Pred 50. leti so si možje za gostilniško mizo, ob štefanu vina, segli v roke. Pred njimi je bil statut društva. Pustnega društva Presta. Imeli so vizijo in načrte, kako naprej.

In letos, prav zaradi teh mož, je Pustno društvo Presta praznovalo Abrahama. In kdo so bili ti možje? Jork, Jože, Drajsan, Učo, Planinc, Miklavž, Šenica, Primc, Gustl, Pavle, Slavo.

50 let je veliko let. Veliko let spominov. Nekateri od njih so pozabljeni, nekatere se jih še spomnijo. Kot prva pričevalca sta svoje spomine z nami delila Jork in Jože.

Pustovanje je eden izmed najstarejših ljudskih običajev, ki izvira iz časa pred krščanstvom. Veselimo se ga vsi, o njem pa pravzaprav ne vemo prav veliko.

Pustno društvo Presta si želi, da bi spoznali, kako se je vse pravzaprav začelo, torej bomo iskali pričevanja v fotografiji in besedi o pustovanju nekoč pri nas, v našem kraju, Črnomlju.

Ob tem smo »dregnili« naše starejše člane, da z nami delijo svoje spomine o pustovanju. In tu so naši prvi pričevalci: Jožef Schweiger, po domače Kovačev Jože, in Jork, Tone Kramarič, seniorja Pustnega društva Presta, dva izmed ustanovnih članov Pustnega društva Presta Črnomelj.

In kako se spominjata pustovanja nekoč?

V pustnem času je vzdušje prepuščeno domišljiji, kreativnosti in inovativnosti nas, ki si nadenemo maske. Maškare igramo pustno igro, v katero je vloženo veliko energije in improvizacije. Pustne maske smo izdelovali doma iz materialov, ki so nam bili na razpolago. Vse se je ročno žagalo, brusilo in sestavljalo. Brez načrtov in dolgih debat, bo ali ne bo delovalo. Vse je delovalo. Pust je prinašal veliko veselja, tako za nas maškare, kakor tudi za ljudi, ki so nas prišli gledat.

Pustovanje ima v Črnomlju že dolgo tradicijo. V tistih časih, okrog 1965.–1970. leta, je bilo pustno dogajanje le dva dni. V torek in sredo.

Med omenjenimi leti je bilo zanimanje za izvedbo pusta večje ali manjše. Včasih ga sploh ni bilo, ker ni bilo ne organizacije ne interesa meščanov. Starejši možje so nam, takrat fantom, predlagali, da bi kaj »ušpičili« ob pustu, ker se v tem času v mestu ni prav nič dogajalo. In tako smo se, nekaj dni pred pustom, zbrali v gostilni Pri Kolbeznu in se za šankom dogovorili, kaj bo kdo naredil. Naš namen je bil predvsem druženje, »bedasanje«, norčevanje iz sistema. Bilo je veliko improvizacije, a nam je uspelo, da smo zopet obudili pust. Res je, da nimamo nobene prepoznavne maske, ki bi bila značilna za Črnomelj, a je bilo pustno dogajanje kljub temu veselo, glasno in predvsem zabavno.

V torek dopoldan je bilo pustno oznanjanje, popoldne povorka, ki je potekala od velikega mostu do hotela in nazaj. Povorko je spremljalo veliko ljudi, ki so se ob naših norčijah skupaj z nami smejali in veselili. Ob tem je nastalo kar nekaj anekdot.

V začetku našega sodelovanja je pust ležal v Kolbeznovi gostilni, naslednje leto se je dogajanje preselilo v gostilno Rojc. To leto ni bilo pustnega torka, le pepelnica. Ob 15. uri popoldne se nas je nekaj zbralo pri Jorku v štali, na toplem. Naredili smo pusta, ga odpeljali k Rojcu v malo sobo. Medtem je Pavle naredil še trugo in v večernih urah smo pusta prvič v Jurjevanski dragi, okrog leta 1970, sežgali.

1972. leta odpre Viator delavnico (na nekoč Plevnikovi pristavi). Dobili smo razbiti avtobus pri rudniku in vanj vgradili traktor, ki ga je vlekel. Pravi avtobus s sprevodnikom, ki je prodajal karte. Vozil je do železniške postaje in nazaj do centra mesta, do gradu. S tem smo maškare uvedle mestni promet s turističnim ogledom mesta in odprle novo progo. V nočnih urah je veljala karta tudi za ogled filma za odrasle v avtobusu, ki je bil parkiran pred gostilno Rojc. Avtobus ni bil zanimiv le za odrasle, pač pa tudi za otroke, ki so se potikali okoli avtobusa. Maškare smo odganjale otroke stran, a ker je bilo za avtobus zanimanje veliko, smo naslednji dan prodajali karte tudi otrokom. Predvajali smo jim risanke, seveda primerne njim. »Ablast« je avtobus prepovedala, zato smo se maškare naslednje leto preselile v notranjost gostilne Rojc, v eno izmed sob.

Kolinska je odprla svoj obrat. Navaden avtomobil, poljska zastava PZ 125, smo pobarvali v kolinsko barvo, rumeno. Priredili smo otvoritev tovarne na okljuku (nasproti Belsada) in »neobstoječi« direktor je postavil temeljni kamen. V tej povorki je imel Jork kurnik z živimi kokošmi. Predelana kosilnica je imela puhalnik, skozi katerega je tu in tam ven puhnilo perje. Pustno dogajanje je popestril še z živim, suhim apnom, ki je občasno »skadilo« okolico.

Rojc je zase kupoval ovce na otoku Krk, maškare pa smo kupile 4 osle. Osle smo doma takoj prodali, a s tem, da so sodelovale z nami, maškarami, na pustovanju. Prvega smo prodali v Ljubljano. Kupil ga je šofer avtobusa in ga v Ljubljano odpeljal kar v bunkerju avtobusa. Drugi je šel v Vojno vas in so ga »tečneža« sosedje imeli za budnico. Takoj ob vzhodu sonca jih je budil s svojim riganjem. Tretjega osla je kupil za 30 jurjev možakar iz Svibnika. Vsi smo bili zadovoljni in kupčijo zaključili s štefanom vina (1 štefan je stara mera, je 2 litra). Veselega možakarja smo v poznih nočnih urah posadili na osla in ga poslali domov. Gazda ni mogel povedati kam, osel ni znal kam. Nekako je prišel do Belta. Tam je možakar padel dol in kar na tleh zaspal. Saj veste, bog čuva pijance. Osel se je pasel po obrovih ob Beltu, med tem pa poslušal smrčanje svojega novega gospodarja, ki ga je ob naslednjih kolinah predelal v salame. Je bilo veliko smeha na njegov račun: »Osel šel na Svibnik, a ga Svibnik ni videl.«

Maškare smo se že takrat zavedale, kako pomemben je za nas razvoj turizma. A za prihod turistov je pomembna tudi moderna cesta, ki pa jo Črnomaljci skoraj nismo poznali. Po mestu se je vozilo le malo avtomobilov, v večini sta bila to fičo in škoda. Kmetje smo se vozili z vozovi in konji, vikendaši pa so se pripeljali z »nobel« avtomobili (marcedes, opel, popularni hrošč) iz Ljubljane. Za njih je bila cesta preslaba, zato so jim zgradili cesto, ki jim je bila primernejša, in tako pokazali »ablasti« vizijo, da se vse da narediti, le volja mora biti!

Na Beltu so v sodelovanju s tovarno Kosmos iz Ljubljane odprli nov proizvodni oddelek, kjer so sestavljali traktorje, znamke SAME. Maškare, inovativne kot smo, smo iz pleha naredile traktor, ki ga je vlekel fičo. Za njim je hodil mali Bojan s karolo, v kateri so bili rezervni deli, da je bil zagotovljen kompleten servis traktorjev.

V Rojcovo gostilno sta prišla Jork in Pavle. Podpirala sta pusta, ki je bil oblečen v obleko, trdo napolnjeno s slamo. Imel je masko, škornje, klobuk. Če si ga hitro pogledal, bi rekel, da je le vinsko utrujen prijatelj, ki ga podpirata. Pridružila sta se veterinarju, ki je naročil natakarici rudno pijače, tudi za prišleka. Pust jima je bil v napoto, zato sta ga postavljala tako, da bo lahko sam stal. Roke sta mu dala na šank, Pavle ga je držal za ramena, Jork pa mu je noge nameščal tako, da bo lahko sam stal. Pust se je premaknil in s slamo napolnjenimi rokami opletal po šanku in v tem vse kozarce porušil na tla. Stara Rojčeva teta je prišla iz kuhinje in to videla. Vzela je metlo: »Vrag te nosi! Kjer si se napil, kar tam hodi razbijat!« Z metlo je udarila pusta po hrbtu. Od udarca je le-ta padel na hrbet na tla. Teta se je ustrašila, da se je poškodoval, zato je zbežala nazaj v kuhinjo in trdo zaloputnila vrata za seboj. Mateša in Pavle sta pobegnila ven, komaj sta zadrževala smeh. Zunaj sta se nasmejala do solz, saj je stara Rojčeva teta pusta zamenjala za človeka!

Kar nekaj let je bilo glavno pustno dogajanje v gostilni Rojc. Marsikaj smo tam ušpičili. Tudi Francu. »Utrujen« je zaspal na stolu. Maškare smo izkoristile priložnost in ga namazale s črno pasto za čevlje po obrazu. Kar s prstom, na debelo. Po Črnomlju je še tri dni hodil črn in se jezil. Jezila se je tudi stara Rojčeva teta: »Strela vas dala, vso pasto ste mi porabili!«

Sreda, pepelnica, je bila popularnejša od torka. Ta dan je bilo v mestu veliko ljudi. Bil je uradni dan, zato so v Črnomelj prišli ljudje z avtobusi (pravim, ne od maškar ha, ha) iz bližnjih vasi. Maškara je z megafonom vabila ljudi: »Vidim te, vidim. Pridi pokropit brata.«

Iz Nemčije je Majerle Dušan, Srečko, prinesel smejalni aparat. Postavili smo ga ob puščico, poleg pusta. Tistemu, ki je dal več denarja (papirnatega seveda), se je pust zakrohotal.

Delavci so zbirali prostovoljne prispevke za maškare. Tričlanske delegacije iz različnih firm so prišle pokropit pusta. Pričakala jih je pustna straža, pospremila do pusta, da so ga pokropile in dale v puščico zbrani denar. Prinesle so tudi vence; Viator – šlauf od gume z napisom Pustu v slovo, Rudnik – venec, špenglarji so venec izrezali iz pleha. Zahvalili smo se jim z litrom vina in se z njimi veselili dolgo v noč. Bilo je glasno, pestro in veselo, primerno času.

Pusta smo popoldne sežgali na velikem mostu in ga vrgli v vodo, Dobličico, z njim pa vse vence in sveče. Zaradi varnosti je »ablast« sežiganje in metanje pusta z mostu prepovedala. Ograja je bila slaba, ljudi veliko. Naslednje leto se je dogajanje preselilo na mali most, a ni bilo boljše. Razgled z velikega na mali most je bil še boljši. Saj smo podili ljudi stran od ograje, a ni nič pomagalo, res je bilo nevarno. To je bil tudi vzrok, da smo začeli pusta redno sežigati v Jurjevanski dragi in tako z njim simbolično pokopali vse, kar je slabega pri nas, in napovedali, da je pomlad tu. To je tudi bil konec pustovanja, ki se je zaključil s karmino, tj. klobaso in pijačo pri Rojcu.

Zaradi same organizacije pustovanja se nas je nekaj zbralo in ustanovili smo leta 1973 Pustno društvo Presta. Če nas je, Črnomaljce, nekdo poimenoval prestarji, smo bili hudi, saj je za nas to bila žaljivka. Pa smo si rekli: »Bodimo prestarji, saj nas tako in tako po tem imenu že poznajo!« Dobili smo statut, člansko izkaznico in prapor, ki smo ga prvič razvili na Žuničih, kjer smo organizirali piknik.

Kot društvo smo naročili šivanje kostumov pri črnomaljski šivilji Jurkovi Stanki, poročeni Rade. Sešiti so bili iz Betinih ostankov. Vsak član je dobil enodelni pajac iz raznobarvnih zaplat, z žepom na levi strani. V teh žepih smo maškare imele značke, obeske za ključe, odpirač za odpiranje piva, ki smo ga v pustnem času prodajale.

Dodali smo nos, očala in larfo (masko).

Vdova je imela obleko rdeče barve. Platno za obleko je kupil Jork v Ljubljani, v tovarni. Bilo je boljše kvalitete. Za manjše plačilo je obleko sešila črnomaljska šivilja Micka Geltar.

Maškare smo se v Črnomlju zbirale na treh lokacijah: pri Jorku v Jurjevanski dragi, v Loki in Vojni vasi. Vojničani so se poimenovali v Veverice (anekdota ob izvoru imena: Sašča kašča, vsi so mislili, da je veverica, a bil je štakor).

1980 leta so bili rekviziti za pustovanje pripravljeni. Predelali smo vozove, ki jih je barval in nanje pisal Drajsan, Lozar Stane. Pripravili smo oblačila, a je »ablast« zaradi Titove bolezni vsa pustovanja prepovedala. Maškare smo se pritožile tedanjemu ZIK-u, ki je imel prostore v starem gradu, v zgornjih prostorih, češ, stroški so veliki, kaj pa zdaj. Zaradi takratne situacije smo dobili povrnjene stroške v znesku okrog 600.000 dinarjev. Nekaj je dodal še Rojc in maškare smo si privoščile izlet na otok Krk.

Pustno društvo Presta je organiziralo pustne plese z živo glasbo, s srečkami, bogatimi nagradami. Ti so bili v nekdanjem hotelu Lahinja, kasneje tudi v gasilskem domu. Kdor je rezerviral mizo, je dobil 1l vina in 4 krofe. Ob vstopu v prostor je vsaka maska dobila številko. 3-članska žirija je preštela glasove za najboljše 3 maske (nagrada so bile tudi tekaške smuči), bile so tudi tolažilne nagrade. Vse to smo financirali s pomočjo denarja iz puščice, pa tudi s članarino. A ugotovili smo, da smo na zgubi, da ni zaslužka. Maškare smo dejansko bile organizatorji gostilniških uslug. Gostinci so se dobičkom smejali, maškare pa so bile na zgubi.

Pripomba Jorka: »Če bi bil pust poleti, bi lahko imeli vrtno veselico v Jurjevanski dragi!«

Praznovanje pusta ohranja nekatere iste običaje, ne glede na leto, ki se piše. Otroci še vedno hodijo od vrat do vrat z besedami: »Imate kaj za pusta hrusta?« Mastimo se s krofi, tako male kot velike maškare, kot vsi meščani, vaščani. Tudi maske in vozovi so izvirni. Danes so v povorki moderni traktorji. Ti so zamenjali Grahka z volovsko vprego, Plutovega Jako s konji, ki je daleč nazaj vlekel po visokem snegu, po glavni ulici ribiški čoln. Avtomobile, ki po cesti ne vozijo več oz. so oldtimerji. so zamenjali tovornjaki in nove znamke avtomobilov.

Nadstropno kolo, tandem v višino, ki smo ga izdelali že dolgo let nazaj, je še vedno ena od atrakcij v povorki.

Ni pa več ploha, ki ga je našemljeni Godina Franc vlekel za sabo in lovil neporočene punce.

Pust je čas, ko lahko postanemo vse, kar si želimo, in tako domišljiji pustimo prosto pot. Maska nam omogoča beg v neki drugi svet, neko drugo osebo, življenje. Omogoča nam kritičnost do bližnjega in širšega okolja. Pod masko lahko povemo vse, kar sicer ne bi smeli, si upali. Je odsev želja, idealov posameznika in njegovega pogleda na svet.

Pust in s pustom povezani običaji so del kulturne dediščine, ki jo je pomembno ohranjati skozi čas. Maske so se skozi leta spreminjale in se prilagajajo sedanjosti. A sporočilo pusta ostaja ves ta čas isto. Pust predstavlja simboliko. Pust, lutka, predstavlja onostranstvo, z njegovim sežigom pa pokopljemo vse slabo in prikličemo pomlad.

Bodite nasmejani, norčavi, nasmejani kot je pust.

Lep pozdrav in se vidimo v maski naslednje leto.

Za vas sta obujala spomine Jože in Jork.

                                                                      Uredila in zapisala Vladka, april 2023

Viri:
- Alenka Gabrovec, Slovenski ljudski običaj: Pustovanje.
- /https://www.slovenec.org/.../slovenski-ljudski-obicaj.../.
- Bogataj, J., 2011. Slovenija praznuje. Sodobne šege in navade na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Ustni viri: Jože in Jork.