Mateja J. Potočnik

»Nobene volje nisem imela, niti skuhati se mi ni dalo več. Potem sem izgubila zanimanje za vse. Ni me zanimalo niti to, ali sta moji punčki previti in nahranjeni. Tako hudo je bilo, da sem začela razmišljati celo o samomoru.« Ko je imela Brigita enkrat še posebej težek dan, je klicala moža v službo in mu razburjena razlagala, naj takoj pride domov, ker se bo ubila. »On pa mi je rekel, naj se neham zafrkavati. Takrat sem si rekla, da je čas, da se vzamem v roke in poiščem pomoč.«

Brigita Langerholc je ženska, ki te s svojo življenjsko zgodbo preprosto očara. V petem razredu osnovne šole ji je učitelj telovadbe svetoval, naj se vpiše na rokomet, odbojko in atletiko. Ugotovil je namreč, da je vzdržljivo in zmogljivo dekle s preveč energije. Tako je trenirala vse troje. Ko se je vpisala na športno gimnazijo, se je morala odločiti, v kateri šport se bo usmerila. »Sama bi izbrala rokomet, vendar me je moj takratni trener atletike prepričal, naj nadaljujem to pot.« Odločitev je bila očitno pravilna, saj je Brigita že po prvem letu resnih treningov zmagala v teku na 400 metrov na olimpijadi mladih in stopila na pot vrhunske športnice. Enajst let je bila v svetovnem vrhu teka na 800 metrov. »Tam sem se naučila boriti. Pri teku na 800 metrov je borbenost ključna.« Kljub napornim treningom je na zasebni univerzi v Ameriki uspešno končala študij ekonomije, zraven pa opravila še vrsto tečajev za vzdrževanje psihične kondicije. »Vedno me je zanimalo, kako lahko z alternativnimi tehnikami dosežeš boljše rezultate. Ko sem iskala pomoč pri raznih terapevtih, so mi poleg tega ponudili izobraževanje.« Brigita se lahko pohvali z opravljenim izpitom prve stopnje za učitelja joge, naredila je dve stopnji reikija, ima opravljeno prvo stopnjo nevrolingvističnega programiranja, na Landmark education school v Ameriki, svetovno znani šoli za samospoznavanje človeka, je končala štiri tečaje, v Angliji pa tudi tečaj za spreminjanje prepričanj in pozitivno mišljenje. Vsa ta znanja so ji pomagala, da se je po drugi nosečnosti lahko uspešno spopadla z eno najtežjih preizkušenj v svojem življenju in zmagala.

Ste mamica treh deklic, šestletne Taye, petletne Ajde in dveletne Nie. Po drugem porodu ste padli v hudo depresijo. Kaj se je zgodilo?

Bila sem zaposlena v vojski, potem je pa nastopila finančna kriza in so me po drugem porodu odpustili. Zame je bil to kar precejšen šok. Po enajstih letih zelo razgibanega življenja vrhunske športnice sem bila samo še gospodinja in mati. Ker je mož ravno takrat dobil službo, sem bila z deklicama po ves dan sama. Nobeden od domačih mi ni priskočil na pomoč. Tašča je bila predaleč, mama se z otrokoma ni želela ukvarjati, mož pa je bil po cele dneve v službi. Sama pa se tudi nisem zbrihtala, da bi si lahko poiskala varuško.

Kdaj ste ugotovili, da ste v depresiji?

Precej časa si tega nisem priznala.

Kako dolgo ste si zatiskali oči?

Kakšna dva, tri mesece.

Kako ste se počutili?

Ves čas sem bila utrujena. Potem je sledila faza, ko sem bila povsem brez volje. Nič se mi ni dalo, niti skuhati. Čez čas mi je postalo vseeno za vse. Izgubila sem zanimanje celo za svoji punčki. Ni me zanimalo, ali sta jedli, ali sta previti. Nobenega smisla nisem več videla v svojem življenju. Vse je bilo črno. Začela sem razmišljati celo o samomoru. Šlo je tako daleč, da sem se zjutraj, ko sem se zbudila, želela samo še pokriti se čez glavo in spati, spati.

Pogovor v celoti preberite v reviji zarja št. 26, 15. 12. 2015