Ko to pišem, sedim na obljudeni plaži nekje na koščku slovenske obale in opazujem dogajanje v množici dopustnikov. Vzel sem si nekaj prostih dni »na morju« in se odločil, da prvi dan poskušam preživeti v množici ljudi. Ja, poskušam, kajti ponavadi iščem božansko samoto in spokojni mir. Tako sem po nekaj desetletjih odmika začel svoj eksperiment primika proti dopustniški socializaciji v množičnem turizmu.

Včasih je vredno poskusiti že iz gole radovednosti, da doživimo, kako bo. Taki poskusi nam veliko povedo o nas samih. So neke vrste test, skozi katerega spoznamo svoje odzive na spremembo ustaljenega vzorca načina življenja. Morda smo se spremenili, morda smo postali drugačni in se tega še ne zavedamo. Skratka, začel sem svoj eksperiment utapljanja v množici. Pogoji so bili odlični, na nebu je bilo le za vzorec puhastih oblačkov in sonce je žgalo kot v tropskih širinah. Udobno sem se zleknil in prisluhnil zvokom dogajanja v gneči ljudi okrog sebe. Iz ozadja hrupne zvočne kulise so nenehno prihajali številni kriki, klici, vpitje, vreščanje in cviljenje. Popolna kakofonija neuglašene množice se je mešala z naraščajočimi pljuski plimovanja morja.  

Nekaj korakov stran je svoj prostor pod soncem našla štiričlanska družina. Včasih smo rekli, klasično slovenska, starši in dva otroka. Moški blede polti je sedel in prav depresivno zrl nekam v obzorje. Morda je gledal veliko trgovsko ladjo, ki je plula v morske širjave, ali pa so tja nekam plule njegove misli. Žena je imela veliko opravka z zaščitno kremo in med dvema mazanjema je poskušala usmerjati igro svojih dveh otrok. Večji sin, opremljen z rokavčki, je kričaje dokazoval svoje skorajšnje plavalno znanje. Mlajši deček je s plastično kanglico in lopatico v rokah nebogljeno postopal po obali, kot da ne ve, kaj naj pravzaprav počne. Videlo se je, da družina že dolgo ni užila dopusta ob morju. Potem so iz plastenke vsi pili umetno pijačo čudne zelenkaste barve in ko je mlajši prosil za sladoled, mu je mama rekla: »Zmenili smo se, da dobita sladoled popoldne.« Fantič je vprašal: »Koliko časa še?« Ker mu mama ni odgovorila, je oče hitro pogledal na uro in hladno rekel: »Še pet ur.« Potem se je njegov pogled zopet usmeril na črto obzorja, kjer se spajata nebo in morje.

Nebodigatreba generacija

Na moji desni strani sta se razmestila dva para mlajših upokojencev. Tipični predstavniki nebodigatreba generacije, ki je s svojim konformizmom podaljševala življenje prejšnjemu sistemu, danes pa za bedno pokojnino sprejema sedanjega. To je tista generacija, ki je le nekaj let pred upokojitvijo kot po čudežu obdržala delo, obtičala na zavodu za zaposlovanje ali pa ji je le uspel skok med upokojene državljane. Seveda je njihov današnji status precej odvisen od življenja v preteklosti. So bili v zgornjem srednjem sloju uslužbencev in vodilnih ali pa tisti del populacije, ki je z odrekanjem in garanjem dolga leta gradil družinsko hišo, ki jo danes precej težko vzdržuje? Gospe sta bili zatopljeni vsaka v svojo rumeno revijo, gospoda pa sta živahno razpravljala. Ujel sem besede, ki so bile namenjene dogajanjem v slovenski družbi, politiki in tudi osebam z imeni, ki sta jih oba dobro poznala. Prvi je govoril: »On je v kapitalista spreobrnjen komunist in taki so najhujši. Najhujši so spreobrnjenci. Prej je hodil naokrog s Kardeljevo knjigo, sedaj poje na koru! Takih se boj, ti so najbolj pokvarjeni. Odkod mu kar naenkrat toliko denarja? Preklete barabe!« Drugi mu je rekel: »Danes, bolj kot kadarkoli prej, veljajo dobre zveze in poznanstva, moraš biti zraven, kjer se dogaja. Če te ni, si ničla. Jaz nisem bil zraven, ker niti nisem razumel, kaj se dogaja. Nobena oblast se nikoli ni sama odrekla niti koščku svoje moči, če ni bila v to prisiljena. Tako je to, tako je vedno bilo!«

Na ladji srečnih norcev

Njun pogovor mi je zakrila hrupna glasba, ki jo je pritovorila skupina mladih. Tri dekleta in dva mladca, tipični predstavniki razvajene generacije, ki zahteva takojšnje zadoščenje, in to sproti, za vsak porabljen miligram napora. Temnolaska je takoj protestirala: »Tu je zateženo, brez zveze. Kdo bo gledal starce in mularijo. Gremo v Lucijo, tam je kul. Če ne greste, grem sama.« Mladca se nista zmenila za njene proteste in sta z nasmehom razgrinjala blazine.
Prijateljica ji je odgovorila: »Daj no, daj, ne težit. Saj pol itak gremo v Lucijo. Gremo zdaj v vodo, pol bomo pa videli.« In so šli, dekleta v vodo, mladca pa po pivo.
Mimo plaže je priropotala predelana ribiška barkača, s katere se je razlegal zvok harmonike. Med kričanje bolj ali manj pijanih izletnikov se je mešal vonj po čevapčičih. Točno tako, kakor smo nekoč v Dalmaciji doživljali legendarne »fiš piknike«. To je bil vrsto let donosen biznis za domačine. Scenarij je bil železen: dve desetniji tujih turistov, odmrznjene ribe na gradeli, obilje črnega vina in vse skupaj začinjeno z dalmatinskim melosom. Potem je ladjica izplula in se čez pol dneva vrnila kot ladja srečnih norcev.

Prepoznavni samovšečni nastopači

Ko je glasna in z izparinami z žara odišavljena lesena barkača izginila za rtom, sta se pojavili dve njeni modernejši plastični izvedbi. Pripluli sta v neposredno bližino plaže in se zasidrali bok ob boku. Videlo se je, da možje niso vešči pomorskih spretnosti. Novopečene pomorščake so sestavljale tri družine z otroki. Na večjem plovilu je s svojim nastopaškim vedenjem izstopal moški z zamaščenim vratom in mafijsko debelo zlato verigo okoli vratu. Na manjši motorni jahti pa sta se gnetli dve družini. Pri vseh odraslih sem opazil poseben tip zamaščenosti, ki izvira iz obilja nezdrave prehrane. Bolj ali manj po havajsko načičkane dame so poskušale na vsak način prikriti svoj celulit. Še bolj vpadljiva pa je bila vreščava in kričeča mularija. Vsi skupaj so prestavljali odličen primerek parvenističnih prišlekov na sodobni slovenski socialni sceni. Že na prvi pogled so prepoznavni kot samovšečni nastopači. S tem nevrotičnim vedenjem pa nevede le pozunanjajo notranji konflikt, ki izvira iz lažne samopodobe. Ko se je z obeh jaht med kričanje pomešala še neznosna glasba, sem imel vsega dovolj in odšel.
Končal sem tam, kamor sem pravzaprav vedno hodil – na odmaknjenem koščku slovenske obale, kjer sem lahko končno v miru prisluhnil tišini in plivkanju morja. Moj eksperiment potopitve v množico se je s tem končal. Jaz pa sem končal tam, kjer sem doma, tam kjer tišina šepeta.
  

Jana  31, 4. 8. 2009