Svet24
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Imate minuto? Vladka Likar Kobal, fotografinja in pedagoginja


Pripravila: Anja Jukić; Mestni muzej Krško
23. 6. 2022, 09.40
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli

Vladka Likar Kobal (v sredini) z nekaj člani organizacijskega

Vladka Likar Kobal z vnukinjo Pio ob Ljubljanici, 1987. Foto: Mitja Kobal. Hrani: Mitja Kobal.

Vladka Likar Kobal (četrta z desne, druga klop) v vajeniški šoli v Celju, 1954. Hrani: Mitja Kobal.

Potrdilo o uspešno končanem drugem letniku vajeništva fotografske obrti. Ljubljana, 9. 6. 1955. Hrani: Mitja Kobal.

Fotoaparat Asahi Pentax Spotmatic (leto izd. 1964) je Vladka

Vladka Likar Kobal se je 13. junija 1936 v Ljubljani kot najstarejša hči rodila Senovčanoma – materi Alojziji Kladušek, šolani šivilji in gospodinji, ter očetu Vladimirju Likarju. Vladka ali Ladka, kakor so jo klicali bližnji, je otroštvo in mladost preživljala v Brestanici.

* 13. junij 1936, Ljubljana, † 14. februar 2018, Ljubljana

Učiteljišče v Celju je obiskovala le krajši čas, po skoraj polovici prvega letnika je resneje zbolela za škrlatinko. V Ljubljani se je leta 1953 kot vajenka zaposlila v Fotoateljeju Potrč, tedaj najbolj znanem portretnem fotografskem studiu.

Po rojstvu sina Mitje se je preselila v Zoisovo palačo na Križevniški ulici v Ljubljani. Ljubiteljske fotografije je razvijala v domači temnici – v kopalnici svojega doma. Dejala je, da bi si vsak gost mislil, da tam namesto nje živijo fotografije.

Zaposlila se je v Centru strokovnih šol za Bežigradom v Ljubljani, kjer je poučevala praktični del pouka smeri fotografski tehnik. Nova digitalna fotografska tehnologija ji ni bila blizu, zato je po petnajstih letih sklenila učiteljski poklic in do upokojitve delala v Foto Tivoli.

Leta 1973 se je kot ena izmed ustanovnih članic vključila v Društvo poklicnih fotografov Slovenije.

Navezanost na Brestanico je s fotografijo prikazala na več avtorskih razstavah: Obrazi, ujeti v trenutkih časa sledijo odraščanju šestnajstih Brestaničanov, z razstavo Vezi, ki živijo (2004) je predstavila nekdanje domačine, ki Brestanici še vedno pravijo dom, z akademskim slikarjem Rajkom Čubrom sta prikazala življenje menihov trapistov. Njen izraz je bila portretna fotografija. Leta 1988 je razstavljala portrete enajstih slovenskih umetnikov (Boljka, Zelenko, Jakac, Štoviček, Čuber ...), leta 1993 pa je na gradu Podsreda kozjanske umetnike upodobila v njihovih ateljejih (razstava Medij & Medij). Veliko svojih in skupnih projektov je izvedla z dolgoletnim prijateljem, etnologom prof. Slavkom Kremenškom.

Zadnji dve leti in pol je preživela v domu starejših občanov v Idriji. Umrla je v Ljubljani 14. februarja 2018. Na njeno željo je pokopana v domači Brestanici.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.