Arhiv Svet24

Avtorji študije ETC Group so lokalno samooskrbo, ki jo zagotavljajo mali kmetje, imenovali mreža, niz industrijskega kmetovanja, ki sega od pridelave, predelave do trgovskih verig, pa veriga. Povzel sem njihove izraze in se vam vnaprej opravičujem za obilje številk, ki se bodo pojavljale v prispevku. Včasih so neizogibno potrebne, da osvetlijo stanje.

Mreža se drži tradicionalnih tehnik pridelave, ki so prilagojene lokalnim razmeram. Prideluje številne vrste rastlin in živali (137 vrst rastlin – več kot 100.000 sort, 34 vrst živali – 8.774 pasem) ter dosega večji pridelek na enoto površine. Tradicionalne sorte rastlin in historična znanja prebivalstva pripomorejo k večji odpornosti proti škodljivcem in ujmi. Semena teh rastlin nenehno krožijo v mreži, vsaj od 80 do 90 odstotkov njih. Večina hrane, ki jo pridela mreža (77 odstotkov), je namenjena prehrani lokalnega prebivalstva. Mali kmetje skrbno ravnajo z vodo, saj uporabljajo večinoma deževnico, kar zmanjša porabo vode iz vodotokov za namakanje za 50 odstotkov. Kolobarjenje pa zmanjša porabo vode še za nadaljnjih 20 odstotkov. Mimogrede, CocaCola porabi vsako leto toliko vode kot dve milijardi ljudi za osebno porabo! Mreža porabi devetkrat manj energije za pridelavo kilograma riža in trikrat manj za pridelavo kilograma koruze. V mreži porabijo zgolj 4 kcal energije za 1 kcal energije v hrani, nasprotno pa veriga porabi 10 kcal energije za 1 kcal v hrani.

Strahotna cena cenene hrane

Veriga, torej korporativni agrobiznis, temelji na štirih najbolj razširjenih vrstah (koruza, pšenica, soja, riž), ki obsegajo 57 odstotkov vse pridelane kalorične vrednosti. Zaradi monokultur, genske enoličnosti in genske erozije so gojene sorte izjemno občutljive za bolezni, škodljivce, plevele in ujme. Brez pesticidov ne gre, posledice so odpornost patogenov, škodljivcev in plevelov, uničena rodnost prsti, zastrupljeni vodni viri in ogroženo zdravje ljudi. Veriga goji pet vrst živali s približno sto pasmami. Semenski material nadzirajo tri korporacije (Monsanto, DuPont, Syngenta), ki obvladujejo 55 odstotkov trga. Tudi trg pesticidov in GSO je v lasti treh velikih (Syngenta, BASF, Bayer). Z napovedanimi združitvami velikih bo oligopol vodil v prehranski totalitarizem le nekaj korporacij. Kar 76 odstotkov pridelka verige se ne porabi za prehrano ljudi (44 odstotkov za krmo živali, devet odstotkov za biogoriva, 15 odstotkov je izgub pri skladiščenju in transportih, osem odstotkov konča kot tehnološki odpadek). Za prehrano ljudi ostane le 24 odstotkov. Vendar to še ni konec polomije, na policah supermarketov ostane neprodanih od 33 do 50 odstotkov prehranskih artiklov, ki se zavržejo, seveda na strošek kupca. Ob vsej strahotni porabi kemičnih gnojil in pesticidov je alarmantno, da le polovica kemičnih gnojil učinkuje na pridelek in le 0,1 odstotkov pesticidov doseže ciljnega škodljivca. Če bomo dopustili nadaljnje uničevanje rodnosti prsti, bomo do leta 2060, torej v času dveh generacij, uničili ves humus kmetijskih površin. Ta za ped debela opna planeta pa je edino, kar nas loči od katastrofalne svetovne lakote. Pa ne samo to, številni procesi, ki jih povzroča veriga, so nepovratni oziroma nepopravljivi. Denimo naše zdravje in okolje: ob vsakem porabljenem evru za nakup hrane v verigi plačamo še dva evra za uničeno zdravje in okolje. Strahotna je cena cenene hrane!

Reševanje pred lakoto

Zanimivo je, da so tradicionalna znanja mreže domislila vseh procesov ohranjanja hrane (sušenje, dimljenje, soljenje, zamrzovanje, kisanje, fermentiranje). Znanih je kar 117 načinov fermentiranja! Veriga, v katero je vsako leto za raziskave vloženih vsaj 50 milijard evrov javnega denarja (v mrežo manj kot en odstotek), pa nas je »obogatila« zgolj s procesirano hrano (75 odstotkov vse prodane hrane) z več kot 3.000 različnimi aditivi (zdaj dodajajo tudi nanodelce titanovega in cinkovega oksida) in s tremi milijoni ton plastike na leto iz pogosto nepotrebne embalaže. Velja ocena, da bo leta 2050 v oceanih po teži več plastike kakor rib! Veriga nas tudi siromaši, ne le z uničevanjem rodnosti prsti (na leto 75 milijard ton), ampak tudi z izsekavanjem gozdov. Vsako leto se gozdne površine zmanjšajo za 7,5 milijona hektarjev. Vedeti moramo, da ob barbarskem izsekavanju gozdov uradno evidentirajo le dobro polovico površin. Ostalo je posek »na črno«. Sesedanje pljuč planeta, torej gozdov in fitoplanktona v oceanih, je kot obojestranski pnevmotoraks pri človeku. Toda glej zlomka, ob vsem sedanjem klimatskem alarmizmu in obdavčitvah »onesnaževalcev« z ogljikovim dioksidom so pozabili na verigo, ki prispeva vsaj polovico emisij toplogrednih plinov, da porabe neobnovljivih virov niti ne omenjam. Zakaj se ne obdavči tudi veriga in se preusmeri na »sončni pogon«? Očitno v verigi velike »živine« gojijo svete krave.

Globalizacija prehrane je prinesla le procesirano, dolgotrajno obstojno hrano, prepolno ostankov agrokemičnih strupov.

Zagovorniki industrijskega kmetovanja, ki jih financirajo agrokemične korporacije, še vedno vreščijo, da rešujejo svet pred grozečo lakoto. Kako neki, saj po zadnjih podatkih OZN strada 795 milijonov ljudi, podhranjenih pa je 3,9 milijarde! Sprašujem jih, ali vedo, da je prav »njihovo« industrijsko kmetovanje povzročilo skokovit porast svetovnega prebivalstva?

Raziskovalci Kinzig, Socolow (1994) in Kaarstad (1997) so primerjali graf porasta proizvodnje sintetičnih gnojil in graf rasti človeške populacije od leta 1930 do 1990 ter dobili korelacijo. Obliki obeh krivulj se ujemata! Do začetka tridesetih let 20. stoletja naraščanju proizvodnje kemičnih gnojil z zamikom nekaj let sledi naraščanje števila ljudi, potem krivulji postaneta vzporedni. Vidimo torej, da je skokovit porast števila ljudi na planetu sledil kemizaciji kmetijstva, da je torej posledica razvoja industrijskega kmetijstva. Posledica je tudi uničeno zdravje prebivalstva, saj je industrijska hrana vzrok grozljive globalne pandemije degenerativnih obolenj, kot so diabetes, debelost, kardiovaskularna obolenja, avtoimunske bolezni, obolenja prebavil, druga nespecifična vnetna stanja in rak. Laž o »reševanju« svetovne lakote je razkrita. Zdaj vemo, kdo prehrani večino svetovnega prebivalstva.

Globalizacija prehrane je prinesla le procesirano, dolgotrajno obstojno hrano, prepolno ostankov agrokemičnih strupov. Po stoletju kemičnega posiljevanje nekoč plodne zemlje smo dobili jabolka z okusom po lepenki, pomaranče z okusom teniške žogice, krompir z okusom po oslajenem stiroporu in kruh s priokusom polivinilkloridne folije. Si, kar ješ, pravijo modreci, zato smo se spremenili tudi ljudje.

Ljudje koruze

Ljudje smo postali podobni monokulturi koruze na kemično tretirani njivi in tudi naša usoda je podobna usodi koruze. Postajamo vse bolj monokulturni, standardizirani in poenoteni, kot so kloni hibridov koruze; naša tkiva so vse bolj neodporna proti patogenom, zato potrebujemo vse več antibiotikov, tako kot monokulturna koruza potrebuje vse več pesticidov; naš notranji humus črevesja je uničen enako, kot je uničen humus monokulturne njive; naša hrana je kemični ponaredek naravne hrane, tako kot so sintetična kemična gnojila ponaredek naravnih gnojil; gnetemo se v velemestih, tako kot so nagnetene koruzne rastline v monokulturi. Če gojimo monokulturo ene same vrste, so potrebni ogromni vložki energije, da umetno vzdržujemo nenaraven sistem. Prav tako je s sedanjo človeško civilizacijo, ki ji moramo za umetno vzdrževanje dodajati vedno večje količine energije. Prišel bo dan, ko ne bomo več premogli zadostnih količin neobnovljivih virov – in kaj potem? Potem se bo človekova umetna monokultura sesula. Takrat nas bo doletela usoda koruze, ki jo zgolj posejemo, potem pa prepustimo naravnim silam in zakonitostim ekosistema planeta. Te pa izbrišejo vse, kar je nenaravno.