Tania Mandillo

Znano pesem iz najstniških let, iz francoskega filma La Boum, v katerem je igrala tedaj rosno mlada Sophie Marceau. Sledila sem zvoku in obstala ob moškem, ki je miže igral na violino. Prebujal je sanje, na katere smo pozabili. Ljudje so nemo stali. Gospa ob meni je zajokala. Jaz pa sem počakala, dokler ga ni začelo tako zebsti v prste, da sem ga lahko odpeljala na čaj.

Bruno Čibej, letnik 1972. Potujoči violinist. Devica po horoskopu. Precej picajzlast, je rekel, da je. Ima brata dvojčka, prav tako umetnika, le da on igra violončelo in je naredil akademijo, Bruno je pa ni. Doma je iz Portoroža, vendar s partnerico in njeno hčerko že več let živi v Ljubljani. Izhaja iz dvojezične družine in tu se je vse začelo. Mama govori italijansko, oče slovensko, in to je v družino vnašalo neharmonijo. Pri Brunu je pretehtal oče, ta jih je vzgajal s pesmijo, s slovensko narodno. Kam sodi Bruno? Danes ve. Čuti se Slovenca, toda pot iskanja je bila dolga. Pomagala mu je violina.

Stojim pred njim in poslušam. Rad bi klepetal, ampak rad bi tudi igral. »V meni je veliko tehtnice.« Dogovorila sva se za čaj, ko ga bo začelo še bolj zebsti, vsaj za 20 minut pa bo moral še v knjižnico. Na videz boemski in neorganiziran je imel natančen načrt. Da ohrani svoj dušni mir, se ga je pridno držal. Zaprl je oči in se predal igranju. Skladatelji so se menjavali hitro, kot so se v njegovi glavi menjavale misli. Pesmi so se prepletale. Ni razmišljal prav veliko, kaj bo zaigral. Prepustil se je. Mehčal je tako ženska kot moška srca. Nekateri so se mu približali, drugi so obstali vsaj za hip in prisluhnili od daleč. Spomnila sem se na godalni ansambel s Titanika, ki je igral do konca. Do potopa. To, da zmoreš do bridkega konca ostati ustvarjalen, je velikanska milost. No, potem ga je zazeblo. Plina v gorilniku, ki ga je imel zraven, da si je grel prste, je zmanjkalo. Ljudje bi pa še kar poslušali. Tisti večer jih je veliko prišlo mimo.

Knjižnica. Vsak dan mora izvedeti kaj novega. »Z znanostjo analiziramo svet, z umetnostjo pa ga povezujemo v celoto.« Podatek, ki ga vsak dan spusti skozi sebe, ga dogradi, je pojasnil. In zato hodi v knjižnice. Tisti dan je vzel v roke zgodovinsko knjigo. Kasneje mi je povedal, kako je bilo na Dunaju, tik preden se je rodil Bach leta 1685. Mora se vživeti v občutke tistega časa, da bi bolje razumel Bacha, ko je ustvarjal, da bi tisti čas in občutek zmogel čim pristneje prenesti v igranje. Opazovala sem ga, kako strastno je bral, medtem ko ga je varnostnik kar nekajkrat  prišel opomnit, da knjižnico zapirajo. Čakal je do zadnjega trenutka in potem knjigo zaprl ter se oblekel. Končno čaj.