Pozneje se je vznemirjenje poleglo, le redki pa vedo, da ne gre za eno bakterijo, ki so jo senzacionalistično poimenovali superbakterija, temveč za genski zapis, ki omogoča odpornost proti antibiotikom in se neustavljivo prenaša še na druge bakterije. Izmenjava genov med bakterijami je del njihovega življenja in poteka neprestano v okolju, v katerem živijo v in zunaj nas. Proti antibiotikom odporne bakterije so povsod, v naših vodah, čistilnih napravah, na poljih, v bolnišnicah, prenašajo jih ljudje, glodavci in živina, ki jo redijo za hrano, poleg tega kot »slepi potniki« prihajajo z nami, kadar se vračamo s potovanj z različnih koncev sveta. Najštevilnejše prebivalstvo tega sveta nam je napovedalo vojno. Na naša vprašanja so odgovarjale tri strokovnjakinje.

Problem, ki se ga premalo zavedamo. »Genski zapis za encim se lahko širi med bakterijami, ki živijo v skupnem okolju. Morda bi morala ob tem pojasniti, da to ne pomeni, da ena bakterija preda zapis drugi, temveč se zapis 'ob predaji' podvoji, tako da imata na koncu obe bakteriji genski zapis, ki omogoča odpornost. Tudi pri nas so predvsem na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani izolirali kar nekaj takšnih 'superbakterij'. Na oddelku za biologijo biotehniške fakultete v Ljubljani pa jih poskušamo prav zdaj izolirati iz vode, ki priteče, se čisti in izstopa iz čistilne naprave. Rizični dejavnik za okužbo s takšno bakterijo je še vedno zdravljenje v bolnišnicah v državah, kjer so bolj razširjene kot pri nas. Res pa je tudi, da so, ko so enkrat tukaj, vir genskih zapisov za vse 'naše domače bakterije'. Odporne in celo večkratno odporne bakterije, ki povzročajo okužbe, so zelo velik in resen zdravstveni problem, ki se ga še vedno premalo zavedamo.«

Preberite še ...

· Moda

Znane Slovenke, kot jih še niste videli - spoznajte jih v živo

Čistilne naprave – tovarne superbakterij? Ko pomislimo na superbakterije, se nas večina boji predvsem bolnišnic in drugih ustanov, kjer uporabljajo večje količine antibiotikov. Smo pa pri tem v zadnjih desetletjih skorajda pozabili na sodobno živinorejo, kjer pri vzreji za zdravljenje živali prav tako uporabljajo zelo veliko antibiotikov, je opozorila Jerneja Ambrožič Avguštin. »Ostanek antibiotikov pogosto odteka v odpadne vode ali kot del gnojil živalskega izvora konča na njivah. Prave 'tovarne' za nastanek novih in odpornih bakterij pa so čistilne naprave, kjer se 'srečajo' bakterije iz gospodinjstev, živalskih farm, bolnišnic, ribogojnic … V tem okolju si lahko bakterije, ki se morda sicer ne bi nikoli 'srečale', uspešno izmenjujejo gene, tudi tiste, ki jim omogočajo, da postanejo odporne.«

Tudi bakterije so se globalizirale. Kako in kdaj se je zgodilo, da so bakterije, proti katerim so antibiotiki učinkovali, postale odporne? To se seveda ni zgodilo z danes na jutri, temveč se je vse skupaj dogajalo od začetka uporabe antibiotikov v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja do danes, je razložila Jerneja Ambrožič Avguštin. »Problem je v tem, da so bakterije očem nevidne in pogosto ne vemo, kaj se med njimi dogaja in kako se spreminjajo, vse dokler ne občutimo posledic. Bakterijski sevi, ki so odporni proti antibiotikom, pravzaprav niso nobena novost. Nekateri ocenjujejo, da so prisotni na zemlji že več kot dve milijardi let. Redke bakterije s temi geni so bile pomembne povzročiteljice bolezni. Večinoma so to neškodljive okoljske bakterije. Vsaka v svoji življenjski niši (zemlja, voda), vsaka na svojem koncu sveta. Lahko rečemo, da so se tudi bakterije globalizirale. Na vseh stvareh, ki prihajajo z različnih koncev sveta, najdemo te 'slepe potnike'. Tudi mi jih lahko prinesemo z dopusta – na rokah, v prebavilih. Ve se, da so določeni kraji tozadevno problematični, ker je tam veliko turistov z različnih koncev sveta in posledično tudi veliko odpornih bakterij.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 11, izid: 17.3.2015).

---