Zapisanega je bolj malo, zato je ustno izročilo toliko bolj bogato! Vas Preloka se razprostira na 300-metrskem griču nad Kolpo in je s svojimi zaselki že od nekdaj znana po kulturnih dogajanjih na področju petja, tamburanja, plesa in igralstva. Svoj prispevek sta tu vsekakor pustili šola s 140–letno tradicijo in farna cerkev.

Pripovedovanja segajo v zaselek Škavrini, kjer se je tamburanje pojavljalo že v letih 1920 -1930 prejšnjega stoletja. V vas so namreč prihajali fantje iz sosednje Hrvaške. KUZMAKI so jim rekli, saj se je njihova vas tudi tako imenovala. Eden od njih si je pri nas našel tudi dekle.

Skoraj vse domačine v tem zaselku so naučili tamburanja. Igrali so na dve do tri tamburice (po opisu so bili to farkaševi brači), violino (gusli po domače), bugarijo in berdo. Pesmi, ki so jih igrali, so bile iz širokega območja takratne Hrvaške, veliko pesmi pa je bilo z obeh strani reke Kolpe in jih pojemo in igramo še danes. Ob Kolpi pa poteka tudi cesta Luisiana (ena od treh cestnih povezav proti morju, ki jih je dala zgraditi Marija Terezija) in v sled tega menimo, da so naše kraje obiskovali tako Zagorci, Istrani, Primorci, Gorani in tudi Dalmatinci, tako kot tranzitni gostje, trgovci in tudi zidarji. Seveda so bili to tudi kraji, kjer so naši fantje služili »soldate« in ni čudno, da naši starejši ljudje nenavadno dobro poznajo pesmi od tod.

Nam bolj znano tamburanje se je začelo v zaselku na južni strani Preloke, v Grdunih. V tej vasi je v tridesetih letih prejšnjega stoletja bil zelo dejaven domačin Janko Grdun, Štalarski po domače. Bil samouk v pravem pomenu besede. Še dandanes najdemo njegove izdelke, postelje, omare, vrata, obleke, zidove, ostrešja, sode, … Med temi izdelki so bile tudi doma narejene tambure in eno, sicer v zelo slabem stanju smo nedolgo tega tudi našli (bugarija – ima samo pet zgornjih tonskih črt).

Znano je, da je Janko naredil vse potrebne tambure in da je z bratoma sestavil tudi skupino »Tamburaški zbor Preloški zvon«. Sestavljali so jo le brač, bugarija in berdo. Znano je tudi, da so bili Preločani nekdaj izvrstni pevci, kar je posebej veljalo za Jankotovo družino. Peli in tamburali so pa podobne pesmi kot prej imenovani »Kuzmaki« v Škavrinih. Nekaj let pred vojno so v farni cerkvi skupaj peli in tamburali polnočnico.

Izvedeli smo, da so vsi trije instrumenti te skupine bili še ne dolgo tega na podstrešju neke hiše v Žuničih in da so ob obisku dveh neznancev, ki sta se predstavljala za etnologa, izginili neznano kam.

V prvih povojnih letih ni niti najhujša beda onemogočila razvoja tamburanja na Preloki. Glavno vlogo je ponovno imel Janko, ki je skupaj z mladimi fanti izdeloval tambure. To so bili že naši starši in stari starši in prav zanimivo jih je poslušati tudi o tem, kako so ukradli doma tudi zadnjo desko, če je bila le primerna za tamburo. Največji problem je bil razžagati desko po debelini, saj ta je služila za berdo.

Janko je učil mlade tudi tamburanja. Prva je bila na vrsti šaljiva pesem, ki se je ohranila še danes. (Moja mala nosi gaćice, kratko kikljo, noge debele, …)

Ti predvojni in povojni tamburaši so spremljali tudi plesalce in tako tvorili folklorno skupino.

Janko je po vojni med prvimi odšel za boljšim kruhom v Ameriko, a mladi so nadaljevali njegovo delo.

Leta 1953 je občina Črnomelj kupila nove, farkaševe tamburice (1953), narejene v Melodiji Mengeš. Le teh je bilo za popolno zasedbo. Zanimivo pa je, da so bile med njimi tudi mandoline, mandole in kitara!

Tamburaši so veliko igrali melodije, znane pod naslovi Žumberačka, Sisačka, Ivanič, Drmeš, Šoštar, Ja si kupim bundo, Bledi mesec, Ribar plete mrižu svoju, Zapivaj pismu, Tam daleko na sto milja, Jesenje lišće itd., seveda pa tudi vse plese.

Velike spremembe je preloško tamburanje doživelo leta 1974 in 1975, ko se pod strokovnim vodstvom g. Mihelčič Silvestra st. uči igranja nova generacija tamburašev. Z njim smo se mladi tamburaši prvič začeli učiti po nekem programu, predvidenem za tamburico. Spoznavali smo osnove glasbe, načine igranja na tamburico in tudi nekaj o priredbah (še danes igramo po njegovi priredbi Siroto in Igraj kolo ne postavaj). Vse to se je odvijalo na novih tamburicah, sistema Jankovič!

Nekako tri desetletja je tamburanje na Preloki tudi ostalo na teh osnovah. Služilo je predvsem kot spremljava plesalcem. Tako sestavljena folklorna skupina je v tem času tudi dosegala največje uspehe. Veliko je bilo gostovanj, tudi v tujini. Zanimivih dogodkov iz teh časov tudi. Omenimo samo dva.

Na folklornem festivalu »Avstrija in njene sosede« v Celovcu smo v hotelu, kjer smo spali, mladi z zobno pasto namazali kljuke starejšim. In ker je bilo to v času slabih odnosov med nekdanjo Jugoslavijo in Avstrijo, v zvezi s 7. členom, so starejši za to dejanje takoj obsodili Heimatdienst.

Na nastopu v Reziji smo najprej, kot ponavadi, šli na oder tamburaši. Publika se je zasmejala, in glej! Od našega berdaša, ki je bil tudi najstarejši član skupine, je na odru le klobuk in vrat berde. Žal se je že takrat začenjala njegova bolezen.

Leta 2005 smo se tamburaši ob spremljavi plesalcev odločili tudi za samostojne nastope in v petih leti zabeležili preko 170 nastopov.

Danes to tradicijo nadaljujemo PRELOŠKI MUZIKANTI.

Arhiv Lokalno.si