Miran Juršič MPA

Slovenska pisateljica, publicistka in pripovedovalka zgodb je najbolj znana po knjižni seriji Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki navdušuje bralce po Sloveniji. V knjižnih delih se osredotoča na intimne, pogosto zamolčane zgodbe žensk. Z izpovedmi o spolnosti, nasilju in družinskih odnosih razbija tabuje in spodbuja odprt dialog. 

Milena, zakaj ste čutili dolžnost, da vse zgodbe, ki so vam jih zaupali ljudje, zapišete?

Ker ne nazadnje tudi sama veliko stvari, ki sem jih slišala, nisem vedela. Ko sem se pogovarjala s starejšim zdravnikom o zaščiti pred nosečnostjo, ki so jo imeli včasih, je trdil, da je sploh ni bilo. Pa sem mu razložila zgodbo o kerfijh (care free) – napravah, ki so jih ženske, ki so se preselile v Ameriko, v Kanado ali v Avstralijo, pošiljale ali prinašale prijateljicam, sestram v domovino. Z njo so si ženske po odnosu izprale nožnico in verjele, da so se s tem izognile novi nosečnosti.

Ko sva govorila o zdravljenju neplodnosti po 1. svetovni vojni, tudi ni vedel, da so jo obilo zdravili z luštrekom, za katerega so verjeli, da je močan afrodiziak. In še veliko drobnarij je, ki jih javnost ni poznala, ker se o teh stvareh ni govorilo. Zato se mi je zdelo pomembno, da vse to zapišem.

Miran Juršič MPA

Ste se vedno tako z lahkoto pogovarjali o seksu in drugih tabujih?

Kje pa! Ah, ko bi vi mojo poznali mamo! Mama je bila ena tistih, ki nas je rada tepla, če ji kaj ni bilo prav. Zanjo je bilo vse, kar je povezano s spolnostjo, greh. Sem pa imela blazno srečo, da mi je usoda (Bog) podarila obilo radovednosti. Ne firbčnost, to je bistvena razlika! Kadarkoli ne najdem odgovorov, zakaj je nekaj tako, in ne drugače, vrtam, sprašujem, raziskujem. Zanimalo me je, zakaj je moja mama taka, kot je. Zakaj je njena generacija žensk taka, kot je. Ko sem začela delati na radiu, sem imela oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami. S sogovorniki sem se pogovarjala vse mogoče, po oddaji pa sem zaupno, »da ne boš nikomur povedala«, slišala še marsikaj.

Ste bili torej sprva v zadregi, ko ste spraševali o intimnih temah?

Seveda. Logično!

Še zdaj se spomnim, da mi je bilo nerodno, ko sem se prvič pogovarjala z gospo, ki mi je povedala, kako so včasih imeli spolne odnose, pri katerih so pazili, da ne bi prišlo do spočetja: ženske so se postavile ob steno, ker niso nosile spodnjih hlač, je moški dvignil krilo in naredil, kar je naredil.

Ker po fizikalnih zakonih tista zadeva ne more navzgor, je spustil spermo med njene noge. On je bil zadovoljen, ona pa srečna, da mu je ustregla brez nevarnosti za nosečnost …

Kako ste se počutili, ko ste poslušali tako intimne stvari?

Prvič sem imela srečo. Zaradi hude nevihte je zmanjkalo elektrike in z Veharjevo mamo sva pomožvali le ob sveči. Ni mi bilo le nerodno, zdelo se mi je tudi grešno, da poslušam takšne reči. A sem bila preveč radovedna, da bi izpustila tako priložnost. Še danes sem takšna, da me najbolj zanimajo »prepovedane stvari«. Zame so kot kakšna rdeča ruta za bika.

Miran Juršič MPA

Ste se zaradi teh pogovorov potem spovedali?

(smeh) K spovedi sem hodila, ko sem bila še mlada. Zame je spoved pogovor. To, da v spovednici na hitro odžebraš, kaj vse si naredil narobe, to ne šteje! Spoved je pogovor. V življenju sem jih imela na tisoče, saj so k meni prihajali ljudje, ki so se »spovedali«, hkrati sem tudi sama delila z njimi svoje osebne zgodbe, rane, bolečine, ki so povezane tudi z otroštvom, tako da je bila ta spoved zelo pogosto obojestranska. Ko se spoveš tistega, kar ti leži na duši, se počutiš enako, kot če greš v spovednico.

Ampak rezultat je drug! Duhovnik ti grehe potem odpusti!

Saj ni tako pomembno, da so grehi odpuščeni, ampak to, da jih ne delaš več. Ko se spoveš, moraš sam pri sebi skleniti, da tega ne boš več počel, in to je bistvo. Morda se teologi z mano ne bodo strinjali, ampak … takšne so moje polstoletne izkušnje!

Kaj za vas danes intimno pomeni vera?

Moj oče je bil pri 18 letih vpoklican v nemško vojsko. Njegova enota je bila na večurnem maršu. Kar nenadoma je zagledal na tleh, v prahu, Marijino svetinjico. Nagonsko se je sklonil, da bi jo pobral. V tistem trenutku so se zaslišali rafali, ki so pokosili veliko sovojakov! To zgodbo sem prvič slišala, ko sem bila stara okoli 10 let. Povedal jo je, ker sem godrnjala, da ne bom šla v nedeljo k maši. Ata sem takrat prvič in zadnjič tudi videla, da je jokal. Pozneje se pogosto nisva najbolje razumela, a ti trenutki so se za zmeraj zapisali v moje srce. V življenju sem imela veliko vzponov in padcev tudi pri odnosu do vere.

Miran Juršič MPA

Zanimivo ... Nam lahko zaupate najhujši padec?

Najhuje je bilo, ko mi je umrl sin. Zdelo se mi je, kot da me Bog osebno kaznuje.

Naj povem, da sem se s svojimi sogovorniki, med katerimi so bili tudi duhovniki, o izgubi vere veliko pogovarjala. Spoznala sem, da nisem edina. Z leti sem svojo vero spet našla. Molitev me spremlja na dolgih poteh, ko hodim peš. Zelo me pomirja.

Se pa trudim, da je ne vsiljujem svojim potomcem. Prepričana sem namreč, da jo bo tisti, ki mu je namenjena, prej ali slej sam našel. Spoznala sem tudi, da je »biti veren« tesno povezano z »biti človek« v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kot že rečeno, se strašno rada pogovarjam z duhovniki in sem izjemno hvaležna, da so mi veliko povedali o svojih izkušnjah – tudi tem, kako so v določenem trenutku izgubili vero, pa jo potem tudi našli. Preizkušnje nas gradijo in kalijo. Obilje v duhovnem smislu ne prinaša nič dobrega. Zadnjo uro, tik pred smrtjo, se pogosto spreobrnejo tudi največji grešniki. Tudi Tito je zadnji trenutek poiskal odvezo.

Prej ste omenili tudi zgodbo s staro mamo v stajici, ki se mi je zdela zanimiva tudi za naše bralke in bralce.

Nekoč sem bila pri družini, kjer so imeli 104 leta staro mamo. To gospo so imeli kar v stajici, kot otroka, da jim ne bi ušla. Imela pa je zelo bistre misli. Povedala mi je svojo zgodbo. Imela je 16 otrok. Mož, ki je rad pil, je bil ljubosumen in je nekoč namesto soseda ubil njegovo ženo, zaradi česar je bil dolgo zaprt. A vsakič, ko je prišel na dopust, je ženi naredil še enega otroka. Pri zadnjem ni imela več mleka, da bi lahko nahranila dojenčico. Povedala mi je, da jo je v grozni stiski pustila na robu peči in šla v kuhinjo, kjer je čakala, kdaj bo padla na tla. Ko se je to zgodilo, je poklicala mežnarja, ki je bil v starih časih tudi mrliški oglednik. Z ogledalcem je preveril, ali otrok še diha. O tem, zakaj je umrl, je pa ni spraševal.

Ta strašni greh, ki ji je vse življenje ležal na duši, je storila šele po otrokovem krstu, da ga je lahko pokopala v posvečeno zemljo.

Hčerka, pri kateri je živela, za to mamino dejanje ni vedela in se je jezila name, ker sem iz mame izvlekla skrivnosti, ki bi jih ta morala s seboj odnesti v grob. Včasih se mi zdi, da tiči bistvo spovedi oziroma vere v tem, da si, končno že olajšaš dušo, da se soočiš z vsem, kar si v življenju prav ali narobe naredil. Zato pravim, da sem imela kup spovedi. Nekoč je ena od sogovornic prinesla s seboj kamen, ga položila na mizo z besedami, naj si predstavljam, da je poslej njena zgodba ujeta v njem, ona pa se bo z lažjim srcem vrnila domov. Kadar se slišiva, me vsakič vpraša, ali pazim na njen kamen. (nasmešek)

Mislite, da obstajajo ljudje, ki ne bodo čutili krivde za grda dejanja, ki so jih naredili, ali vsakega začne prej ko slej glodati?

Obstajajo! V tako imenovanih starih časih sem jih poznala nekaj, čeprav jih ni bilo veliko. Danes je takšnih, če lahko verjamem ravnateljici Vzgojnega zavoda Planina, dr. Leonidi Zalokar, brezčutnih otrok, ki lahko odrastejo v psihopate, vse več. Ni mi prijetno pri srcu, ko poslušam zgodbe o njih. Strašljive so. Med nami živijo tudi takšni, ki radi valijo krivdo za vse, kar so sami počeli, na druge. Pa taki se najdejo, ki zaradi ljubezni, družine, miru, prevzemajo krivdo nase.

Primož Lavre

V splošnem pa ljudje potrebujemo nekoga, da se mu lahko zaupamo. Spominjam se moškega, ki mi je pripovedoval o svojem varanju. Z ženskami je pogosto spal tudi na kavču v domači dnevni sobi. Kaj je bil razlog, da se je nekega dne sam sebi zagnusil, ne vem. Me je pa pretreslo, ko mi je razlagal, da tistega kavča niti videti ni več mogel. Da se je ob pogledu nanj začel gnusiti samemu sebi. Včasih se med dvema zmenkoma ni niti oprhal. »Sledi, ki jih je prva pustila na mojem tiču, je druga polizala,« je rekel.

Kako pa je raziskovanje spolnosti vplivalo na vaju z možem? 

Moj mož se ni vtikal v moje stvari. Vedel je, da hodim naokrog, več pa ne. Itak pravi, da toliko besed, kot jih izrečem v minuti, on pove v celem letu. (smeh) Ko so moški za moške zgodbe prihajali k meni, spomnim se recimo pilota, ki je bil po videzu res greha vreden, pa nikoli ni rekel žal besede. Šele ko je izšla prva knjiga in so ga začeli zafrkavati, češ kakšen dedec pa si, da svoji babi pustiš, da piše o takih svinjarijah, me je vprašal, o čem sploh pišem.

Torej zgodbe niso popestrile vajinega spolnega življenja.

Močno dvomim, da bi lahko zgodbe, ki so mi jih pripovedovali, popestrile katerokoli spalnico. Je pa res, da sem se ob njih tudi sama marsičesa naučila. Recimo šele pri skoraj 40 letih sem prvič slišala za BDSM. Še pozneje sem izvedela podrobnosti o hotelski ponudbi, imenovani dnevni počitek, pa o stanovanjih, ki so jih oddajali za seksualna srečanja v Ljubljani in drugje. Zdelo se mi je fascinantno, kako so se ženske, ki niso imele službe, znašle in kar dobro živele na račun prodajanja svojih adutov …

Poznam tudi zakonski par, ki družno zadovoljuje obiskovalce. Zanimivo je, da navzven živita povsem običajno življenje, sta prijetna, družabna, nihče jima ne bi pripisal, da skrbita za nudenje užitkov.

Če se s trženjem seksualnih storitev ukvarjajo odrasli, me še ne moti toliko. Bolj me skrbijo najstnice, ki se brez slabe vest prodajajo za 30, 50 evrov, da si kupijo bižuterijo!

Imeli ste tumor in ste se soočili tudi z minljivostjo. Ampak očitno vas smrti ni strah, saj pravite, da boste doživeli 103 leta.

V Žireh temu pravimo »okoli riti v varžet«. Odraščala sem v času, ko so s prastarim rekom »Danes se smejiš, jutri se boš jokala«, strašili že otroke. Dolgo je trajalo, da sem se ga otresla. Bila sem nekako prepričana, da preveč smeha vabi nesrečo, kot da usoda čaka za vogalom, pripravljena, da me »kaznuje«, ker sem si drznila biti preveč srečna.

Ko so mi povedali za diagnozo, je bila prva misel – in to po dolgih letih –, ki me je prešinila: »Kaj sem ga polomila, da je sledila takšna kazen?«

Ko se je strah v meni malo polegel, je bila naslednja misel, ki mi je padla na pamet, zelo odrešujoča. »Ja, živela bom še najmanj 30 let, napisala še najmanj 30 knjig! Najmanj 30 let se bom – vsemu navkljub – smejala, se radostila življenja, bila dobre volje! Po pravici povem, nočem, da strahovi, ki so mi jih vcepili v otroštvu v glavo, zmagujejo!