Grozljivo trpljenje, odrešitve pa ni - ali to želimo sebi in svojim bližnjim?
Profesor je trpel hude telesne in duševne bolečine, zato se je odločil, da dostojanstveno odide, dokler to še zmore. Prerezal si je žile, a kri ni odtekala tako hitro, kot je računal ...

Akademik dr. Janko Pleterski je bil moj profesor zgodovine na fakulteti, zato me je toliko bolj zadelo njegovo pismo, ki ga je pred leti napisal vrhovom države. V resnici ga je lahko le narekoval, saj ga, slep in gluh, ni mogel sam zapisati. Imel je 95 let, trpel je hude telesne in duševne bolečine, zato se je odločil, da dostojanstveno odide, dokler to še zmore. Prerezal si je žile, a kri ni odtekala tako hitro, kot je računal; v domu, kjer je živel, so vdrli v sobo in ga rešili. Če bi njegov sin Andrej, ki je danes eden najvidnejših borcev za medicinsko pomoč pri prostovoljnem končanju življenje, vedel, kaj oče namerava, bi se z njim zaklenil v sobo, ga držal za roko, mu pripovedoval kaj lepega in počakal, da umre. Ne glede na posledice zase.
Prejšnji teden so se poslanci odločili, da gre omenjeni zakon v parlamentarno obravnavo. Že lani smo na referendumu izglasovali, da zakon, ki bi nam lahko skrajšal prehudo trpljenje, hočemo. Nekatere države v EU imajo uzakonjeno čisto pravo evtanazijo, kar pomeni, da (po sicer zapletenih postopkih) zdravstveni delavec da bolniku sredstvo, ki mu skrajša življenje; na Nizozemskem to opravi osebni zdravnik z injekcijo. V nekaterih državah je dovoljena pomoč pri samomoru, v Franciji je ta način prav pred dnevi prestal prvo parlamentarno razpravo. Se pravi, da mora biti trpeči bolnik še toliko pri sebi, da vzame strupeni napitek ali karkoli že je – sam. Zdravstveni delavec samo preverja, ali gre vse po protokolu, ki ne dopušča napak, kot to skušajo prikazati varuhi svetosti življenja.
Tudi naši. Toliko odvratnih misli, kot smo jih znova slišali na rovaš pobudnikov omenjenega zakona, je težko pogoltniti. Zasebna televizija, za katero profesor komunikologije dr. Milosavljevič trdi, da ni medij (ta ga je tožila, a je sodišče ugotovilo, da ima profesor prav), recimo trdi, da razpravljamo o »morilskem zakonu«. Skratka, pobili bomo starčke. Ko bodo hoteli njihovi otroci na dopust, jih bodo prisilili, da se ubijejo, ker potem ne bo z njimi nobenih skrbi in stroškov. Morda se bomo hoteli znebiti tudi invalidov in ljudi z duševnimi težavami, če imajo zdrave organe, toliko bolje – svoja nekoristna življenja bodo žrtvovali za ljudi, potrebne transplantacije. In podobne neslanosti. Nasprotniki medicinske pomoči pri končanju življenja imajo sestavljene strašljive scenarije, ki jih nenehno ponavljajo, ne odgovarjajo na logična vprašanja in se ne odzivajo na argumente. Bog je življenje dal in edino on ga ima pravico vzeti. Amen.
Kar seveda nikakor ni res. Mnogi ljudje, ki bi utegnili kdaj v prihodnosti zaprositi za pomoč pri samomoru, sploh ne bi bili več živi, če bi se prepustili Bogu, torej naravni smrti. S pomočjo medicine krotijo svoje bolezni, in ko je trpljenje zares prehudo, imajo na voljo »kombinirano metodo« – opustijo zdravila in se do smrti izstradajo. Ker za drastične načine samomora nimajo več moči, čeprav jim sarkastični nasprotniki medicinske pomoči svetujejo prav to – ne gnjavite, ampak si sami pomagajte, če že ne zdržite več. Zelo motijo argumenti medicinske stroke, češ da bi vprašanje »evtanazije« rešili z boljšo paliativno oskrbo. Dobro veste, da to ni res. Včasih so bolečine tako hude, da jih ni mogoče zatreti z ničimer. Alenka Čurin Janžekovič je šla pred dvema letoma po svoj smrtonosni napitek v Švico, še prej pa nam je natanko razložila, tudi zdravniki so jo morali razumeti, zakaj je medicinska pomoč pri končanju življenja za nekatere ljudi nujna. Za redke, a je precej lažje živeti z zavestjo, da ti bodo pomagali, če bo prehudo.
Zlorabe? Dddr. Andrej Pleterski je naštel 19 varovalk v predlaganem zakonu, ki onemogočajo, da bi šel kdo na oni svet predčasno in ne po svoji volji. Nasprotniki zakona bodo nedvomno našteli vsaj dvakrat toliko nevarnosti. Prav je, da se ob žolčnih razpravah o omenjenem zakonu spomnimo vseh grdih zgodb o neznosnem trpljenju, ki smo jim bili priča, in se vprašamo, ali to želimo sebi in svojim bližnjim. Ker gre za nas in ne (le) za politiko.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 22, 3. junij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

V novi Jani:
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se