Revija Zarja

Preprosto, izposodiš si denar pri prijatelju, ki je solastnik banke in hkrati v nadzornem svetu, denarja pa nikoli ne vrneš, ker bodo to namesto tebe storili sodržavljani. Ti pa izgubiš spomin in hkrati vpišeš zemljiški dolg na vse svoje nepremičnine, nekaj jih podariš ženi, za katero upaš, da te ne bo zapustila. Ter se znebiš vesti, ampak s tem verjetno ne bo težav, ker je že na začetku najbrž nisi imel.

Tako bi otroku pojasnila bančno luknjo. Še prej pa bi mu dejala, da je Lidija Hren s svojo mlado preiskovalno skupino TV Slovenija genialna.

Ko sem gledala prvo oddajo o bančni luknji, vso to prepleteno, zakomplicirano podjetniško-finančno strukturo, poteze finančno-menedžerske elite, sem se počutila kot največji zarukanec. Nesposobna, finančno nepismena, neiznajdljiva. Zato moram s podobno nesposobnimi sodržavljani zapolniti milijardno bančno luknjo. Prva sanacija bank je državljane stala milijardo evrov. Po dvajsetih letih pa smo za novo sanacijo porabili še pet milijard!

Darko Horvat je povedal bistveno: obdal se je s sposobnimi ljudmi, ki so v danem trenutku počeli to, kar jim je dovoljevala zakonodaja, banke pa so mu z veseljem odobravale posojila. Tako je slovenskim državljanom zapustil 300 milijonov dolga. Takih uspešnežev je bilo precej in nikomur se v naši prijazni deželi ni zgodilo nič hudega.

Revizijske hiše so držale štango, Banka Slovenije ni za nič odgovorna, nadzorni sveti pa so sestavljeni iz tistih, ki bi morali biti nadzirani. Lisice v kokošnjaku nadzorujejo lisice? Nerazumno.

Kako ne bi bilo luknje, ko pa so kredite odobravali tudi takim z minusom na računu? Seveda so morali obrtniki in podjetniki, ki niso bili del bančno-menedžerske elite, igrati po pravilih. Tako kot jaz, običajna državljanka, ki prejmem klic iz banke, če zgolj nekaj dni zamujam s poplačilom mesečnega obroka. Nekoč sem se zaskrbljeni gospe iz banke zasmejala, češ, ali se morebiti norčuje iz mene. »Milijoni vas ne skrbijo, mene pa kličete zaradi 240 evrov?!« Gospa je najbrž mislila, da se mi je zmešalo, in prav nič se ni smejala z mano. »Ne skrbite, takoj bom poklicala moža s povprečno plačo in vam bo nakazal. Dajte mi že mir!«

Preberite še ...

· Zanimivosti · Oglas

Ribe naj bodo na jedilniku vsak teden

Bolje bi se morala znajti, a nisem vedela, da bi se lahko obrnila na Factor banko, ki je bila znana po projektnem kreditiranju. Tako je skupina podjetij, ki niso zastavila niti centa svojega denarja, najela kredit za nakup bolgarskega zemljišča, kjer naj bi zgradili vile za premožne Ruse. Navedli so vrednost zemljišča 4,5 milijona evrov, dobili kredit v znesku osem in pol milijonov, kasneje se je izkazalo, da je zemljišče, na katerem še danes ni nobenih vil, vredno zgolj poltretji milijon. Kje se je izgubilo šest milijonov, ne ve nihče. Tuje banke v Sloveniji tovrstnih poslov niso financirale.

Pravice na tem svetu oziroma v tem družbenem sistemu ni. Kot je povedal Rok Šuligoj iz raziskovalne skupine Ekstravisor, so vedno znova naleteli na iste bankirje, ki so si pri spornih poslih pomagali, jasno pa je, da je z njimi sodeloval tudi del slovenske politike. Pri siromašenju slovenskih državljanov desnica in levica zelo hitro najdeta skupni jezik, pravi nekdanji direktor hotela Union Bogdan Lipovšek.

Sprenevedavi politiki, nemočni organi pregona, brezjajčne nadzorne institucije prav gotovo niso zagotovilo, da se bo zaradi teh odkritij karkoli spremenilo. Je jutro po oddaji v medijih kaj završalo? Ne. Zato je moje upanje šibko.

Ne zanima me, ali bo šel kdo v zapor. V zaporu mi tak uspešnež nič ne koristi, še dodatno se bo zagrizel v proračun. Samo naj že kak superjunak poskrbi, da bo vrnil ukradene milijone. Naj mu vzamejo vse, kar ima, in naj gre služit v javno dobro – postopoma se bo vsak mesec že nabralo nekaj. Morda bo kaka Micka s svojo penzijo celo zmogla plačati upokojenski dom.