Miran Juršič

Zato je Monika, mlajša sestra brata Saša, ki je stopil v dedove škornje in v njih nadvse udobno hodi po svetu, od malega pridno pomagala tako v domači gostilni kot pri vseh opravilih, ki sta jih njej in preostalim štirim otrokom naložila starša.

Pri še ne tridesetih je svet prepotovala z zasedbo Perpetuum Jazzile, lani jo je k sodelovanju povabil svetovni velikan opere Andrea Bocelli, te dni pa je zasedena s koncertno turnejo Jana Plestenjaka, pri katerem tako kot pri Gregorju Ravniku znova poje spremljevalne vokale. Tako je zaposlena, da je morala dati odpoved v osnovni šoli, kjer je zelo rada poučevala. Lani sredi septembra ji je kljub vsem obveznostim uspelo poročiti se z odličnim glasbenikom Anžetom Langusom Petrovičem. Vendar ne utegneta na medene tedne.

Naj začnem kar z najpogostejšim vprašanjem, ki si ga ljudje postavljamo vsak dan: Kako ste, Monika?

Hvala, kar dobro. Stalno v pogonu. Trenutno sem povsem zasedena s prenovo stanovanja in pa seveda z glasbenimi projekti. Jan Plestenjak se je na valentinovo vrnil na odre po enoletnem premoru in začenjamo našo drugo skupno turnejo. Prav veselim spet biti spremljevalna pevka na njegovih koncertih. Spremljevalni glas pojem tudi pri Gregorju Ravniku, ki se neverjetno vzpenja na naši glasbeni sceni. Pridni pa smo tudi s Perpetuum Jazzile, saj se pripravljamo na avstrijsko turnejo konec meseca.

Kako si je oder deliti z Janom Plestenjakom?

Nastopati z njim je odlično. Privilegij je stati ob njem in njegovem bendu, ker so res sami odlični glasbeniki. Jan je izjemen profesionalec in perfekcionist, ki tudi najmanjšim podrobnostim posveti veliko pozornosti, zato so njegovi nastopi vedno tako vrhunski. Dobro je opazovati iz ozadja in spremljati njegov stik z občinstvom, kako med pesmimi skrbno izbira besede … Veliko se učim od njega.

Z avgustom je prišla še ena prelomnica v vašem življenju. Medtem ko imajo številni mladi težave z iskanjem službe, ste vi dali odpoved. Kako to?

Moji dnevi so postajali absolutno prekratki. Bila sem zaposlena v osnovni šoli kot učiteljica in razredničarka 5. razreda za določen čas. Poleg službe v šoli pa sem vse bolj intenzivno gradila tudi svojo pevsko kariero. Zelo sem uživala, a me je začelo bremeniti, da ne v šoli ne na nastopih ne morem dati več sebe. Zmanjkovalo mi je časa in za oboje sem želela biti bolje pripravljena. Tako sem se na neki točki odločila, da ne morem početi vsega naenkrat in se raje posvetim eni stvari, pa tej bolj kakovostno.

Od kod črpate vso energijo?

Ker počnem, kar me veseli, je potem laže najti energijo in dobro voljo. Je pa odvisno tudi od tega, kakšen človek si. Tudi jaz imam včasih težke trenutke. Takrat mi najbolj pomaga počitek. Lani, ko sem bila še zaposlena, sem preizkušala svoje meje in ugotovila, da mi počasi maha izgorelost. Zato sem tudi morala odpovedati nekaj koncertov s Perpetuum Jazzile, kjer sem laže manjkala, da sem se malo spočila in naspala.

Od malega ste obkroženi z glasbo. Kako ste doživljali takšno odraščanje?

Čeprav sem odraščala v glasbeni družini, to ni veliko vplivalo na naš vsakdan. Nič več glasbe nismo poslušali kot drugi niti ne hodili kaj več na koncerte. Še najbolj sem to občutila takrat, ko je bil oče odsoten zaradi koncertov v tujini. Sicer pa je bila glasba ves čas prisotna, a ne kot si marsikdo predstavlja – nismo poslušali narodno-zabavne glasbe ob nedeljskem kosilu. Ko smo se vozili na morje ali na smučanje, sta starša izbrala CD, z brati in sestro pa smo nato izbirali med pesmimi in imeli glasbene želje. Poslušali smo res raznoliko glasbo. Sama sem bila neko obdobje res navdušena nad Briljantino, pa smo poslušali še to.

Kdaj in kako ste ugotovili, da je vaš dedek legenda?

Leta 2015, ko se je poslovil od nas, sem malo bolj konkretno začutila njegovo veličino. Pripravljala sem se na svoj prvi javni nastop na Festivalu Avsenik. Prečesala sem knjižnico in pesmi kar ni zmanjkalo. Dedkovo veličino sem občutila tudi na koncertih z očetom in bratom na turnejah v tujini. Kako lepo je tam sprejeta ta glasba, koliko oboževalcev ima, tudi mladih, ne samo starih.

Miran Juršič

Kako ste dedka dojemali vi?

Dedka sem doživljala kot malce konservativnega, bil je gospod, trden in stabilen človek, steber družine. Do njega smo gojili veliko spoštovanje in bili radi v njegovi družbi. Zelo je bil odprt za pogovore. Vendar kot otrok na odraslo osebo gledaš drugače, saj ni bil dedek za crkljanje. Spoštovati smo morali njegove meje: če smo bili pri njem na obisku in so bila ob sedmih poročila, je bilo v hipu konec risank. Skupaj smo hodili na morje, smučanje, imeli za božič in veliko noč velika družinska druženja, s katerimi smo ohranjali tradicijo in praznovali skupaj.

Dal mi je dober nasvet, da je treba biti na odru »freh«, pogumen in drzen, da se ne ustrašiš, ko prideš na oder, temveč se vživiš v vlogo in jo odigraš s ponosom. Svetoval mi je tudi, da pred nastopom naredim en krog okoli dvorane, da se umirim. Žal se je poslovil, ko sem začenjala svojo samostojno pot, pa ga nisem mogla kaj več vprašati.

Kaj vam je bilo pri njem najlepše?

Ljubezen do glasbe je vse do zadnjega ohranil v sebi. Še ko je bil bolan in ga je ubogala le še ena roka, sem mu govorila naslove pesmi, on pa je zaigral melodijo z eno roko. Pa denimo, ko je bil v bolnišnici, je medicinsko sestro prosil za prtiček, da je nanj napisal besedilo za novo pesem. Ustvarjal je res do zadnjega.

Katero pesem vam je največkrat zapel?

Ni mi nič pel. Kar se spomnim, ko sem bila zelo majhna, je igral harmoniko, pozneje na klavir v Begunjah in Ljubljani. Rad je imel igro besed. V vsakodnevnih kombinacijah besed je iskal naslove pesmi. Iz navadnih besed in življenjskih situacij je mimogrede skoval naslov. To je imel tako močno zasidrano, da je to počel avtomatsko.

S čim ste ga najbolj razveselili?

Zelo ga je veselilo, ko je videl, da otroci, sploh Gregor, nadaljujejo tradicijo. Njegovo največje zadovoljstvo in ponos je bil zagotovo Sašo, ki je več kot odlično stopil v njegove škornje. Pa potem, ko se je brat Aleš zaposlil kot natakar v naši gostilni. Osrečevalo ga je to, da gre družinska tradicija naprej. Vedno je bil vesel naše družbe, veliko mu je pomenilo, ko smo bili skupaj in se družili ob praznikih.

Kakšno življenjsko popotnico so vam dali dedek in starši?

Vrednote, spoštovanje ljudi, vsega, kar je okoli nas, pošten odnos … V to so nas najbolj spodbujali, da smo iskreni, pošteni, delavni in da je družina najpomembnejša. V vrtincu sodobnega življenja je čedalje teže biti povezan. Vsakič, ko se vidimo, si imamo res veliko za povedati.

Miran Juršič

Kakšen odnos imate do Avsenikove glasbe?

Spoštujem jo zato, ker je edinstvena in ker je del mene, to so moje korenine. Zavedam se veličine te glasbe in dejstva, koliko ljudi se z njo poistoveti. Marsikoga je rešila iz stisk. Čutim pa tudi odgovornost kot potomka. Mi, mlajša generacija, moramo to ohranjati in širiti. V mojem otroštvu se je na narodno-zabavno glasbo gledalo malo zviška, mislim pa, da se zdaj bolj spoštuje in je tudi pri mladih bolj priljubljena, kot je bila nekoč.

Pojavili so se novi trendi, veselice zamenjujejo klube. Mladina gre raje na veselico kot v klub. Me pa moti, v katero smer grejo besedila pesmi, ki so vse bolj prisotna na sceni. Žal je tako, da bolj je pesem neumna, bolj je popularna. To je trend, v katerem se ne vidim. Razumem pa, da mladina potrebuje nekaj za zabavo, da jih to sprosti in nasmeji … Prav je, da si vsak izbere, kar mu je všeč, in to posluša.

Kako bilo sodelovati v instituciji Avsenik, ko ne gre samo za glasbo, ampak tudi za gostilno, muzej, avtorske pravice, prodajo … Koliko ljudi je potrebnih za vzdrževanje te mašinerije? Koliko ste vi vpleteni v to?

Za ta odgovor bi bilo najbolje vprašati brata Aleša, ki je po očetu prevzel vodenje. To je veliko kolesje, velik objekt, pripravljajo se dogodki, del je tudi gostinstvo, oddaja sob, skratka, široko področje. Kot otrok sem se poskusila v različnih vlogah, v slaščičarni, v pralnici. Za šankom ni bilo dobro biti, saj so me ljudje prepoznali, ogovarjali, pa sem bila prepočasna. Pomagala sem tudi v pisarni, zdaj se uvajam v pisarniško delo. Vskočila bom za dva meseca, nadomeščala bom bolniško in sprejemala rezervacije.

Kako pa so vas v vrtcu in šoli gledali vrstniki? Je bilo kaj zbadanja?

Ne, niti se niso norčevali iz mene. Če mi je kakšen učitelj namenil malo več pozornosti kot drugim, se nisem počutila najbolje, saj nisem želela biti drugačna od vrstnikov.

Kako ste se odločili za učiteljsko pot?

Spomnim se, da sem imela težko obdobje, nisem vedela, kam se usmeriti. Končala sem srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija. Čutila sem, da fotografija ni dovolj, da bi bila moj edini poklic. Ko sem ugotavljala, kaj me še veseli, sem šla skozi seznam fakultet, kaj bi bilo zame. Spomnila sem se, da me je učiteljski poklic veselil že v osnovni šoli. Odločila sem se na podlagi tega, kar me je zelo veselilo. Če ne bi imela glasbe, bi bil to poklic, ki bi ga z veseljem opravljala vse življenje. Dve leti sem kombinirala glasbo in poučevanje, pa ni šlo več, saj je bilo preveč vsega.

Kaj vas je pripeljalo v Perpetuum Jazzile?

Leta 2008 smo šli z družino na njihov koncert v Cankarjev dom, leta 2015 pa so nastopali na našem festivalu. Že ko sem jih prvič slišala, so me presunili, drugič pa sploh. Nisem si predstavljala, da bom kdaj pela pri njih. Prijavila sem se na avdicijo in uspešno prestala vseh pet krogov. Od leta 2016 sem članica zbora in mi je res super. Ko vadiš, hodiš na turneje in koncerte, res padeš notri.

Smo ena velika družina, 40 odraslih oseb z različnimi vrednotami, vendar se odlično razumemo. Zato je tudi toliko avdicij, da človek začuti ta zbor. Samo posluh ni dovolj. Večina članov ima poleg tega še družine in svoj poklic, tako da je včasih kar težko toliko časa nameniti tudi Perpetuumu. Dvakrat tedensko imamo vaje, potem so tu še nastopi … Z njimi sem bila v Moskvi, Estoniji, na Finskem, avstrijski, italijanski in balkanski turneji. Zdaj pa je pred nami nova avstrijska in nemška.

Preberite tudi:

• Kako v Sloveniji v resnici (pre)živijo glasbeniki?
• Bernarda Žarn povsem iskreno o staranju
• Mrfy - čudaki, ki so ostali zvesti svoji glasbi in preživeli

Kaj vam je še dal Perpetuum Jazzile, poleg moža?

Perpetuum je »kriv« za veliko stvari v mojem življenju. Na koncertu Simfonična ekstaza sem spoznala mojega Anžeta, ki je bil tudi v bendu. Potem pa smo leta 2017 nastopali v Milanu, kjer nas je slišal agent Andree Bocellija in mi čez nekaj let pisal na profil na Instagram. Dobro, da me ni klical, saj bi čisto zmrznila. Povedal je, da bo koncert v Pulju in da iščejo pop gosta, ali bi me zanimalo …

Nisem mogla verjeti, kaj sploh berem! Stokrat sem prebrala sporočilo, da sem verjela. Nato je sledilo dogovarjanje, potem učenje programa, povedali so, kaj potrebujejo, morala sem jim poslati posnetek svojega petja, posnetega s telefonom (da ni bil nič popravljen v studiu), nato sta ga tako agent kot sam Andrea poslušal in mi potrdila sodelovanje. Bilo je res nerealno in težko dojeti, da se vse to dogaja. Vsaka pevka na svetu čaka takšno povabilo. Velikokrat sem se spraševala, kako se je ta sreča nasmehnila prav meni.

Kako je biti na najvišji ravni? Kaj je tam drugače kot sicer?

Zelo mirno je. Vse je tako dobro zorganizirano, da ni nobenega stresa, teče kot po maslu. Iz hotela do arene me je peljal kombi, z nikomer se ni bilo treba nič dogovarjati, varnostniki te pospremijo naprej do tvojega prostora, poskrbljeno je za prigrizke in pijačo. Drugače pa je to, da ni bilo na nobenem koncertu nič alkohola, predvsem zato, ker si na tako visokem nivoju ne morejo privoščiti, da bi šlo kaj narobe. Res je bilo vse izpeljano na najvišji profesionalni ravni.

Miran Juršič

Kako se je treba drugače pripraviti na takšne nastope? Kako je, ko pote pošljejo zasebno letalo?

Priprave na tak koncert so tako psihične kot fizične in obojemu sem posvetila res ogromno časa. Eno je, da si pripravljen pevsko, drugo pa je stati na tako veličastnem odru s svetovnim zvezdnikom. Lahko si še tako dobro vadil, a če se nisi psihično pripravil na nastop, te lahko trema povozi. Tukaj vidim vzporednico s športom, tako kot se športnik pripravlja na olimpijske igre, se pevec pripravlja na koncert.

Pred prvim koncertom sem šla do Sare Isakovič, naše olimpijke, ki se posveča psihologiji. Skupaj sva preživeli eno uro, pomagala mi je pri pripravi in odlaganju lastne prtljage, ki te zavira. To se mi je zelo obneslo. Na prvem koncertu od petih sem bila najbolj mirna. Že drugi večer sem bila bolj živčna. Pričakoval bi, da bo nasprotno, ker veš, kaj te čaka. Leteti z zasebnim letalom, na katerem pa je tudi sam Andrea Bocelli, to je pa filmsko. Nikoli nisem bila na takem letalu, imela sem malo treme, kako se vesti do svetovne legende, z njim klepetati, ga pustiti na miru … Na koncu je bilo luštno, lahko bi se navadila na to. (smeh)

Kaj je bil še posebno velik izziv? Izbira obleke? Pričeske?

Seveda je tudi to pomemben del nastopa. Želiš narediti vtis, zato sem temu namenila kar nekaj pozornosti. Obleko sem si izposodila v Sanjski obleki, s katero že dolgo sodelujem. Prvi večer sem bila v črni, drugi pa sem se veliko bolje počutila v rdeči.

Kaj pa naredite s starimi oblekami?

Zato si rada obleke izposodim, saj se jih hitro nabere preveč. Za manjše nastope si najdem cenejše, težko bi se finančno izšlo, če bi za vsak nastop kupovala obleke. Za večje javne dogodke izberem novo obleko, za manjše skombiniram s starimi. Je pa moja omara kar polna, zato dobro razmislim, preden kupim kaj novega.

Za kaj vam ni žal ne časa ne denarja?

Za vse, kar vlagam v glasbo. Veliko časa in denarja je bilo vloženega v moje pesmi. Vsak glasbenik, ki ustvarja v lastno glasbo, ve, kako drago je to. Vendar mi ni žal, saj me to veseli. Verjamem, da kamor usmerjaš energijo, tam rasteš.

In kaj je za vas pravo bogastvo?

Dobri in lepi odnosi. Sem človek, ki ne mara v sebi zadrževati zamer. Rada sproti »popucam«, kar pride. Če imaš to urejeno, si miren in greš lahko naprej z dvignjeno glavo. Starejši si, bolj se zavedaš, da ne potrebuješ okoli sebe veliko ljudi, temveč tiste prave. Družina mi veliko pomeni, žal mi je, da je včasih kar premalo časa za to. Delo nas sili v to, da smo ves čas na voljo, vendar se je treba tudi ustaviti. Veliko sem naokoli, zato sem, ko sem prosta, najraje doma.