Photoscape

Če še ne veste, kateri novi film si boste ogledali jeseni, pa vemo to mi: gledali boste Belo se pere na devetdeset, ekranizacijo istoimenskega kultnega romana Bronje Žakelj. Pa ne le vi – gledala ga bo vsa Slovenija, in kot vse kaže, tudi večji del Evrope. Po vtisih, ki jih je film pustil v legendarnem Cannesu, namreč kaže, da smo končno dočakali novo slovensko uspešnico, ob ogledu katere se bo orosilo marsikatero oko. Tudi oko pisateljice, ki je po novem tudi scenaristka.

Ob omembi legendarnega canskega festivala bo večina pomislila na glamurozne sprehode in razkošne zabave jet seta na Azurni obali, za prekaljene filmske profesionalce, kot je Aleš Pavlin iz producentske hiše Perfo, pa Cannes v prvi vrsti pomeni – službo.

»Ne rečem, da nisem videl kakšne lepotice in spil kakšnega kozarca dobrega vina, a v prvi vrsti sem hodil po sestankih,« pove Pavlin, ki mu je v Franciji delala družbo hrvaška koproducentka Ankica Jurić Tilić. Na najprestižnejšem sejmu globalne filmske industrije je bil že vsaj desetkrat, petnajstkrat, bržkone pa v Cannesu doslej še ni bil s projektom, ki bi obetal toliko, kot je ta, s katerim je tja poromal letos.

Osebni arhiv

Film Belo se pere na devetdeset, posnet po eni najbolj presunljivih, srčnih in življenjskih knjig, kar jih je bilo v slovenščini napisanih od Trubarja naprej, sicer še ni povsem končan. Pavlin je tako – ob pomoči Slovenskega filmskega centra – v Cannes odnesel še dokaj grobo inačico. Ki pa je več kot zadostovala, da so distributerji in direktorji filmskih festivalov iz vse Evrope prepoznali to, kar slovenska javnost ve že od izida romana leta 2018: da imajo pred seboj dragulj.

»Film se je vseh globoko dotaknil na čustveni ravni. Vsakega človeka presune univerzalna zgodba o družinskih preizkušnjah, obenem pa tujci dobijo avtentičen vpogled v vsakdanje življenje v bivši Jugoslaviji v 80. letih.«

· Cannes

Zlata palma v roke iranskega režiserja, kdo so ostali nagrajenci?

»Desetkrat sem ga že videl, pa me še vedno stisne.« 

Prav to je k projektu privabilo tudi producenta Pavlina. Še preden se je Bronja Žakelj leta 2019 ovenčala s kresnikom, ga je poklical navdušeni režiser Marko Naberšnik in mu položil na srce, da mora nemudoma prebrati neko fenomenalno knjigo. Aleš Pavlin jo je prebral – in kot otroka iste »džins generacije«, kot je Bronja Žakelj, ga je zgodba nemudoma posrkala vase. Družba Perfo je brž odkupila pravice za snemanje filma in producent je zavihal rokave.

Prva in kakopak ključna naloga je bila zagotoviti dovolj denarja za enega najzahtevnejših projektov v dosedanji zgodovini slovenske kinematografije. Trdno verujoč v potencial filma, je Pavlin dolge mesece pisaril maile, obračal telefone in sestankoval. Dokler ni nabral partnerjev od blizu in daleč – srbsko produkcijsko hišo Biberche, severnomakedonski Black Cat Production, hrvaško Kinoramo, pa Protos Film iz Črne gore – torej pravo pravcato bratstvo in enotnost, za polno mero pa se je pridružil še italijanski Quasar.

Proračun filma tako znaša več kot 1,4 milijona evrov. Vsak cent je bil trikrat obrnjen in gospodarno porabljen, pove Pavlin: »Film ima vrhunsko scenografijo, kostume in glasbo, da o igralski zasedbi ne govorimo.« Jurij Zrnec, Tjaša Železnik, Iva Kranjc Bagola, Polona Juh, Saša Tabaković (…) – sanjsko moštvo slovenske sedme umetnosti, posebej pa je bojda blestela Lea Cok, ki je z likom Bronje odigrala (za zdaj) svojo življenjsko vlogo.

Bronjino lucidno, nezlomljivo babico je odigrala srbska diva Anica Dobra, ki se je posebej za to morala naučiti slovenščine – sicer jezika svoje matere Ane. Film so začeli snemati lanskega maja. In ko si je po toliko letih prvič ogledal grobo verzijo od začetka do konca, Pavlin prizna, da se mu je utrnila solza ali dve. »Videl sem ga že vsaj desetkrat, pa me še vedno stisne.«

Photoscape

Tesnoba ob tem, kar je prihajalo

Še vedno pa si filma ni v celoti ogledala ženska, ki je zanj najzaslužnejša – Bronja Žakelj. »Videla sem samo posamezne prizore, samo odlomke, povezanega filma v celoti pa še ne. Se ga pa v resnici kar malo bojim,« pove. »Niti me ni tako strah tistih težkih scen, bolj se mi zdi, da mi bo hudo gledati pred seboj slike, ko smo bili še vsi skupaj, ko je bila naša kuhinja na Vojkovi polna in glasna in topla, ko je bilo še vse dobro, ko še nihče ni vedel, kaj za vsem tem dobrim prihaja.«

Prišlo pa je trpljenje in prineslo izgube ter preizkušnje, ki bi vsakega spravile na kolena. Kljub temu pa film ni še eden v vrsti mračnjaških podalpskih žilorezov, temveč prekipeva od življenja – in tudi upanja. Pavlin nam zaupa, da se konča drugače kot knjiga.

Pisateljica je pri pisanju scenarija tesno sodelovala z režiserjem Naberšnikom. »Preden sva se lotila teksta, sva se mesece pogovarjala, kako nastaviti zgodbo, kaj želimo z njo sporočiti, kako zvesta želiva ostati romanu in kako vse to prenesti v filmski jezik. Ko sva imela to osnovo postavljeno, sva se lotila teksta.« Bronja Žakelj za pisanje potrebuje popoln mir, zato je svoj koncept razvijala sama in napisano z e-pošto pošiljala režiserju – on pa svoje njej.

»Vmes sva se ves čas dobivala, diskutirala o prizorih, prehodih, ključnih sporočilih … Na začetku sem bila malo skeptična, ali se bom znašla, saj gre za popolnoma drugačen način pisanja, a sem se kmalu počutila kot riba v vodi, kot bi se vrnila domov …«

· Film in TV

Po skoraj 40 letih se je zbrala igralska zasedba filma Poletje v školjki

Nekje je mir

Čeprav si končnega izdelka še ni ogledala v celoti, se je Bronja Žakelj vendarle vrnila v domačo kuhinjo in v otroštvo. Filmska ekipa je na njenem starem naslovu Vojkova 11 do zadnje potankosti poustvarila družinsko gnezdo Žakljevih; ko je Bronja Žakelj spet stopila v svoj otroški raj, ji je bilo, kakor da se je po tridesetih letih vrnila domov. Katarza? Kakor se vzame; trenutek se prelije v naslednjega, celica požre celico, dom izgine, krog se sklene.

Photoscape

»Mislim, da niti ne gre za kroge, ki so ločeni, gre za kroge, ki se prepletajo, ki imajo presečne množice, skupne površine, in se prelivajo med seboj. In najbrž se noben izmed teh krogov nikoli zares hermetično ne zapre. Vsaj pri meni je tako,« razmišlja pisateljica. »Moje otroštvo in moja mladost in vse, kar se je zgodilo takrat, je nekaj, kar bo odmevalo v vse, kar sem, in bo odmevalo najbrž v vse, dokler bom.«

Njena zgodba ter zgodbe očeta Janeza in mame Mite, brata Roka, babice Dade in drugih pa sedaj odmevajo še prek filma – in to tako močno, da jih bomo jeseni po premieri na neki način čutili od Triglava pa do Vardarja in še dlje. Aleš Pavlin tudi na podlagi rezultatov projekcije v Cannesu ne dvomi, da bo projekt uspešnica, ki bo poplačala zaupanje in tudi delo celotne ekipe; zaupa nam, da ima sklenjenih že več dogovorov za gostovanja na filmskih festivalih po tujini.

· Znani igralci

Kateri zvezdniki so na filmskem platnu upodobili papeža?

Bronja Žakelj pa na vprašanje, kako sta roman in sedaj še film spremenila njeno življenje, odgovori: »Ker kar naprej preizprašujem sebe in vse, kar počnem, sta mi knjiga in zdaj film na neki način prinesla potrditev, da sem pa najbrž vseeno nekaj naredila dovolj dobro. Za druge in zase. In to zavedanje mi prinaša poseben mir in spokoj.« Ni človeka, ki bi si bolj zaslužil ta mir kot Bronja Žakelj.