Pexles, Jana

 Mali pivovarji ali kako se jim že reče so obupani, itak jih je zadel že covid,  ko ni bilo družabnih prireditev, kjer se pije pivo v potokih. Kaj, za vraga, so takrat ljudje pili doma, saj do trgovine so vendar smeli? Pa tudi bolni niso bili vsi, da bi morali nujno piti čaj. Država ali kaj že je se izgovarja, da hoče s povečano trošarino  prispevati k zdravju, da bi torej ljudstvo manj pilo. A vino in šnops pa lahko pije, glede na to, da teh trošarin niso povečali, se jezijo pivovarji. In tolažijo kupce, da tiste manj kot tri cente ne bodo prevalili na njih, ampak jih bodo trpeče vzeli nase in  žalostno propadli.

Pri naši hiši ni klasične delitve med oboževalce laškega piva in piva Union ter izdelkov malih pivovarjev,  pijemo namreč vse, kar je dobro (in kar imamo). V nekaterih predelih naše ogromne dežele pa so te menda pripravljeni tudi pretepsti, če v nepravem trenutku na napačnem kraju naročiš sovražno pivo in za povrh rečeš kaj neprimernega o domačem nogometnem klubu. Se je pa težko navaditi, da včasih pivo, no, ni več – pivo.   

Spomnim se, kako se je nekega junija pred leti, ko pri nas še ni bilo inventivnih malih pivovarjev, pisana prijateljska druščina z vseh koncev Slovenije odpravila čez italijansko mejo in se utaborila v zamejski gostilni, ki ji pravijo pub. Torej točijo pivo.  Imeli so ga z vseh koncev sveta, le slovenskega ne. Klinc pa takšna narodna zavest, smo po tihem godrnjali.  No, pa poskusimo.

In smo. Najprej smo mislili, da so kozarci rosni in da je zato pivo videti kalno, a ni bilo tako: pivo je bilo kalno. Kot kakšen sveže stisnjen mošt. Hm. Po prvih požirkih so se obrazi razpotegnili v dolžino konjskega gobca; pivo je imelo namreč tudi okus po moštu. Oštir  nas je z zanimanjem ogledoval.  A ni perfektno pivo?

A je narejeno iz jabolk, je ponergal Primorec. Ne, ne, se je posmejal oštir, pivo je čisto pravo, iz ječmenovega slada in drugih sestavin, za osvežilno noto pa so dodani pomarančni olupki. Bi poskusili še kaj drugega?  Pivo z ingverjem? Ali pa z decentnim okusom marelice in kančkom popra? No, pa dajte, smo se vdali. Okus ima po katranu, je zagodrnjal Štajerec, ki še ni nikoli okusil ingverja. »Če bom hotel okus po marelicah, bom naročil sok in ne piva,« je postajal čedalje bolj besen.

Plačali smo vse, česar nismo spili, in gostinec se je poslovil od nas z globokim vzdihom, najbrž si je mislil, da se na slovenski strani meje  še zmeraj nismo civilizirali. Odpravili smo se v samopostrežnico čez cesto, kjer so že takrat prodajali slovensko pivo po precej nižjih cenah kot v Sloveniji – in tako je še danes.  Kdo bi vse to razumel … Na zdravje!

Objavljeno v reviji Jana,  št. 22, 3. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.