Osebni arhiv

Aleksandra Lutar Ivanc je že 22 let zaposlena v izobraževalnem uredništvu največje slovenske založbe Mladinska knjiga, kjer ureja učna gradiva za slovenščino za osnovne in srednje šole. Po osnovni šoli in gimnaziji, ki ju je obiskovala v Murski Soboti, se je vpisala na študij slovenistike na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je leta 2000 tudi diplomirala. Po diplomi je bila kratek čas učiteljica slovenščine na osnovni in srednji šoli, nato pa se je zaposlila kot urednica pri založbi. »V uredniški poklic sem vstopila z velikim entuziazmom in ga od začetkov do danes opravljam z velikim spoštovanjem do širokega poslanstva, ki opredeljuje ta poklic. Uredniško delo je ustvarjalen in zelo kreativen poklic, poln intelektualnih izzivov, ki pri ustvarjanju učnih gradiv zahteva nenehno prilagajanje potrebam in zapovedim šolskih učnih programov. Ker se ukvarjam z materinščino, je moj temeljni izziv pri pripravi učbenikov bralna in funkcionalna pismenost, za katero si prizadevam s pomočjo učnega gradiva za vse šolajoče se otroke, od prvošolčkov do maturantov. Slednjim z velikim veseljem vsako leto pomagam olajšati pripravo na maturo s priročniki za slovenščino na maturi,« o svojem delu pove Lutar Ivančeva.

Arhiv Mladinske knjige

Potrebujejo sodobna gradiva

Pri uredniškem delu ji je najpomembneje, da z učnimi gradivi išče nove poti, da otrokom, ki kot šestletniki šele vstopajo v izobraževalni sistem, in dijakom, ki končujejo srednješolsko izobraževanje z maturo, pomaga izboljšati uporabniško izkušnjo z učbeniki in usmerjati izobraževalni proces z novimi in sodobnimi pristopi za učinkovito doseganje učnih ciljev. »Materinščina je eden od gradnikov identitete vsakega posameznika. S pozitivnim odnosom do jezika si mladi ustvarijo trden temelj, ki jim vse življenje pomaga pri napredovanju in doseganju želenih ciljev. Kot kritično misleči intelektualci se znajo ustrezno opredeljevati do aktualnih vsebin in svoje razmišljanje lahko suvereno argumentirajo,« razmišlja.

Posebno priznanje za njeno uredniško delo, pove, je bila mednarodna nagrada BELMA. V sklopu frankfurtskega knjižnega sejma vsako leto razglasijo dobitnike prestižne nagrade za najkakovostnejša učna gradiva, ki nastanejo v državah Evrope in ki so po mnenju mednarodne žirije strokovnjakov model, ki bi mu morala slediti druga učna gradiva v Evropi. Leta 2020 si je v kategoriji učnih gradiv za otroke do 7. leta srebrno medaljo BELMA prislužil tudi izobraževalni komplet za prvošolce Moj Nande 1. »Nagrada BELMA nas je potrdila v prepričanju, da učenci potrebujejo sodobna učna gradiva, ki upoštevajo in zadovoljujejo njihove razvojne in učne potrebe. Za učni komplet Moj Nande sem urejala delovne zvezke za slovenščino od 1. do 3. razreda osnovne šole.«

Istega leta je uredništvo učbenikov prejelo še eno mednarodno priznanje, in sicer za interaktivne vsebine, ki jih že desetletje ustvarjajo ob tiskanih učnih gradivih. Interaktivne naloge za utrjevanje znanja za posamezni razred in predmet osnovnošolci lahko najdejo na izobraževalnem portalu ucimse.com. Interaktivni izobraževalni portal Mladinske knjige ucimse.com je po presoji mednarodne žirije prejel najvišje priznanje, medaljo Comenius-EduMedia 2020. Priznanje podeljuje nemško društvo za pedagogiko in informatiko od leta 1995, z njim potrjuje kakovost digitalnih izobraževalnih izdelkov, kot so izobraževalni portali ali spletne strani, sistemi za upravljanje učenja (LMS), tečaji, pedagoške interaktivne igre in igričarsko oblikovane vsebine. Pri tem mednarodna žirija ocenjuje vsebinski, metodično-didaktični, tehnični in oblikovni vidik projektov.

Osebni arhiv

Praktiki in strokovnjaki z znanstvenim naslovom

Idejna zasnova za nov učbenik nastane v uredništvu. Urednik predlaga program glede na stanje na tržišču, ko dobi zeleno luč za njegovo izvedbo, pa sestavi skupino strokovnjakov. Kot pove Aleksandra Lutar Ivanc, se je vedno pokazalo za najboljšo izbiro, da je skupina sestavljena iz avtorjev praktikov, torej učiteljev, ki predmet, za katerega nastaja učbeniško gradivo, poučujejo v razredu, ob njih pa so še strokovnjaki z znanstvenim nazivom, ki pomagajo s sodobnimi in najaktualnejšimi spoznanji stroke. »Ko imamo ekipo, naredimo dokončen koncept učbeniškega gradiva, avtorji si razdelijo vloge in napišejo rokopis. Napisano učno besedilo nato avtorji pošljejo meni, jaz ga preberem in dam svoje pripombe. Ko se avtorsko in uredniško branje uskladita, gre gradivo v recenzijo. Po prejetih recenzijah in oblikovanju besedila pošljemo gradivo in vso potrebno dokumentacijo Strokovnemu svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje v potrditev za uporabo učbenika v razredu. Šele ko dobimo potrditev sveta, učbenik oddamo v tiskarno. Med pripravo učnega gradiva nastajajoči rokopis pošljemo tudi v evalvacijo določenemu številu učiteljev, da posamezne teme preizkusijo v razredu, in upoštevamo tudi njihove predloge.«

Lutar Ivančeva se trenutno ukvarja z jezikovnimi učbeniki za srednješolsko izobraževanje Moč jezika. »Pri uredniškem delu sem ob načrtovanju tega projekta izhajala iz zanimanja, kako bi z novimi učbeniškimi gradivi dosegli, da dijaki ob učenju jezika učinkovito razvijajo sporazumevalno zmožnost in da so uspešni na maturi, a tudi samozavestni govorci in pisci. Tako smo z izjemnimi avtorji, ki imajo najbolj pristen stik s pedagoškim delom in so najaktualnejši sodobni slovenski jezikoslovci, v učbeniku Moč jezika v ospredje postavili jezikovni sistem – vsebinsko in konceptualno. Želim si, da bo v prihodnje kakovosten in sodoben pristop poučevanja materinščine z učbenikom Moč jezika prepoznalo čim več profesorjev slovenščine in se bodo pridružili že obstoječim številnim uporabnikom,« pove in kot zanimivost doda, da so na začetku njene kariere na založbi celo leto pripravljali en učbeniški komplet, medtem ko je danes praksa takšna, da jih pripravljajo več naenkrat, torej za različne starostne stopnje otrok, ob tem pa ima vsaka izdaja še interaktivno različico.

Ana Gorše

Najbolj dobičkonosna otroška literatura

Založba Mladinska knjiga ima 75-letno tradicijo in se ponaša z več kot 120 milijoni izdanih knjig, ki jih najdemo v vsakem slovenskem domu in ob katerih so zrasle generacije. Izdaja tudi vrhunska izobraževalna gradiva, podprta s sodobnimi interaktivnimi potmi do znanja, ter revije za otroke, ki navdušujejo že desetletja.

Na področju učnih gradiv založbi Mladinska knjiga najvidneje konkurirata Rokus in DZS. Prvi ima v tem segmentu največji tržni delež, sledi mu Mladinska knjiga in nato DZS. »Kar se tiče splošnega založništva, torej najkakovostnejšega leposlovja in priročnikov, je Mladinska knjiga vodilna založba v Sloveniji,« pravi Lutar Ivančeva, ki meni, da je v založniškem poslu ključna vizija programa. »Med najbolje prodajanimi je otroška literatura. Medtem ko je splošna slovenska bralna kultura slaba, smo Slovenci kot starši pripravljeni vlagati v literaturo za svoje otroke. Ob tem se poraja ključno vprašanje, kaj se zgodi, da otroci pri neki starosti izgubijo motivacijo za branje. Vsak otrok, ko gre v šolo, je zelo motiviran za učenje branja in v večini do 4., 5. razreda radi berejo, veliko jih tudi v tem starostnem obdobju opravi bralno značko, nato pa število bralcev 'čudežno' upade. To je neke vrste fenomen, saj si ga še strokovnjaki težko razlagajo.«

Mladinska knjiga ima tudi pomembno poslanstvo v slovenskem prostoru pri »vzgoji« avtorjev in ilustratorjev, saj jih k ustvarjanju spodbuja tudi z natečaji in nagradami, kot sta Levstikova nagrada in modra ptica. Prvo založba podeljuje že od leta 1949 za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti, objavljene pri Mladinski knjigi, drugo pa za najboljše še neobjavljeno književno delo na področju mladinske literature.

Založništvo odvisno od gospodarstva

Ne glede na to, da svet drvi v digitalizacijo, je sogovornica prepričana, da bo tiskana knjiga še naprej živela. »Tiskani knjigi se je v preteklosti že velikokrat napovedovalo, da jo bodo sčasoma izpodrinili novi sodobni tehnološki mediji, ampak še vedno je tu in nič ne kaže, da bi se to spremenilo. Raziskave namreč kažejo, da mora otrok brati tiskana gradiva in čim več pisati z roko, saj je to pomembno za ustrezen razvoj možganov. Smiselna in premišljena vključitev interaktivnih gradiv v učni proces pa je dobrodošla nadgradnja in popestritev.«

Kljub temu, pravi, je težko napovedovati, kakšna prihodnost čaka založniško dejavnost, ker je ta odvisna od različnih dejavnikov. Trenutno »energetsko« krizo najbolj občutijo s podražitvijo papirja in distribucije. »Je pa vsekakor velika priložnost letošnji frankfurtski knjižni sejem, na katerem je Slovenija častna gostja. To je velika priložnost za promocijo Slovenije, države, slovenskega jezika in kulture ter seveda knjig in naših avtorjev. Sicer smo na frankfurtskem sejmu prisotni s svojim izbranim programom vsako leto, letos pa si obetamo še več prodanih avtorskih pravic v tuje jezike oziroma države. Tako se lahko odprejo vrata tudi doslej morda manj prepoznanim avtorjem.«

V Prekmurju se čas ustavi

Lani je Aleksandra Lutar Ivanc kot urednica sodelovala tudi pri pripravi zvočno-pisne knjige Prekmurščina, kinč predragi. »Glede na to, da sem ves čas 'v učbenikih', mi takšna izdaja vedno malo popestri delo. Poleg tega mi je bilo kot Prekmurki v veliko čast in veselje, da sem lahko sodelovala pri tem projektu. Brez značilne prekmurske skromnosti se lahko opredelim, da je s to knjigo postavljen spomenik naši preljubi prekmurščini, ki ima dolgo zgodovino in je med slovenskimi narečji nekaj posebnega. To je bil zame res projekt za dušo,« je povedala in dodala, da je odziv na knjigo dober, kar dokazuje povpraševanje po ponatisu.

O tem, kako kot v Ljubljani živeča Prekmurka vidi svojo rojstno pokrajino, pravi, da jo je v času študija zmeraj doživljala kot najbolj oddaljeno v razmerju do prestolnice. »Vse je bilo povezano s to oddaljenostjo, najdlje smo se vozili v glavno mesto, najbolj oddaljeni in hkrati v središču pozornosti pa smo bili tudi zaradi jezika, ki ga nihče ni razumel. Čutila se je tudi ta naša značilna prekmurska skromnost. Ampak danes, ko že več let živim v Ljubljani, kot sem živela v Murski Soboti, se mi zdi, da smo Prekmurci kljub vsemu znali preseči to oddaljenost s svojo zavzetostjo in delavnostjo. Nismo več 'skriti in sramežljivi', ampak so med nami posamezniki, ki so veliko dosegli in so tudi na vidnih poklicnih ter družbenih položajih. No, Sobota pa je še vedno Sobota,« pove rojena Černelavčanka in pojasni, da se ji ob vsaki vrnitvi v domači kraj čas ustavi oziroma se ji odvija počasneje. »V Ljubljani je vse hitreje in veliko bolj stresno, tukaj pa so dnevi daljši, čutim posebno umirjenost in spokojnost. In vedno bolj, razen če me življenje kako drugače ne preseneti, razmišljam o tem, da bi se vrnila, sploh ker sta hčeri že večji, starejša Iva že prvo leto študira, mlajša Lina pa zaključuje srednjo šolo, in mamina vsakodnevna prisotnost v njunem življenju ni nekaj, kar bi si mladi odrasli nujno želeli. Privlači me umirjenost Prekmurja. V Ljubljani se gotovo ne bom postarala.«