogledom. Predvsem ima za veliko naših problemov zelo preproste rešitve. »Religija je mrtva. Ortodoksna še bolj kot Vatikan in katolištvo,« je bil eden od njegovih prvih stavkov. »Naši voditelji (cerkveni) so vsi brez karizme. Samo politiko se gredo in skrbijo za svoje riti. To ne vodi nikamor!«

Karizma je posebna energija, ki jo še bolj primanjkuje politikom, ki nas vodijo, trdi Maximos. Brez karizme ne bi smel nihče biti vodja ne šol, ne bolnišnic, ne javnih ustanov ali karkoli podobnega, četudi ima ustrezne papirje. Brez prave energije preprosto ne bi smel nihče delati z ljudmi ali zanje, trdi.

Edini pravi smisel človeka. »Karizmo pridobiš s kontemplacijo (poglabljanjem) in stikom s pravim delom sebe, ko se spojiš s svojim srcem. Takrat spoznaš vso globino. Pomembno se je predati Bogu. S tem ne mislim na verski fanatizem, ampak spoznanje, da je edini pravi smisel človeka, da dela dobro za človeštvo in Zemljo,« je bil kategoričen Maximos. Morda je beseda karizma rahlo neustrezna, a razumel sem, o čem govori. O etiki. Ker politiki res delajo, kot da jim je vseeno za človeka.

»Kaj je narobe z našim šolstvom?« vprašam. »Vse,« mi odgovori. »Ne moreš samo trpati snovi v glavo mlademu človeku. Njegovi možgani se šele razvijajo. Tako trpanje mu jih upočasni. Čustveno otopi. Možgani morajo postati gibki, da so v stiku z vsem in vesoljem. Mlad človek mora imeti svobodo, drugačnost. Mora delati z drugim predelom možganov kot njegov učitelj, ki je že vpet v koncepte.«

V tišini sam s seboj. Če povzamem njegovo razmišljanje, se mlade uči premalo ali nič o osebni etiki, pravilnih odnosih v družbi, sodelovanju med ljudmi, pravilnem napredku človeštva, zagotavljanju pomoči, razvijanju svežih idej in še veliko drugih reči. Mladi samo ponavljajo kot papagaji in take možgane tudi pridobivajo, papagajske.

»Poglejva znanstvenike. Vsi po vrsti, Einstein, Marie Cuire, Newton, so zagovarjali idejo boga. Samo tako, z neko višjo etiko, lahko pride do novih rešitev, ki pomenijo dobro za človeštvo in zemljo obenem. Treba je biti, metaforično rečeno, povezan z bogom. To pomeni sam s seboj. A to dosežeš samo v tišini in ne v hrupu te civilizacije. Toda moraš se zavedati, da elita, ki nas vodi, to hoče. Da smo neumni, ozki in vodljivi!«

Sramota je biti egoist! »Mi na Atosu prakticiramo komunizem. A ta beseda izhaja iz stare grščine. Pomeni komuno ali skupnost. Vse je od vseh in nič ni posameznikovo. Vsi delamo za skupno dobro in vsak se veseli uspeha drugega. Biti egoist, nadut ali narcisoiden je velika sramota. Naše voditelje moramo, recimo, prositi, da nas vodijo. Nimamo volitev ali kampanj. Če komu zaupamo ali izda naše zaupanje, ne pomaga nobeno lobiranje!« V resnici bi bil nekakšen teokratski komunizem pravi odgovor za človeštvo, trdi Maximos. Izvoli se ljudi, ki dokažejo srčnost, predanost in etiko, ki delajo za občestvo in blagor vseh, ne pa kapitala.

Preskakovala sva tako z Aristotela na Kanta, s Frančiška na Newtona, medtem večino povezala z odnosom in spoštljivostjo do boga, ki ga Maximos vidi bolj kot idejo, etični vzor in končni cilj človeštva. Da naj bi človek vse delal »ponižno«, v skladu z vestjo in za blaginjo občestva.

Čim prej nova pot. Naj za konec pojasnim še nekaj. Tudi drugi menihi so o naši civilizaciji ali njenih problemih govorili precej slabo. Oče Ierotheos, Gerontas samostana Iveron, je celo izjavil, da so začeli moliti v smer, da bi se civilizacija čim prej sesula. Da se končno nekaj spremeni, čeprav to pomeni zrušitev in propad. Kajti tako, kot je, ne gre in ne more več biti. Ne morejo nas voditi kapital, pohlep, dobiček in korporacije, saj drvimo navzdol, stran od človečnosti in božje poti.