»Kultura ne bo nikoli izgubila svojega glasu«
Tom in Edith Costo sta ustvarjalni par, zaslužen za to, da je na šentjurskem kulturnem prizorišču v zadnjem času vedno bolj zastopano tudi improvizirano gledališče. Pod okriljem društva Epik teater soustvarjata gledališke igre z zasedbo Improgalaktiki in se lotevata najrazličnejših drugih projektov. Da je gledališče lahko več kot vživljanje v natančno določeno vlogo, kažeta že osnovnošolcem. A improvizacija ni rezervirana le za njun prosti čas, ampak je del njunega življenjskega sloga, je dejala Edith. »Tom me vedno kam povleče. Pride domov in pove, da imava čez dva dni nek dogodek. In se znajdem. Ali mi da besedilo za nek projekt, ko sedem v avto, pri čemer se čez nekaj minut že odpeljeva na prizorišče nastopa.«
Da ju zanima ljubiteljsko gledališče, sta ugotovila vsak v svojem obdobju življenja v dveh različnih regijah države. Edith, ki je bila rojena na Škofijah, nato se je preselila v Izolo, je pri dvajsetih letih začela obiskovati skupino improvizacije, ki jo je igralec Gorazd Žilavec vodil pod okriljem Gledališča Koper. Skupina je pripravljala avtorske predstave, se udeleževala tekmovanj. »V takšni predstavi sem nazadnje sodelovala, ko sem bila v petem mesecu nosečnosti. Ker sem bila vedno pingvin ali kit ali katera druga breja žival, sem se odločila, da si bom naposled vzela odmor,« se spominja.
Tom Costo iz okolice Blagovne pri Šentjurju je leta 2007 začel organizirati stand up večere v celjskem mladinskem centru. Postal je promotor in producent tovrstnih predstav, s številnimi komiki je pripravljal nastope po vsej državi. Še približno leto prej je med snemanjem skečev za eno od celjskih radijskih postaj tudi on spoznal Gorazda Žilavca. Ta je bil vezni člen, ki je Tomu po eni od gledaliških delavnic predstavil Edith. Beseda je dala besedo. In v obdobju, ko se je Šentjurčan vedno bolj posvečal ustvarjanju predstav in je v samozaložbi izdal nekaj knjig, so se zgodili tudi obiski Izole in prvi zmenki. Edith se je pred približno petimi leti preselila v Šentjur, leta 2018 sta se poročila.
»Zanimajo me klovni z ulice«
Tom je gonilna sila društva Epik teater, ki neznanim ustvarjalcem s področja gledališča, literature in glasbe pomaga priti na oder, da se lahko predstavijo. »Od nekdaj me zanimajo klovni z ulice, ulični ustvarjalci, glasbeniki. Če bi živel v Združenih državah Amerike, bi v kakšni visoki stolpnici podpisoval pogodbe z zvezdniki. Težava je, da v Šentjurju ni visokih stavb,« se je pošalil.
Pod okriljem društva je med drugim s somišljeniki ustanovil skupino navdušencev nad gledališčem, imenovano Improgalaktiki. V zadnjem času ljubiteljske gledališčnike navdušuje nov način ustvarjanja predstav, pri katerem klasično gledališče povezujejo z improviziranim. Tako je nastala igra Anonimni hibohondri, kjer bolniki v čakalnici čakajo na pregled za hibohondrijo. Zaradi svojih težav, na primer obsedenosti s knjigo Petdeset odtenkov sive, obsedenosti z resničnostnimi šovi ali reklamami, želijo govoriti s psihiatrom. Člani skupine Improgalaktiki imajo natančno določeno le rdečo nit predstave, nato sproti sestavljajo scenarij. Dialogi niso zapisani, sproti vključujejo predloge iz občinstva in tako nikoli ne vedo, kam jih bo zaneslo.
Kako se jim utrnejo zamisli za takšne zgodbe? Ko vedo, da jih čaka nastop, se dobijo in vsak predlaga svoje ideje, je povedala Edith. »Ker imamo veliko brihtnih glav, polnih domišljije, lahko splošno zasnovo predstave sestavimo na dveh srečanjih, nato jo izdelujemo. Celota ›se zloži‹ okoli aktualnih tem, okoli tistega, kar nam leži. Nikoli preveč ne zapletamo.« Tomu je še posebej všeč, če je v predstavo vključeno občinstvo, čeprav občasno od katerega gledalca sliši, da ne bi rad ničesar povedal. »Prav to je eden od razlogov, zakaj ljudje hodimo v gledališče. Raje imamo, da nekdo drug trpi, da je nam zabavno, kot da bi se sami izpostavili v soju reflektorjev,« se nasmeji.
Igro Anonimni hibohondri so Improgalaktiki predstavili v sklopu Linhartovega srečanja, festivala gledaliških skupin. Selektorica Mojca Redjko je delo skupine izjemno pohvalila, dejala je, da česa takšnega še ni videla. S tem so ljubiteljski ustvarjalci dobili potrditev, da delajo dobro in da so na pravi poti. Edith je prejela še nagrado za najboljšo žensko stransko vlogo.
Ideje pridejo pet pred dvanajsto
Društvo Epik teater skuša na najrazličnejše načine spodbujati kulturno dogajanje v občini. Lani je s šentjursko območno izpostavo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti pripravilo program za osrednjo občinsko prireditev ob kulturnem prazniku z naslovom Jaz pa ti pa židani France. V nacionalnem mesecu skupnega branja je društvo v Šentjur povabilo ustvarjalce iz sosedne občine, ki so predstavili svojo knjigo Šmarske (pos)rečenice v značilnem šmarskem argoju. Še en zanimiv dogodek je bilo Improbranje. »Za večino naših projektov se ideje rodijo pet pred dvanajsto,« je dejal Tomaž. Edith je dodala: »Zjutraj dobimo idejo, zvečer že organiziramo dogodek. Tako je pač z improvizacijo. A ljudje so navdušeni.«
Tom je tudi avtor in režiser predstave Stereotip, ki je žal dočakala le premiero, saj so omejitve z namenom preprečevanja širjenja koronavirusa preprečile ponovitve. V tej predstavi ima glavno vlogo Dominik Gračner. Drugi člani skupine se v predstavi izražajo s pomočjo glasbe, pomagajo pri kostumografiji ali kako drugače.
Foto: SHERPA
»V teh časih pomaga marsikaj. Lahko ugasneš televizijo, greš v naravo … Nama pomaga, da prižgeva kamero in posnameva skeč,« pravita Edith in Tom Costo.
Edith Costo: »Marsikdo nas vpraša, zakaj sploh hodimo na vaje, če se ukvarjamo z improvizacijo.«
Preberite več v Novem tedniku
