»Kloce pri nas pravimo suhim hruškam,« je povedala Marija Srebnik iz Dravograda, ki je na našo prošnjo spekla značilen sadni kruh, imenovan klocenbrot. Zanj uporablja recept, ki kot družinska dediščina z nekaj prilagoditvami prehaja iz generacije v generacijo.

Odkar se je Marija Srebnik naučila peči klocenbrot po receptu svoje mame in še prej babice, se je seveda marsikaj spremenilo. Zdaj je spomin na tiste čase skoraj nostalgičen. »Takšen kruh smo pekli samo za božič! Takrat ni smel manjkati na mizi,« je povedala, »čeprav smo za praznike vedno spekli tudi potico in drugo pecivo. A klocenbrot je sodil zraven!«

Nanj so mislili že vse od poletja, ko so začeli nabirati hruške, jih rezati na krhlje in sušiti. Izvorno naj bi bil to le kruh iz mešanice ržene in bele moke s suhimi hruškami, preostalo sadje se je v kruh začelo dodajati šele pozneje.

Še ena posebnost: »Pri nas ima vsaka družina za klocenbrot svoj recept in vsaka gospodinja ga naredi nekoliko drugače, pa čeprav gre le za razlike v razmerju bele in ržene moke ali dodanem sadju.«

Sadje so včasih sušili na krušnih pečeh, a zdaj jih imajo tudi na podeželju le še redko kje. »Tudi pekli smo ga v krušni peči, ki je morala biti dobro razgreta. Tako pečen je bil, vsaj v mojem spominu je ostalo tako, mnogo boljši, a zdaj te možnosti skoraj nikjer nimajo več. Še v času, ko doma že nismo več imeli krušne peči, smo ga nosili peč k sosedom, kjer so jo takrat še imeli.«

Gospa Marija in njen mož Jože še vedno sama nabereta večino sadja in ga doma sušita na lesenih pladnjih, predvsem hruške in jabolka, narezane na krhlje. Sliv ne sušita več, ker je to opravilo precej dolgotrajno in zahtevno.

Danes so se tudi recepti prilagodili bogatejši ponudbi. V kruh se dodajajo še marelice in fige ali rozine. »Pri nas kljub dodatkom pazimo, da je v klocenbrotu največ domačega sadja, za katero vemo, kje je zraslo in nam tudi po okusu najbolj ustreza.«

Zakonca Srebnik pazljivo izbirata tudi druge sestavine. Doma imata žitni mlinček, s katerim zmeljeta zrnje in naredita moko. Na Koroškem so vedno sejali veliko rži. Iz domače okolice so še orehi. Ne le ko gre za klocenbrot, vse leto imata Srebnikova na domačem vrtu in bližnjem polju veliko pridelka. Pri tem pazita, da je pridelan po biodinamičnih načelih.

Sladkorja pa skoraj nič! Gospa Marija ohranja recept, ki se ga drži že dolgo in nanj ni ljubosumna. Naj si z njim pomaga, kdor želi speči to dobroto, je rekla in nam ga prepisala na list papirja ter natančno opisala pripravo.

Vse se začne s sadjem: »Suho sadje najprej za krajši čas namočimo v toplo vodo, a pri tem je treba biti previden, da se le nekoliko zmehča, ne sme postati povsem mehko. Nato ga odcedimo. Narežemo ga na koščke, ki ne smejo biti premajhni in so pozneje dobro vidni v kruhu, kadar ga režemo. Sadje le nekoliko posladkamo, dodamo malo cimeta in klinčkov, le da se okus okrepi, ter nekaj žlic ruma. Sadje naj počiva čez noč, da se okusi prepojijo.«

Naslednji dan iz opisanih sestavin zamesimo testo, ki naj vzhaja. Ko podvoji prostornino in ga je za polno skledo, mu dodamo sadje in mesimo precej časa, da se sadje enakomerno razporedi po testu. Razmerje med sadjem in testom: »Po našem receptu sestavine stehtam in na eno tretjino testa dodam dve tretjini sadja.«

 Članek v celoti (in recept) preberite v reviji Zarja št. 26. 15. 12. 2015