Revija Zarja

Od leta 1990 je v Evropi nastalo kar veliko novih držav, sedem od teh jih je danes članic EU. Po tej logiki priznanje Katalonije ne bi smelo biti kakšna velika težava. Ne vem, kako se bo končalo. Polovici tam živečih in v Kataloniji rojenih je materni jezik kastiljščina, španščina torej. Ne katalonščina. Jezik okolja sicer po večini razumejo, a bere ga le polovica, piše pa samo tretjina. Franco je bil temeljit, Rajoy in njegovi pa so očitno bedaki. Če ne bi bili, bi Kataloncem celo pomagali izpeljati referendum. Danes bi vsi vedeli, pri čem so, tudi Katalonci, ki se – glede na raziskave – za osamosvojitev morda niti ne bi odločili.

Nastajanje nove države ima več kot s srcem opraviti z razumom. Katalonija je – ali pa je vsaj bila – najbogatejša med španskimi pokrajinami, tako kot je bila Slovenija v nekdanji Jugoslaviji. Tako kot smo mi, tudi oni verjamejo, da jim jemljejo. Slovenci smo bili na referendumu tako rekoč plebiscitarno ZA. Pri nas je nekaj agitpropovskih genialcev dojelo, da je Slovencu treba trkati na žepe. Saj se spomnite prepričevanj o tem, kako nam kradejo, o tem, kam Sava teče, pa tudi tistih o novi Švici? To zadnje smo si očitno najbolj zapomnili. Še danes se številni zajedljivo sprašujejo, kje je zdaj ta Švica. Ne, tudi Slovenci nismo šli na referendum samo zaradi tisočletnih sanj.

A pustimo to. Osamosvojili smo se, leta 2004 je Tone Rop kot predsednik takratne vlade na slovesnosti ob vstopu Slovenije v EU dejal, da je Slovenija prihodnost Evrope. Romanu Prodiju se je kar smejalo. Nam pa tudi. Četudi pustimo Slovenijo kot prihodnost Evrope malo ob strani, smo jo vsekakor dobro odnesli. Bosna je blizu.

Danes imamo v tej skupnosti že kilometrino. Vemo, da je EU zgodba velikih, m Majhni smo zraven. Včasih kot kakšen laboratorij, da oni tam v Bruslju vidijo, kako kaj deluje. Že od krize naprej to ugotavljajo pametnejši od mene.

Pred dnevi sem zasledila Toneta Ropa, kako je na parlamentarni komisiji govoril o tem, da smo zaradi pritiska Evropske komisije NLB za kakšno milijardo in pol preveč dokapitalizirali in da bi morali zdaj od te iste komisije za NLB zahtevati nove pogoje. »Zakaj Komisija ne zahteva prodaje državnih nemških deželnih bank, zakaj ne poseže v belgijske in francoske, ki so jih ravno tako reševale države? Tam si ne upajo, upajo pa si v majhni Sloveniji!« je bil jasen. Jože Mencinger pa še bolj. On bi Komisijo kar tožil. Ne Rop ne Mencinger nista priplavala po župi. Je pa res, da trenutno nista politika, kar pri odločnosti stališč gotovo pomaga.

Leta 2004 je Slovenija v EU vstopila še z devetimi državami: s tremi pribaltskimi, Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko, Malto in Ciprom. Vsekakor še vedno nismo druga Švica, a v glavnem ne živimo slabo.

A vsakdo sodi po svojem loncu. Na spletnem portalu Siol.net je bil pred dnevi objavljen eden od precej tipičnih pogovorov s Slovenci, ki so se odločili za kariero v tujini. Skoraj praviloma jih tujina brezpogojno navdušuje. V Slovenija pa da jev redu, a ne za tiste prave, ki vedo, kako se svet vrti. In potem sogovornik, ki je študiral tudi v Oxfordu in je danes del Uberjeve ekipe v Varšavi, razloži, da je tam super. Stolpnice so visoke, ljudje so razčistili s preteklostjo in komunizmom, so svobodni ter predani evropskim vrednotam in EU?! Posli pa kar letijo. V redu, dopuščam, da je človek zaposlen in ne more spremljati vsega, kar se dogaja. Ne ve za odnos uradne Poljske do drugače mislečih, do beguncev, splava, do vere, do medijev, politične lustracije in še marsičesa. Pač ne ve. Lahko pa bi, če je že poslovnež, vedel vsaj to, da Varšava in njene stolpnice niso Poljska, da je povprečna neto plača tam okoli 760 evrov (pri nas 1050), povprečna pokojnina pa 470 ( pri nas 660), njihov BDP na prebivalca pa 14.300 evrov (naš 24.000). Ker ne nazadnje, če bi bilo res tako zelo v redu, le zakaj bi kar pol milijona Poljakov v skoraj suženjskih razmerah delalo v tujini? In tja jih, da ne bo dileme, pošiljajo domače agencije za delo. Tuji sindikati pa bentijo, ker s tem njihovim delavcem zbijajo ceno.

Kakor koli, Slovenija je ne glede na vse, zaradi česar jo kot državo ali pač naše politike in politiko nasploh preklinjamo, med državami, s katerimi je pred 13 leti vstopila v EU, po tako rekoč vseh omenjenih kazalnikih še vedno na vrhu. Tu in tam nas po kakšnem kazalniku kdaj prehitita Malta in Ciper (pomaga, če si davčna oaza!?), druge pa praviloma ne. Niti Češka ne. Je pa na dobri poti, saj je rast njenega BDP hitrejša kot naša.

A ne glede na to, ko pridemo v Bruselj in v EU, je vpliv Poljske z našim neprimerljiv. Vse pove, da je Poljakov 40 milijonov.

Vendar ni majhna le Slovenija. Ko se je takrat kot mi EU pridružila Litva, jih je bilo več kot 2,6 milijona. Danes jih je manj kot dva milijona. Po osamosvojitvi se je najprej odselilo 400 tisoč Rusov, potem, po odprtju mej, pa še 200 tisoč mladih in izobraženih. Večina se jih ne bo vrnila. Litva bije plat zvona. EU ni le blagor. Bogati ponujajo veliko in zato lahko poberejo, kar potrebujejo. Vam zvoni zvonček? A kaj storiti, prosti pretok blaga in ljudi je bil eden večjih obetov EU. In danes njeni organi odločajo tako, kot globalni, liberalni, kapitalistični ekonomiji ustreza. Nacionalni interesi, naše demografske škarje, nikogar ne zanimajo. Formalno smo brez vpliva in možnosti.

A ko bi bili vsak malo bolj glasni in odločni! Tudi predsednik države bi se lahko oglasil. Glasno, jasno in odločno. Ne glede na formalna pooblastila bi lahko zarobantil in zarohnel! Doma in v Bruslju! Da bi vsaj kdaj komu dali vedeti, da imamo svojo pamet in stališča. Tako kot to počneta Orban in poljska predsednica Beata Szydlovo, ki je pred kratkim ravno zaradi davkov svojih delavcev mirno nahrulila Macrona. Litovka Dalia Grybauskaite je bila tiho, Pahor pa tudi.

V redu, morda povod in vzor nista najbolj prava, a formalno ima vsaka članica glas. Naj se vsaj kdaj sliši tudi naš. Morda pa bomo kdaj dočakali. Državljani lahko vplivamo le z volitvami.

Če bi le bilo kaj izbrati.