Danes, v 80. letu starosti, je Gabor Maté svetovno znan po svojem delu, kjer povezuje boleznimi v telesu s travmo. Pa je njemu uspelo predelati travme in se »ozdraviti« – je to sploh mogoče?
Huda rana
Gabor Maté je kanadski družinski zdravnik, ki ga zanimajo povezave med razvojem otroka, travmo ter duševnim in fizičnim zdravjem. Njegovo lastno otroštvo ga je namreč zaznamovalo s travmo, ki mu sledi že vse življenje in ki je postavila smernice za nekatere njegove vzorce obnašanja.
Preberite več:
- Smučanje ima številne pozitivne učinke na kakovost življenja
- Vse, kar morate vedeti o rokovanju z orhidejami
- S pritiskom na prave točke zmanjšajte stres
Gabor je bil rojen v Budimpešti leta 1944 v židovski družini. Njegovi stari starši po mamini strani, ki so prihajali iz Košic na Slovaškem, so bili ubiti v Auschwitzu, ko je štel pet mesecev. Med vojno je izginila tudi njegova teta, očeta pa je nacistična partija poslala na prisilno delo. Gabor je jokal in jokal, na videz brez razloga, in njegova mama je poslala po zdravnika, saj ni več vedela, kaj naj stori. Zdravnik je pregledal dojenčka in dejal, da ni fizično z njim nič narobe, ampak da vsi židovski dojenčki, ki jih obišče, jokajo.
Dojenčki so namreč čutili stres, žalost in bolečino, ki so jo prestajali njihovi starši, in neutolažljivo jokali – mali Gabor ni mogel vedeti, kaj se okoli njega dogaja in da se je rodil med vojno, je pa čutil mamino stisko. Pri enem letu starosti ga je mama, da bi ga zaščitila in rešila njegovo življenje, za dobrih pet tednov predala v roke neznanki, ta pa ga je odpeljala k njegovi teti. Ko se je mama vrnila, je bil mali Gabor tako prizadet, da je nekaj dni ni želel niti pogledati.
Mama je takrat v svoj dnevnik zapisala, da ga je morala poslati stran, ker njegov drobni organizem ne bi zdržal groznih življenjskih razmer v Budimpešti. V odraslem življenju je spoznal, da ga je ta travma zaznamovala in na njem pustila občutke zapustitve in brezupa, ki so mu sledili vse življenje. Težave je imel predvsem s strahom pred zapuščanjem, kar se je poznalo zlasti v odnosu z njegovo ženo.
Selitev v Kanado
Gaborjeva družina je leta 1956, ko je bil star 12 let, imigrirala v Kanado. Konec 60. let prejšnjega stoletja, v obdobju vietnamske vojne, je diplomiral na univerzi v Vancouvru iz angleščine in književnosti, leta 1969 pa se je poročil s sošolko s faksa, Rae Maté. Skupaj imata tri otroke. Gabor je najprej nekaj let delal kot gimnazijski učitelj angleščine in književnosti, nato pa se je vrnil na faks in opravil magisterij iz splošne družinske prakse leta 1977. Odprl je zasebno ordinacijo v Vancouvru in tam delal več kot 20 let. Bil je tudi zdravstveni koordinator na oddelku za paliativno enoto v lokalni bolnici in zdravnik v Portland Hotelu. Veliko njegovih pacientov se je poleg s fizičnimi težavami soočalo z duševnimi stiskami, odvisnostmi in pridruženimi boleznimi.
Odvisnosti
Posledice njegove nerazrešene travme iz otroštva so se kazale na več področjih, med drugim priznava tudi odvisnost od nakupovanja CD s klasično glasbo. Vedenje je prevzelo razum in zapravil je velike količine denarja, kar je družino spravljalo v stisko, včasih pa je šlo celo tako daleč, da je zanemarjal svoje osebne in profesionalne dolžnosti – priznal je namreč, da je nekoč zapustil porodniško sobo, kjer naj bi pomagal pri porodu, da je lahko kupil CD. Kompulzivno zapravljanje denarja mu je prineslo trenutno čustveno uteho, vendar pa mu je na drugi strani ustvarjalo dodaten stres in občutke krivde.
Druga odvisnost, h kateri se je zatekel, da bi se počutil bolje, je bila obsesija z delom. Bil je zelo ambiciozen in motiviran zdravnik, ki je žrtvoval svoje osebno življenje, družino in zdravje, zato da se je lahko posvečal delu. To ga je pripeljalo do izgorelosti in začel se je zavedati, da je njegovo prekomerno delo posledica strahu, da ni dovolj dober, in potrebe po tem, da je priznan.
Uporablja primere iz svojega življenja za razlago, kako odvisnost in nezdrave navade niso vedno ekstremne narave (odvisnost od drog, alkoholizem), včasih so celo težko zaznavne, ampak prav tako skrivajo sporočila, da naše čustvene potrebe niso zadovoljene in da nas nerazrešena travma preganja.
Boril se je tudi z izbruhi jeze in frustracij, zlasti v stresnih okoliščinah, razlog za to pa je našel v nezaceljeni čustveni rani. Dr. Maté uporablja primere iz svojega življenja za razlago, kako odvisnost in nezdrave navade niso vedno ekstremne narave (odvisnost od drog, alkoholizem), včasih so celo težko zaznavne, ampak prav tako skrivajo sporočila, da naše čustvene potrebe niso zadovoljene in da nas nerazrešena travma preganja. Njegova odprtost do svojih ran in napak nosi globlje sporočilo: celjenje ran se začne s samozavedanjem, sočutjem in naslavljanjem potlačene bolečine, ni dovolj le, da milimo simptome.
Posledice travme
Primer nepredelane bolečine, ki se mu je vlekla v odraslo življenje, je ponazoril z opisom dneva, ko se je vrnil Vancouver z letalom. Ob pristanku je dobil ženino sporočilo z vprašanjem, ali še želi, da ga pride iskat, ob tem pa je omenila, da še ni zapustila doma. Zdravnik, star 71 let, ki je bil takrat že strokovnjak za duševno zdravje in svetovno uspešen avtor knjig, ji je surovo odpisal: »Pozabi.« Bil je tako razjarjen, da doma žene ni niti pozdravil, naslednji dan pa jo je komaj sploh pogledal. »Je to odziv zrelega odraslega človeka v osmem desetletju življenja?« se je vprašal.
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Kljub velikemu napredku, razumevanju travme in ozaveščanju lastne preteklosti so še vedno obstajali delčki, ki so reagirali iz boleče rane in povzročili otročje obnašanje. »V takšnih primerih je v meni zelo malo odraslega Gaborja,« zapiše v svoji knjigi Navidezna normalnost. »Večina mene je v primežu daljne preteklosti. Kot da bi me ovil fizično-čustveni časovni ovoj in mi preprečeval, da bi lahko bil prisoten v danem trenutku. To je posledica travme.«
Gabor pojasni, da izvira beseda travma iz grške besede za rano. Eden njegovih najbolj znanih stavkov se glasi: »Travma ni tisto, kar se ti zgodi; je tisto, kar se zgodi znotraj tebe kot posledica tega, kaj se ti je zgodilo … ne gre za udarec v glavo, ampak za pretres, ki ga dobimo ob udarcu.« To pa je, po njegovih besedah, dobra novica. »Če bi bila moja travma to, da me je mama dala neznancu … tega se ne da spremeniti, to se je zgodilo. Če pa je moja rana v resnici to, da sem jaz iz tega razbral sporočilo, da nisem vredno človeško bitje, da nisem vreden ljubezni – to je rana, ki se lahko kadarkoli zaceli.«
Dve vrsti rane
Vsaka travma mora biti obravnavana s sočutjem, pravi pa tudi, da to ni izgovor za zavračanje prevzemanja osebne odgovornosti.
Gabor pravi, da obstajata dve vrsti rane: imamo travmatične dogodke z velikim T-jem, kjer gre za na primer zlorabo otrok, izgubo starša in podobno. Potem pa so tu še manjše travme: »Otroka lahko ranimo ne le s tem, da mu delamo slabe stvari, ampak tudi tako, da ne zadovoljimo njegovih potreb.« Tudi najbolj ljubeči in skrbni starši lahko po nesreči otroku zadajo manjše rane, Gabor sam priznava, da se je to zgodilo pri njegovih otrocih. Vsaka travma mora biti obravnavana s sočutjem, pravi pa tudi, da to ni izgovor za zavračanje prevzemanja osebne odgovornosti.
Ko piše o dogodku na letališču, na neki točki doda: »'Hitler me je v to prisilil' ni noben izgovor.« Travma obstaja na osebnem nivoju in v kolektivni sferi, pravzaprav je v večini primerov travma večgeneracijska: »Na potomce predamo tisto, česar sami nismo razrešili.« Če travme ne zdravimo, vpliva na vse v našem življenju: kaj čutimo do samih sebe, kako vidimo svet, na kaj se odzivamo, kaj verjamemo o sebi, v kakšne odnose se spuščamo, ne nazadnje se pojavi tudi v obliki kronične bolezni. Težave, kot je ADD, Gabor razume kot normalen odziv na nenormalne okoliščine.
So kdaj ozdravljene vse rane?
Še zdaj pri 80 letih Gabor ugotavlja, kakšne vse sledove pušča travma. Lani ga je po srečanju s princem Harryjem doletel val kritik na družbenih omrežjih in v medijih. Presenečen je ugotovil, da ga je to razbesnilo in ga navdalo s sramom, ko pa je že mislil, da se je povzpel nad to raven. Poklical je svojega prijatelja psihiatra, ta pa ga je vprašal: »Kaj te je v tem primeru prizadelo?«
Gabor je spoznal, da ga je prizadelo to, da se je počutil nevidnega. »To je moj sprožilec. Ni mi mar, če se kdo ne strinja z mano, dokler slišijo, kaj sem dejansko rekel, in razumejo, kdo sem. Ne prenesem pa, da ustvarjajo drugo sliko mene, ki je popačena.« Prijatelj je pomislil na povezavo z Gaborjevim otroštvom – kako se je kot otrok, ko je bil ločen od svoje mame, počutil, kot da ni viden, in to ga je navdalo z grozo. »Takoj ko sem prišel do tega zaključka, se je nekaj v meni sprostilo. Dojel sem.«
Toksična kultura
Gabor ne vidi težave v ljudeh, temveč v naši kulturi. Zahodna kultura, torej okolje, ki ga štejemo za normalno, je namreč zanj toksična, kar pomeni, da ne podpira ljudi pri njihovi rasti in razvoju, ampak prej obrnjeno: je nevarna za njihov obstoj. Toksičnost kulture se pozna v obliki bolezni, ki nastanejo zaradi stresa, nevednosti, neenakosti, okoljske degradacije, klimatskih sprememb, revščine in družbene izolacije.
Ne vidi težave v ljudeh, temveč v naši kulturi. Zahodna kultura, torej okolje, ki ga štejemo za normalno, je namreč zanj toksična, kar pomeni, da ne podpira ljudi pri njihovi rasti in razvoju, ampak prej obratno: je nevarna za njihov obstoj.
Pravi, da naša navajenost na »normalnost« ne pomeni, da gre za zdravo okolje. Smo kot žabe, ki v hladni vodi ne opazijo, da se ta počasi greje in jih bo skuhala do smrti. Odvisnost, ki ni omejena samo na droge in alkohol, ampak zajema tudi seks, igre na srečo, pornografijo, ekstremne športe in mobilne telefone, je normalen odziv na nezdravo kulturo.
»Ne obstajajo zasvojljive osebnosti. Zasvojenost ni bolezen. Ne sprašujte se, zakaj je prišlo do odvisnosti, sprašujte se, zakaj je prišlo do bolečine. Da pa bi razumeli človekovo bolečino, moramo razumeti njegovo življenje. Z drugimi besedami, odvisnost je normalen odziv na travmo.« Zanj sta telo in um brezpogojno eno: »Reči, da je um povezan s telesom, ni pravilno. Reči, da je živčni sistem povezan z imunskim sistemom in da je imunski sistem povezan s čustvenimi aparati, ki so vsi povezani s hormonskim sistemom, ni pravilno. Ker niso povezani: so isti sistem.«
Pri svojih 80 letih se Gabor dobro zaveda, kako »nepopolno malo bitje« je. Zaveda se tudi, da ima velik ego, ampak se zanj ne zmeni, ne verjame mu, zato ne pusti, da ga napuh ob uspehu preslepi.
10 zanimivosti
- Napisal je šest knjig, ki so objavljene v več kot 30 različnih jezikih.
- Za svoje zdravstveno delo in publikacije je prejel Order of Canada – državni svečani naziv za posebne dosežke.
- Razvil je terapevtski pristop »sočutni pogovor«, kjer gre za o travmi informiran psihoterapevtski pristop, ki pomaga terapevtom dopolnjevati svoje že obstoječe znanje s področja celjenja ran.
- Zadnjo knjigo, Navidezna normalnost – Travma, bolezen in zdravljenje v toksični civilizaciji, je napisal skupaj s sinom Danielom.
- Nekateri njegovi kritiki se ne strinjajo, da je travma »vzrok vsega« in štejejo njegov pogled na odvisnosti kot nepopoln ali celo zgrešen.
- Na Instagramu ima 3,4 milijona sledilcev, kar ga uvršča med velike zvezde.
- Njegovo ime Gabor v madžarščini pomeni »Bog je moja moč«, poimenovali pa so ga po katoliškem duhovniku, ki je njegovi družini pomagal med vojno.
- Rad teče na dolge proge in zagovarja, da je fizična kondicija zelo pomembna za proces zdravljenja travm.
- Je zagovornik terapije z uporabo psihadelikov, kot je na primer ajuaska, saj verjame, da tovrstne droge lahko pomagajo zdraviti odvisnosti, in tudi sam se je zatekel k ritualom ajuaske med celjenjem lastnih ran.
- Kljub resnosti svojega dela se Gabor rad šali in uporablja humor za razbijanje resnih tem, zaradi česar je zanimiv in poslušljiv govornik.
