Peter Irman

Urška, ste kot deklica oboževali tortice in si zato želeli svojo slaščičarno?

Sploh ne, nikoli nisem sanjala o slaščičarni, sanjala pa sem, da moram biti v življenju uspešna. Da bom uspešna v tistem, kar bom počela. Karkoli že to bo.

Torej so za uspeh najpomembnejše določene človeške lastnosti, ne posel, ki ga izbereš. Bi se strinjali?

Pomembno je, da imaš jasno vizijo, cilj. Če veš, kam greš, potem se vedno najde pot. Kot ste rekli, na tej poti so lahko tudi padci, saj nobena pot ni lahka. Pridejo tudi poti, o katerih nisi razmišljal in te lahko vseeno potegnejo naprej. Glavni je cilj.

Kako ste pristali v slaščičarstvu?

O slaščičarstvu nisem razmišljala, tudi ne o gostinstvu. Želela sem biti arhitektka oziroma notranja oblikovalka. Obiskovala sem Gimnazijo Poljane in sem zadnji dve leti, torej v 3. in 4. letniku, hodila na likovno akademijo na tečaje risanja, ki mi ni šlo prav dobro od rok, da bi se pripravila za sprejemni izpit na arhitekturi. Vendar se to ni izteklo po načrtih, na sprejemnem izpitu sem imela samo točko premalo za vpis in bila sem zelo razočarana.

Peter Irman

Nad arhitekturo sem dvignila roke in iskala druge izzive. Pekla in kuhala sem že od malega rada, to mi je bilo očitno položeno v zibelko.

Neko poletje sta moj bodoči mož (danes je že nekdanji mož, saj sta se pred nekaj leti ločila, op. a.) in njegov brat, ki je imel v bližini že svoj frizerski salon, izvedela, da se bo prostor na Kongresnem trgu izpraznil. Prepričevala sta me, da bi na tem mestu odprli slaščičarno, saj sem za svoje domače veliko pekla in vsi smo cenili dobro hrano … To je bilo leta 1998, ko v Ljubljani ni bilo prav veliko slaščičarn ali kavarn – imeli smo Petrička, Zmajčka, Maksi …

Ne samo da je bilo malo slaščičarn, verjetno je še bolj pomembno, da so vse imele podobne klasične sladice – indijančke in ježke in kup bolj suhih tort, tako da ste s slaščičarno  Zvezda poskrbeli za velik premik na tem področju.

Res je. No, saj ježka imamo mi še danes, ampak takratni ježki so bili narejeni iz ostankov, mi pa zanje sproti delamo čisto svežo maso. Ko sem omenjala sprejemni izpit na arhitekturi, moram dodati, da me je zelo bolela krivica, saj sem opazila, da je večina kandidatov zamenjala sliko, ki smo jo morali narisati – torej so vnaprej vedeli, kaj bo za izpit, in so se že doma pripravili, medtem ko sem jaz za nalogo izvedela šele na izpitu ...

Še danes ne vem, ali so mi naredili uslugo ali ne, saj me še vedno vleče v oblikovanje. Zato pa sem lahko skozi Zvezdo svojo ljubezen do oblikovanja tudi udejanjila, saj si vedno, ko odpremo nov lokal, dam duška in se tudi sama ukvarjam z notranjo opremo. 

Peter Irman

Torej ste bili blaženi med moškimi.

Bili so posebni, luštni, nihče ni bil iz Ljubljane, ampak iz okoliških krajev. Sedem mesecev sem vztrajala in hodila z njimi na kolokvije in opravljala študijske obveznosti, večkrat so prišli k nam, saj je moj oče včasih skuhal kakšno jed za vse. Potem je prišel marec in smo začeli meriti na terenu in takrat sem se vprašala, kaj vendar počnem, saj sem vedela, da ne bom vztrajala pri tem študiju, ker so takrat na Fakulteti za družbene vede odprli novo smer tržnega komuniciranja, ki me je zanimala. Ko pa sem bila v tretjem letniku na FDV, se je pokazala priložnost, da na Kongresnem trgu odpremo kavarno in slaščičarno.

Katere so bile najtežje preizkušnje na vaši podjetniški poti ?

Najprej smo finance ocenili popolnoma narobe. Finančna slika ni bila niti približno takšna, kot smo pričakovali, kar je logično, saj nihče od nas ni imel nobene predstave o gostinstvu.

Takrat sem imela šele 26 let in tudi to je bil na začetku velika težava. Namreč, nobena izkušena slaščičarka, ki je prišla na razgovor za službo, se ni odločila za sodelovanje z mano, saj so raje ostale v preverjenih službah in niso želele tvegati z neko neizkušeno mladenko, ki ni naredila niti slaščičarske šole! Ni mi preostalo drugega, kot da sem vzela dve dijakinji, ki sta tisto leto končali triletno slaščičarsko šolo, v strežbi pa smo imeli štiri dijake. Seveda sem veliko delala sama.

V slaščičarno sem prišla ob petih zjutraj, da sem naredila sladoled in torte. Ko sem končala, sem delala pri vitrini … Takrat smo imeli v ponudbi samo torte po mojem okusu, tako da ni bilo niti višnjeve niti sacher niti kremšnit … (nasmešek) Nismo imeli niti nobenih profesionalnih aparatov – razen za sladoled. Miksala sem z enakim mešalnikom, kot ga imamo v domačih kuhinjah! Ja, tako se je začelo …

Peter Irman

Kako ste sploh zdržali?

Uh, prvih nekaj mesecev sem ponoči, ko sem prišla domov okoli enih zjutraj, samo jokala … Zdelo se mi je, da sem naredila napako.

Ampak takrat sva z možem vzela hipotekarno posojilo, zato sem morala projekt speljati, da sem ga lahko v petih letih poplačala. Po drugi strani sem se v teh petih letih res vsega naučila. Nisem bila samo šefica, ampak sem dejansko morala poprijeti za vse.

Ste takrat zamerili možu, ker vas je z bratom prepričal za ta podvig?

Ne, ni bilo zamere, saj sem se zavedala, da sem končno odločitev sprejela sama. Sem samokritična in si v takih primerih rečem: če si to sama skuhala, boš to sama tudi pojedla! Mislim, da je pomembno, da sprejemamo posledice lastnih odločitev, in to v današnji družbi zelo pogrešam.

Imate kaj slabe vesti, kot je pogosto pri mamah, ki imajo uspešno kariero?

Slabe vesti nimam, ker je šlo za preživetje in ni moglo biti drugače. Naredila sem vse, kar sem lahko. Med drugim sem se po posvetu s psihologinjo držala njenega nasveta, naj imam vedno, ko pridem domov, obred, da poskušam službo pustiti zunaj.

Zato sem se vsak dan oprhala ali si vsaj temeljito oprala cele roke, da sem tako dobila občutek, da službe ne nosim domov.

Sicer pa sta bila oba otroka – sploh ob koncu tedna – velikokrat z mano v Zvezdi, tam sta tako rekoč odraščala. Ko se zdaj, ko sta že oba polnoletna, pogovarjamo o tem času, nimam občutka, da bi jima manjkala moja pozornost.

Peter Irman

Prvih pet let je bilo torej izjemno napornih. Ste v trenutku, ko ste poravnali posojilo, slavili? Ste si rekli, da vam je uspelo?

Takrat se še nisem zavedala, kaj sem naredila. Zaradi perfekcionizma in samokritičnosti vedno gledam, kaj lahko še izboljšam ali naredim bolje, tako da nisem uživala v uspehu. Pravzaprav sem se morala začeti zavestno usmerjati v to in šele nagrada Veuve Clicquot Business Woman Award, ki sem jo kot prva slovenska podjetnica dobila leta 2017, mi je odprla oči, da sem se malo zamislila in ozavestila, da mi je vendarle uspelo.

Sicer pa smo po petih letih odprli lokal v hotelu Slon, pa potem odpirali nove enote, pa ločili delavnico oziroma proizvodnjo … Tako sem bila vedno razpeta na različne lokacije in sem imela vedno premalo časa za karkoli. Seveda ne smem pozabiti vmes na krizo leta 2010, potem je prišla tudi moja osebna kriza …

Kakšna pa je bila ta osebna kriza?

Pred dobrimi desetimi leti sem se ločila, kar povleče za sabo določene stvari.

Z nekdanjim možem in svakom smo se razšli kot družbeniki, tako da sem morala tudi na tem področju vse stvari urejati sama.

Se kdaj počutite zvezdniško, če že imate Zvezdo?

Ne, ne. Tako in tako ime nima nobene zveze z zvezdništvom, ker smo slaščičarno poimenovali po parku Zvezda na Kongresnem trgu, saj se je prva slaščičarna nahajala ravno na vogalu tega trga. Igor Arih je oblikoval logotip zvezde v zvezdi, kar predstavlja neskončnost. Torej tudi to, da se vedno znova razvijamo, izboljšujemo …

Za uspeh ste se res nagarali. Si zdaj želite kmalu v pokoj ali vsaj zmanjšati tempo?

Kje pa! Slaščičarstvo ni enako nepremičninskemu poslu, kjer lahko ti sestaviš dobro ekipo in jih potem samo nadzoruješ. V Zvezdi vse delamo ročno, vsak dan sproti, tako da je celoten postopek priprave sladic zelo oseben. Nimamo avtomatske delavnice, zato moram biti zraven in si ne predstavljam, da bi lahko samo še gledala številke. Ljudje so pri mojem poslu zelo pomembni. Mi je pa zadnje leto in pol lažje, saj se je pridružila hčerka, ki je veliko v delavnici. Zagotovo me bo razbremenila pri kakšnem delu, po drugi strani pa je še ne morem kar prepustiti same sebi, saj potrebuje čas za uvajanje.

Torej bo nekoč hčerka Triša Nikolaja prevzela vaše podjetje?

Naša Agnesa iz trgovinice Deli se rada spomni, da je hčerka že pri osmih letih, ko je bila z njo za vitrino in sta prodajali, rekla:

Nekoč bom pa jaz tvoja šefica!

Tako da se je sama odločila, da bi rada bila v tem poslu. Želim pa si, da gre čez vse faze, da bo dobro pripravljena.

Celoten pogovor je bil objavljen v aprilski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki