Miran Juršič MPA

Izdali ste knjigo o Parizu, sledila je še Kleopatra. Ste bili polni navdiha, od kod?

Ne gre več za navdih, zdaj na koncu je bilo samo še delo. Vstajala sem ob petih zjutraj, včasih še prej, da sem nekaj ur urejala in dokončevala knjigo, potem sem se okrog devetih usmerila v pisanje člankov in intervjujev za Delo in tako mesece ... Gre za nekakšno preizpraševanje – ali lahko mi, ki pišemo vsakodnevno, in to počnemo že tri desetletja, sploh imamo moč dokončati knjigo?

Slišala sem že avtorje, ki so se hvalili, kako hitro so napisali roman. Vi očitno piljenju dajete prednost pred hitrostjo.

Tudi mene preseneča, kako hitro se danes pišejo in izdajajo knjige. Ampak pri pisanju ni pravil. So romani, ki so napisani na dah, pa zato niso slabši ali boljši od tistih, ki so nastajali leta, desetletja. Čeprav ... sama težko verjamem, da lahko roman ali poljudnoznanstvena knjiga nastane v nekaj tednih. 

Miran Juršič

Kako pa je sicer pri vas s hitrostjo? Na katerem področju ste res hitri in kje bolj počasni?

Hitra sem v mislih, idejah. Počasna pri uresničenju idej, se mi zdi. Če ne bi bilo rokov, bi članke toliko časa urejala in krajšala, da bi prišli na vrsto šele naslednji teden ali sploh ne. A kar se pisanja romana Kleopatra tiče, moram reči, da se nisem ukvarjala z njim 15 let, vmes sem ga dala na stran za več let, pa ga potem spet vzela pod prste in tako ...

Kako hitro gre čas, verjetno še bolj kot po pisanju vidite pri sinu Aleksandru. Ali drži izrek: majhni otroci, majhni problemi, veliki otroci, veliki problemi?

Zanimivo, da ste omenili sina, saj sem uvodna poglavja v Kleopatri napisala prav v času, ko se je rodil. Tudi zato se mi zdi, da so tisti deli najlepše napisani. Glede problemov ... (nasmešek)

Aleksander ima 16 let, z očetom sva ga vzgajala z zavedanjem, kaj pomenijo družbena omrežja, nikoli ga nisva izpostavljala javnosti, zdaj pa je tudi sam postal tako diskreten, da nima niti profila na družbenih mrežah.

In res mu ne bi bilo všeč, da o njem karkoli govorim javno, zato to spoštujem.

Miran Juršič

Lahko samo tole: ste bili morda tudi z Aleksandrom že v Parizu?

Ne, v Parizu pa še nisva bila skupaj. Si pa to želi. Malo tudi zato, ker je prebral večji del pariške knjige.

Torej rad bere?

Rad je bral. Zdaj malo manj. A ker ga zanima zgodovina umetnosti, je po delčkih prebral zgodbe Lautreca, Van Gogha, Picassa, Dalija, tudi Napoleona, Marie Antoniette, francoske revolucije ... Zdaj jo berejo tudi nekateri njegovi prijatelji, kar se mi zdi res lepo.

Se spomnite, kakšen vtis je na vas naredil Pariz ob prvem obisku?

Seveda se spomnim! Sicer ne bi napisala te knjige. Tam sem bila s prvim fantom, in ko si zaljubljen, je Pariz nekaj najbolj magičnega na svetu. Ko sem bila tam drugič, s prijateljico Katjo Šulc, sva obiskali pariške znance, večinoma so bili umetniki, takrat se je zgodilo kot nekakšna iniciacija. Na vsakem koraku sem videla zgodbo, vsak človek, ki mi je prišel nasproti, je govoril zgodbo. Spomnim se, da sem sedela v kavarnici Au Petit Fer à Cheval v Maraisu, se tam srečevala s slikarji, poeti, boemi, filmarji in se počutila najbolj srečno dekle na svetu. Zdaj me dolgo ni bilo tam, kot bi se bala, da si ne bi pokvarila romantične podobe mojega Pariza.

Miran Juršič

Pariz je mesto ljubezni in v vaših zgodbah se večinoma vse vrti okoli ljubezni. Je ljubezen pomembna za vas?

Zdaj bi najraje citirala Manco Košir, ki sem ji posvetila to pariško knjigo. Ona je bila muza v vseh smislih te besede, o tem bi veliko vedeli povedati tako Danilo Kiš, Rudi Šeligo kot Karpo Godina. Ona mi je v enem od zadnjih pogovorov rekla, da gre v življenju predvsem za to, da navdihujemo in smo navdihnjeni. In če me že sprašujete o ljubezni, bom odgovorila kar z njenim citatom: »Ne verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt. Ker je res, da vse mine, ampak v Ljubezni nič ne umre.« To podpišem. S tem, da jaz to samo verjamem, vem pa ne še. (nasmešek)

Knjiga ima podnaslov: Ljubezni iz drugih časov. Je bila ljubezen nekoč drugačna, kot je danes?

Gotovo je skupni imenovalec večine zgodb v knjigi prav strastna, posebna ljubezen, nora ljubezen, usodna ljubezen, nesrečna ljubezen, takšna, iz katere so potem nastali romani, slike, simfonije. Pariz, ljubezni iz drugih časov sem dala naslov, ker v knjigi govorim o skrivnostni povezavi dveh bitij, ni nujno samo moškega in ženske, torej strastnega umetnika, ki svojo strast projicira v žensko, torej muzo, ampak gre tudi za kemični proces med dvema osebama, iz katerega se potem rodi nekaj presežnega. Umetniško delo. Zgodba.

Miran Juršič MPA

Pišete tudi o muzah. Ženskah, ki so bile posebne (tudi) zato, ker so navdihovale. Zakaj vas tako zanimajo?

Muze me vznemirjajo že zato, ker večina romanov, skladb in platen nosi njihov pečat, same pa so, ko se jih je njihov »kreator« naveličal ali jih izpil, pogosto končale v nesrečnih okoliščinah.

V sanatorijih, zapite, uničene, propadle. Zanimalo me je, zakaj je tudi zgodovina te številne ustvarjalne ženske za zelo dolgo časa spravila v predalček z nazivom muze, čeprav so bile vse te ženske, od Dore Maar, Lee Miller do Camille Claudel, tudi same izjemne umetnice. Camille Claudel je umrla osamljena, zapuščena od vseh, razglašena za noro, tudi zato, ker je nora ljubezen do Rodina uničila njeno ustvarjalnost. Dora Maar se je sama zaprla v samostan in izrekla besede: Po Picassu samo še Bog.

Ste bili vi kdaj tudi muza? Ali ste imeli kdaj vi svojo muzo, glede na to, da ste tudi umetnica? Zakaj pravzaprav ženske nimajo svojih muz?

Prav o tem se sprašujem tudi v knjigi. Kaj ima muza, česar nima neka druga zanimiva, morda lepa, morda ustvarjalna ženska? In zakaj je muza ženskega spola? Mislim, da si pojem muza vsak od nas predstavlja drugače. Tako da ... verjamem, da sem se navdihovala pri marsikom in marsičem in da sem bila tudi jaz komu v navdih ...

Moj navdih je bil tudi Tomaž Pandur, njegovo gledališče magičnih arhetipskih podob, ki sem ga lahko doživljala od blizu. (Vesna je bila igralka v eni od njegovih predstav, op. a.) Moj navdih je tudi Cerkniško jezero, ki se vtihotapi v vsako knjigo, tudi v Kleopatro se je. Moj navdih so bila življenja vseh teh, ki sem jih izpisala v knjigi ...

Ženske v vaši knjigi so se zaljubljale v umetnike, boeme. V kakšne moške pa ste se zaljubljali vi?

Gotovo obstaja kakšen vzorec, sami veste, da se najbolj povežemo prav v ranah, naše rane delujejo kot magnet. Ne vem, kaj naj vam odgovorim na to. Še vedno sem romantik. Kadar se zaljubiš, zares zaljubiš, to ni racionalno in ne preračunljivo. In tako niti ne moreš analizirati, zakaj si se zaljubil prav v to osebo. Ljubezen je seveda nekaj drugega, to zdaj menda že vem.