O tem nam je več povedal znanstveni svetnik prof. dr. Davorin Tome z oddelka za raziskovanje sladkovodnih in kopenskih ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB).

Izumiranje ptic je ob vsem, kar zadnje čase preživljamo, prezrto, a še zdaleč ne nepomembno. Prof. dr. Davorin Tome sicer pravi, da izraz izumiranje v stroki uporabljajo nekoliko previdneje. »Vrsta, ki izumre, izgine iz sveta za vselej. Nikoli več se ne povrne. Ptice, ki so 'izumrle' v Sloveniji, se pri nas lahko k sreči še vedno pojavijo, ker še živijo po Evropi. Takšne vrste zato raje označimo z izrazom 'izginule'.«

Kriv je človek
Izumiranje in izginevanje sta seveda naravna pojava, dogajata se, odkar je na Zemlji vzniknilo življenje. »Vsaka sprememba v okolju vedno povzroči, da nekaj vrst izumre ali izgine. Nasprotna pojava sta evolucijsko nastajanje novih vrst in priseljevanje na nova območja. Toda v zadnjih stoletjih hitrost izumiranja in izginjanja skokovito naraščata, ne pa tudi hitrost nastajanja in priseljevanja vrst. V istem časovnem obdobju vedno več vrst izumre in izgine, pestrost narave se zato zmanjšuje. Skrb zbujajoč ton v teh pogovorih je zaradi kopičenja dokazov, da je problem najprej posledica delovanja naše vrste, človeka,« opozarja sogovornik.

Veliko izginulih in še več ogroženih

»Tudi v Sloveniji smo med pticami zaznali problem izginevanja vrst. Nekaj ptic pri nas ne gnezdi več, vsaj ne vsako leto kakor nekdaj. Na primer: južna postovka, kozica, zlatovranka so bile včasih (pri tem mislimo na zadnjih največ 100 let) pogoste gnezdilke, zdaj v Sloveniji ne gnezdijo več. Močvirska uharica in veliki srakoper tudi v preteklosti nista bila prav pogosta gnezdilca, zdaj v Sloveniji ne gnezdita več. Verjetno bolj skrb zbujajoč od teh nekaj izginulih gnezdilcev je, da se število drugih vrst ptic hitro zmanjšuje. Takim vrstam rečemo, da so ogrožene, saj se lahko v nekaj letih pridružijo izginulim. Izumiranje in izginevanje se namreč začneta neopazno, število neke vrste se začne počasi zmanjševati. Kadar to zaznamo, pomeni, da smo zabredli že globoko v izumiranje. In če se procesa nadaljujeta, privedeta do popolne izginitve vrst. Nekatere vrste so ves čas na robu izumrtja oziroma izginotja, tudi te so ogrožene, saj ni treba veliko, da tistih nekaj osebkov izgine. Pri nas bi to bili na primer čebelar, brškinka in velika uharica.«

Najbolj ogrožene so v kmetijski krajini
»Zdaj so v Sloveniji in tudi drugod po Evropi najbolj ogrožene vrste ptic, ki živijo v kmetijski krajini – na travnikih, med naselji, v sadovnjakih,« nadalje pojasnjuje prof. dr. Tome. »Kar nekaj vrst ima v Sloveniji tudi za več kot pol manjšo populacijo, kakor so jo imele pred 20 leti. Na primer kosec, prepelica, priba, veliki škurh, repaljščica in poljski škrjanec. Te vrste nam kažejo, da se je okolje kmetijske krajine zanje poslabšalo za več kakor polovico. Ne vem sicer, kako gledajo na to drugi, a mene skrbi, da jem hrano, ki je prišla iz okolja, ki se je za tradicionalne prebivalce poslabšalo za več kakor za polovico. V gozdovih veliko vrst ohranja svojo populacijo, ne pa vse. V zadnjih nekaj deset letih se je zelo zmanjšalo število divjih petelinov, sloke, verjetno tudi belohrbtega detla. Gotovo jih je še več, a za vse vrste nimamo podatkov.«

Prihajajo ptiči iz Afrike. Vzroki izginjanja ptic so različni, a vsi tesno povezani s človekom, pravi dr. prof. Tome. »Kadar travnik spremeniš v njivo, izginejo travniške vrste. Kadar gozd spremeniš v industrijsko cono, izginejo gozdne vrste. Nekaj vrst je zabredlo v težave tudi zaradi globalnega segrevanja. Zato se k nam priseljujejo vrste iz Sredozemlja, tudi iz Afrike. Nekatere naše vrste, čeprav jih toplejše podnebje ne moti, niso sposobne tekmovati z novimi prišleki in izginejo zaradi njih. V naravi so vse stvari povezane, tesno prepletene med sabo.«

Kaj nas čaka, ko ptic ne bo več? Ali bomo izginule vrste pogrešali, kaj sploh pomeni za nas, da so nekatere ptice postale silno redke? »Jaz, ki jih grem konec tedna z užitkom gledat in občudovat v njihovo naravno okolje, jih bom gotovo pogrešal. Zame sta izginjanje ptic in narave na splošno kakor redukcija elektrike za večino ljudi. Pogrešaš jo, saj nič ne moreš narediti tako, kakor si navajen. Preostali ljudje izginotja posameznih vrst sprva ne bodo pogrešali – kako bi nekdo lahko pogrešal nekaj, za kar niti ne ve, da obstaja? Se bo pa sčasoma, če nam izumiranja ne uspe ustaviti, to poznalo na drugih področjih in s tem bodo izumiranje začutili vsi. Poslabšale se bodo življenjske razmere. Morda bomo morali uvesti nove življenjske navade, ki nam ne bodo pogodu, morda nas bo lahko na planetu živelo manj, kakor nas je zdaj, ali pa vse od naštetega. Tega nihče ne ve. Zamislite si, da se peljete z avtomobilom na dopust in vam zasveti rdeča opozorilna lučka. Avto še vedno pelje naprej, a kljub vsemu boste ustavili in poskušali napako odpraviti. Izkušnje nas opozarjajo, da z rdečo lučko prav daleč ne bomo prišli. Izkušenj ob rdeči lučki, ki nam jo z izumiranjem vrst prižiga narava, nam vsem primanjkuje, zato so naši odzivi tako mlačni in zato težko nazorno pokažemo posledice povečanega izumiranja in izginevanja.«

***

Pot v pogubo?

Ptice igrajo zelo pomembno vlogo v našem življenju. Ob spremembah v okolju so ene izmed prvih bitij, ki nas začnejo na to opozarjati z izginjanjem. Znanstveniki že nekaj let opozarjajo, da bi bila lahko velika izguba razširjenih vrst ptic pogubna za človeštvo. Vedno več ogroženih vrst ptic je lahko namreč resno opozorilo, da se slabša stanje narave in lastnega okolja. Ptice teh sprememb žal ne morejo ustaviti, lahko pa jih človek. Če se nevarnosti, da lahko zaradi vedno slabše kakovosti okolja, v katerem živimo, sčasoma začne izginjati tudi človeštvo, sploh zaveda.

***

Vse črno od mrčesa?

Ptice, ki se prehranjujejo z mrčesom, omogočajo hitrejšo rast rastlin in zmanjšujejo škodo, ki jo naredi mrčes na rastlinah, ker se prehranjujejo z njihovimi sokovi in rastlinskimi deli. Brez njih bi se mrčes precej razmnožili, s tem bi bile resno ogrožene rastline, ki človeku zagotavljajo hrano. Da bi ljudje to preprečili, smo izumili goro kemije, s katero zastrupijo vedno več pridelkov. »Kemična snov DDT je od leta 1950 postala eden najbolj razširjenih insekticidov na svetu. Skoraj dve desetletji po začetku njegove množične uporabe se je človeštvo začelo zavedati tudi katastrofalnih negativnih posledic uporabe DDT na okolje in zdravje ljudi. Prve negativne učinke jim je uspelo dokazati prav pri pticah, zlasti ujedah, pri katerih so opazili nenaden in nepojasnjen upad njihovega števila. To je bil eden od prvih resnih znakov, da je uporaba te spojine škodljiva za okolje,« razkrivajo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Ravno agresivni pesticidi naj bi bili vzrok za dva incidenta, ki sta se leta 2012 dogodila v Ameriki. Takrat so namreč ptice množično popadale z neba in umrle.

***

Največja kriza človeštva
Na DOPPS opozarjajo: »Biotska pestrost, raznovrstnost živih bitij in ekoloških sistemov, je svetovno naravno bogastvo, ki izginja hitreje kot kadarkoli doslej. Največja kriza, s katero se spopada človeštvo, je biodiverzitetna kriza. Današnji tempo izumiranja vrst je veliko hitrejši od naravnega in ni dvoma, da proces pospešuje človek.«

***

Vsakdo lahko pomaga! »Naselja so pogosto dom številnim vrstam ptic, ki so se prilagodile na življenje v kulturni krajini. Če za naš vrt in okolico skrbimo do narave prijazno, lahko vsakdo od nas veliko pripomore k izboljšanju življenjskih razmer za nekatere vrste ptic in drugih živali, ki so zaradi urbanizacije izgubile svoja stoletja dolga tradicionalna gnezdišča in prehranjevališča.« Na DOPPS svetujejo, da pticam izdelamo gnezdilnico, ki jim bo vsako leto v pomoč pri vzrejanju mladičev, zelo dobrodošle pa so tudi krmilnice, kjer jim lahko zagotovimo primerno hrano.

***

Z nekaj volje je lahko drugače
Ne bi bilo pošteno, če ne bi omenili, da se je tudi v Sloveniji število osebkov nekaterih vrst v zadnjih desetletjih povečalo ali da nekatere pri nas gnezdijo, čeprav včasih niso. »Na primer polojnik, sabljarka, mala čigra. Pomembno je vedeti, da so to večinoma vrste, ki smo jim ljudje načrtno uredili primerna bivališča, ki so jih potem naselile. Torej ne samo, da smo ljudje eden pomembnejših razlogov izumiranja in izginevanja, z nekaj volje smo sposobni ta dva procesa tudi obrniti.«