Profimedia

Nanje nas je opozorila kolegica, ki je o tej obliki pomoči izvedela v urgentni psihiatrični ambulanti na Polikliniki. Na zdravljenje v EKI namreč lahko človeka v krizi napoti dežurni ali ambulantni psihiater, imajo pa tudi pri njih, znotraj Centra za mentalno zdravje, pod katerega spadajo (in je sestavni del Univerzitetne psihiatrične klinike ter se nahaja v bližini Kliničnega centra na Grablovičevi 44a v Ljubljani), dve dežurni ambulanti, kjer je mogoče takoj priti do zdravnika. »To me je pozitivno presenetilo,« je nadaljevala kolegica. »Zelo pohvalno je, da imamo možnost dobiti takojšnjo pomoč takrat, ko jo nujno potrebuješ, brez čakalnih vrst. Pohvale glede učinkovite obravnave sem slišala tudi od prijateljev, ki so tam imeli sorodnika. V urgentni ambulanti so nam razložili, da je EKI kot nekakšna hipna injekcija, ki te spravi k sebi, ko si res v globoki krizi, da se potem lahko začneš ukvarjati s svojo težavo.«

V življenju pridejo težki trenutki ...

Uspeh tiči v timskem delu, zato nas je v. d. predstojnice Centra za mentalno zdravje in specialistka psihiatrije doc. dr. Brigita Novak Šarotar, dr. med., sprejela skupaj s kolegoma, oddelčnim psihiatrom Petrom Zajcem, dr. med., in specialistko klinične psihologije, dr.  Sašo Ucman. Vsi ljudje imamo kdaj težave v življenju, ne glede na naš status, položaj v družbi in okolje, iz katerega izhajamo. V življenju pridejo nepredvidljivi trenutki, ko se lahko zlomijo tudi najmočnejši.

»Kriza je del življenja. Vsak človek se prej ali slej sooči z nenadnimi izgubami, umre nam bližnji, izgubimo službo, zapusti nas partner, doživimo bankrot … Takšne socialne stiske človeka zelo prizadenejo. Vse te izgube, ki so večinoma nepričakovane, se kažejo s stisko. Ljudje so tesnobni, ne morejo spati, nimajo apetita, so čustveno labilni, jokavi in se ne morejo potolažiti, iz tega se lahko razvije anksiozno-depresivna motnja večjih razsežnosti. Stiske lahko povzročijo tudi življenjska obdobja, ki se zaključujejo oziroma začenjajo, recimo ko gredo mladi od doma na fakulteto, ko se odselijo otroci in imamo sindrom praznega gnezda, upokojitev – veliko ljudi pride kakšno leto po upokojitvi,« dr. Novak Šarotar spregovori o tem, zakaj ljudje poiščejo njihovo pomoč. »Mi smo tu, da človeku pomagamo, ko ne deluje več dobro in se ne more spoprijeti s to krizo v življenju. Ko so simptomi tako hudi, da človekovo življenje ogrožajo samomorilne misli, imajo pri nas možnost hospitalizacije.« Bolnišnično okolje jim namreč zagotavlja večjo stopnjo varnosti.

Kako uloviti ribo

»Smo specifični oddelek, kjer se lotevamo akutnih težav – v partnerstvu, starševstvu, pri delu. Ljudem skušamo pomagati, da postanejo sami svoji terapevti, da težave vidijo kot izziv, jih razrešijo in potem še bolje delujejo, to je prednost našega oddelka,« nadaljuje klinična psihologinja Ucmanova. »Trudimo se pogledati na človeka širše. Na pogovor povabimo družino, partnerje, starše, iščemo vire za nastanek njegovih težav v okolju, kamor se bo vrnil. V kratkem času skušamo biti čim učinkovitejši.«

Simptomi in problemi niso tako pomembni kot iskanje človekove moči in virov pomoči v njegovem lastnem okolju, da lahko izpelje spremembe, poudarja dr. Zajc. Ljudem ne dajejo potuhe, temveč jih učijo loviti ribe, kot se izrazi Ucmanova: »Nekateri se k nam vračajo, vendar ostanejo zelo kratek čas, nočemo, da bi vsako težavo prihajali reševat v bolnišnico, želimo jih naučiti, da sami rešujejo svoje težave, želimo jim vliti upanje, da zmorejo. Če bi nekomu kar naprej pomagali, bi mu vzeli moč v zaupanje, da zmore sam.« 

V skupini vsi slišijo, kaj si obljubil

Njihova osnova je skupinska terapija. »Ta se je izkazala za najučinkovitejši način, kako lahko ljudje najhitreje pridejo do uvidov in razumevanja svojih težav. Vidijo, da niso edini s težavami in da njihove težave morda niti niso najhujše. Ko spoznajo, kako se njihovega reševanja lotevajo drugi, začnejo drugače gledati na svoje težave. Vloga terapevtov v skupinski terapiji je, da pomagamo oblikovati in odpirati različne poglede. Vsak lahko nekaj prispeva skupini, zase vzame, kar potrebuje, in pride do spoznanj ter odločitev za spremembo, to je pomembno,« razloži Ucmanova. »V skupini vsi slišimo, kaj smo obljubili, zato je zavezanost svojim odločitvam večja. Ko pogledajo nazaj, priznavajo, da je bilo to super, ker so čez teden dni videli povsem drugačno sliko kot takrat, ko so mislili, da nečesa nikoli ne bodo zmogli.«

Prostovoljno hospitalizirani

Pri njih na hospitalizaciji vsi ostanejo prostovoljno, večinoma od dva do tri tedne, s tem da vikende preživljajo doma, da spremembe, o katerih se med tednom pogovarjajo, vnašajo v domače okolje. Na začetku ostanejo v bolnišnici, pozneje, ko so stabilnejši, pa nekatere spodbudijo, da na terapije prihajajo od doma. »Tako povežemo domače in terapevtsko okolje, ostajajo pa v isti skupini. Ta možnost je še posebej dobrodošla za mlade mamice, ki jih doma čakajo majhni otroci, ali tiste, ki doma skrbijo za ostarele starše,« pove dr. Zajc. Poleg pogovora v skupini so med bivanjem na kliniki za ljudi pomembne tudi druge terapije. Uporabljajo kratko skupinsko psihodinamsko, sistemsko družinsko ter vedenjsko-kognitivno psihoterapijo.

»Psihoterapevtsko pomoč v našem psihiatričnem okolju izvajamo že petdeset let,« poudari dr. Novak Šarotar. Seveda vsakega pacienta obravnavajo tudi individualno, na voljo pa so še glasbena in likovna terapija, kinezioterapija, trening socialnih veščin, s pomočjo katerih se stisko razbremenjuje. S pomočjo vsega tega se lahko bolje spoznajo in povežejo s tistimi vidiki sebe, na katere so v nenehnem hitenju povsem pozabili. Znova lahko obudijo svoje talente ali se povežejo s telesom. 

Zdravila niso prva izbira

Pacienti so v svojih oblačilih, s seboj lahko prinesejo svoje stvari in živijo pravzaprav kot v nekakšni skupnosti. Večji del se zadržujejo v čajni kuhinji, vsak ima svoje zadolžitve. Če jih v tem času zunaj bolnišnice slučajno čaka pomemben opravek, kot je recimo razgovor za službo, jih spodbujajo, da to opravijo. »Prvi izbor pomoči pri nas niso zdravila. Če pridejo z že uvedenimi zdravili, si prizadevamo, da se njihovi odmerki zmanjšujejo. Kakšnim se stanje tako popravi, da odidejo tudi brez zdravil. Zdravila lahko tudi zavrnejo. Na simptome moramo odreagirati, toda če se kdo pomiri, mu zdravil niti ne ponudimo,« pove dr. Zajc.

Največ ljudi danes prihaja zaradi težav v službi

Službeno okolje je pogosto stres, ki pri človeku povzroči krizno stanje. Sicer pa so težave na vseh področjih – ločitve in boleče izgube partnerstva, smrti bližnjih, resne bolezni. Sezonsko pa prihajajo študentje, ki jim zaradi izpitov teče voda v grlo, pa ne zmorejo pritiska, okoli novoletnih praznikov je več osamljenih starejših ljudi. »Včasih so ljudje znali bolj potrpeti, zdaj pa je vedno manj potrpežljivosti, vse se mora zgoditi takoj in zdaj,« ugotavlja dr. Novak Šarotar. Sogovorniki ugotavljajo, da novinarji in znani, ki pišemo o duševnih motnjah, veliko prispevamo k njihovi destigmatizaciji. O depresiji, anksioznosti, obsesivno-kompulzivni motnji recimo govorimo že precej brez težav, medtem ko psihoze in razne odvisnosti še vedno radi prikrivamo. A v zadnjem času vedno več ljudi odkrito govori tudi o odvisnostih, tako razbijamo tabuje tudi na teh področjih. 

Odnos zdravi

Delo je psihično precej naporno, zato je najlepša nagrada in zadovoljstvo, ko vidiš, kako terapije ljudem dejansko pomagajo, da napredujejo. »Vidimo kar nekaj uspeha in v takšnem okolju je lepo delati,« pravi Ucmanova. Za dr. Zajca je veliko veselje delati v timu, ki ga vsak bogati s svojimi pogledi in znanjem, kar potem lahko prenašajo naprej na paciente. »Ključno je, da kot zdravniki ostajamo empatični in nikoli ne izgubimo radovednosti. Mora te zanimati človek, s katerim se pogovarjaš, odnos namreč zdravi. Pri vsem tem pa moramo ostati nevtralni. Če se potrudiš in daš od sebe največ, kar lahko, si opravil svoje delo,« naš pogovor zaključi dr. Novak Šarotar.