Klaus Kinski, se je rodil 18. oktobra 1926 kot Klaus Gunter Karl Nakszynski v takratnem Zoppotu v Gdansku nemški materi in poljskemu očetu. Oče Bruno Nakszynski je bil operni pevec, potem pa farmacevt, mama Susanne Lutze pa medicinska sestra. Klaus je imel še tri starejše brate in sestre. Ker se v času velike depresije družina ni mogla več preživljati, so se 1931 preselili v Berlin, kjer pa jim ni šlo prav nič bolje. Družina se je naselila v Schonebergu in dobila nemško državljanstvo. Ker so živeli v mizernih pogojih, je moral opravljati priložnostna dela, dodatno pa je tudi kradel hrano in nakit, če se je le dalo. Njegova starejša brata sta to večkrat zanikala, družina je bila precej premožna in za malega Klausa so lepo skrbeli.
Vojni heroj doma za pečjo
Drugo svetovno vojno je dočakal v Berlinu, 1943 pa so ga 17-letnega vpoklicali v padalsko enoto. Do zime 1944 ni videl bojev, dokler ga niso preselili na Nizozemsko, kjer se je že drugi dan predal angleški vojski. V svoji avtobiografiji 1988 je dogodek opisal kot precej bolj dramatičnega - najprej je dezertiral in se napotil proti zaveznikom, a so ga nemški vojaki ujeli in obsodili na smrt, vendar mu je uspelo še enkrat pobegniti, tako da je čuvaju v vojaškem zaporu, ki je bil po njegovih besedah gej, ponudil seks, potem pa ga je . Potem se je skrival v gozdu, kjer ga je našla angleška patrulja, ustrelila v roko in zajela. Tudi na poti v Anglijo v taborišče je ladjo torpedirala nemška podmornica, vendar je ni potopila. Kinski je končal v Campu 186 v Cochestru v Essexu, kjer je 11. oktobra 1945 prvič nastopil tudi v dramski igri, ki so jo uprizorili ujetniki. Potem ko je pretepel enega od soigralcev, so ga vrgli iz gledališke skupine, v kateri je igral večinoma ženske vloge in se je potem družil z kabaretno skupino.
Boemsko življenje po vrnitvi v Nemčijo
Pomladi 1946 je bil med zadnjimi ujetniki, ki so se vrnili v domovino. V svoji biografiji je zapisal, da je potem preživel šest norih tednov v Heidelbergu s 16-letno prostituko, ki jo je spoznal na vlaku. Od nje je odšel v Tubingen in Baden-Baden, kjer je delal v gledališčih, v tem času je tudi izvedel za smrt svoje matere, ki je umrla v bombnem napadu na Berlin. Oče je umrl v ujetniškem taborišču na Češkem in je tam tudi pokopan. Brez dokumentov in dovoljenj se je potem pretihotapil nazaj v Berlin, kjer je od 1946 začel nastopati kot igralec na različnih berlinskih odrih. Najprej je dobil službo v Sclosspark Teatru, kjer je režiral Boleslaw Barlog. Od tam je kmalu letel, potem ko je v navalu besa razbil okna na gledališki stavbi. Kot nezaposlen je potem obiskal dramsko šolo Marlise Ludwig, kjer je upodabljal scene iz Shakespearovih del. Nekaj časa je živel pri režiserju in slikarju Eduardu Matzigu v njegovi slikarski koloniji. V tem času je dobil tudi prvo filmsko priložnost - film Morituri (1948). ki govori o pobeglih taboriščnikih, ki se skrivajo pred nemško vojsko. Zelo kontroverzen film je imel za posledico grožnje, gledalci pa so celo zažgali kino v Hamburgu, kjer so film predvajali.
Mali mali psihopat
Kinski je 1950 preživel tri dni na psihiatrični kliniki v Berlinu, potem ko je napadel svojo terapevtko in poskušal narediti samomor s tabletami, kar je prišlo na dan šele 2008, ko so se odprli nekateri arhivi. Potem se je Kinski preselil v Munchen, kjer je stanoval tudi Werner Herzog, s katerim je bodoči režiser skoval tesne vezi in sodeloval v mnogo projektih. Kinskega je označil za zelo ekscentričnega človeka. Sprva je bila diagnoza igralca shizofrenija, preiskave pa so pokazale, da je Kinski vendarle samo klasični psihopat.
Od 1952 naprej je rasla tudi njegova priljubljenost, ko je nastopal po odrih med Berlinom, Munchnom in Dunajem in recitiral različna dela. Srečal je tudi velika imena kot Bertold Brecht in gledališki direktor Fritz Kortner. 1955 je Kinski povzročil prometno nesrečo, za katero je odgovarjal in še dolga leta plačeval odškodnino. Njegov nabor filmov je zanimiv in raznolik. Po Morituriju je posnel kar nekaj nemšlih filmov po predlogah Edgarja Wallacea, nepodpisan je bil tudi v ameriškem vojaškem filmu Odločitev pred zoro (1951), pa tudi poznejših Čas za ljubezen, čas za smrt (1958) in Ponarejeni izdajalec (1962). v Mrtvih očeh Londona (1961), ki ga je režiral Alfred Vohrer, njegov lik zanika kakršnokoli odgovornost za vojne zločine, češ da je le poslušal ukaze.
Kinski je odlično upodobil takratno razpoloženje v Nemčiji, ki si je še vedno zatiskala oči pred odgovornostjo za drugo svetovno vojno. Kinski se pojavi tudi kot Kostojed v Dr. Živagu (1965) in istega leta kot grbavi Juan Wild v Leonejevem špageti vesternu Za nekaj dolarjev več (1965), medtem ko je bil leto poprej David Lucas v Winetouju - Rdeči genletman. 1970 je zaigral ob Christopherju Leeju v Grofu Drakuli, zobe pa je zasadil sam kot Drakula v nesmrtnem Nosferatuju (1979). Vlogo je ponovil v svojem predzadnjem filmu, Nosferatu v Benetkah (1988), njegov zadnji film, ki ga je tudi sam režiral, pa je bil Paganini (1989).
Kontroverzni genij in kolerik
Prav filmi z Wernerjem Herzogom so mu prinesli mednarodno priznanje. Nekdanja cimra sta skupaj posnela pet filmov: Bes bogov (1972), Woyzeck (1978), že omenjeni Nosferatu (1979), Fitzcaralldo (1982) in Cobra Verde. Čeprav sta bila dobra prijatelja, sta si bila neprestano tudi v laseh. Herzog je večkrat norel, da bo Kinskega kar ubil. po eni anekdoti pa naj bi mu želel celo zažgati hišo, ko je Kinski spal, rešil ga je pes, ki je pregnal Herzoga. Herzog se dogodkov seveda spominja drugače - samo enkrat na snemanju Besa bogov je potegnil pištolo, ker je Kinski hotel zapustiti snemanje. Kinski je po epizodi tujih filmov v začetku sedemdesetih ostal brez denarja in prav Bes bogov je bil tisti, ki mu je vrnil nekaj samozavesti in tudi denarja. Herzog je Kinskega imel za zelo delavnega igralca, ki je znal ustvariti klimo, po kateri so vsi dali vse od sebe. Imel je tudi toplo človeško plat, ki pa jo je znal v hipu odvreči in se spremeniti v pobesnelega medveda. Med Herogom in Kinskim je dokončno počilo pri zadnjem filmu, Cobra Verde, kjer je bil Kinski z glavo ves čas pri svojem projektu o slavnem violinistu.
Rad je šokiral
Kinski je bil eden najbolj kontroverznih igralcev vseh časov, brez dlake na jeziku, izbiral je vloge, ki so se mu zdele zanimive in kjer je lahko pokazal svojo lucidnost. Ko mu je 1980 Steven Spielberg ponudil vlogo hudobnega majorja Arnolda Tohta v Indiani Jonesu, je ta slavnemu režiserju odgovoril: “Od zehanja ob tem scenariju sem si izpahnil čeljust, to je navaden kup dreka.”
Nemško javnost je osupnil novembra 1971, ko je postavil škandalozno monoigro Jezus Kristus odrešenik na odru v Deutschlandshalle v Berlinu. Tam je kot kristus pridigal in nagovarjal ljudi s številnimi temami, tudi vietnamsko vojno. Nastop so ves čas prekinjali posamezniki, kar je privedlo do znanega izbruha norosti slavnega igralca. Po obmetavanju z žaljivkami je Kinski zapustil oder on odpovedal “odrešeniško” turnejo.
Tri žene, trije otroci
Kinski je bil poročen trikrat. 1951 je na pustnem karnevalu v Munchnu spoznal Gislinde Kuhbeck. Burna noč je prinesla hčerko Polo, par se je poročil leta 1952 po njenem rojstvu. Zakon se je končal 1955. Od 1955 do 1960 je živel na Dunaju, potem pa se je vrnil v Berlin, kjer je spoznal 20-letno Brigitte Ruth Tocki, ki je nastopala v jazz baru Eiershell. Zakon je trajal od 1960 do 1969, v tem zakonu pa se je rodila igralka Nastassja Kinski. Med 1964 in 1975 je Kinski večino časa preživel v Rimu. Na zabavi v njegovi vili na Via Appii je 1969 spoznal 19-letno študentko vietnamščine, Minhoi Genevieve Loanic, ki jo je poročil 1971. Od 1975 do 1980 sta živela v Parizu, leto pozneje pa se je rodil njegov sin Nanhoi Nikolai. Od tretje žene se je ločil konec 1980 in se naslednje leto preselil v Los Angeles, na podeželju pa je kupil posestvo in zgradil hišo. Od 1987 je bil v zvezi s takrat 19-letno italijansko igralo Deboro Caprioglio.
Za igralca so pogosto uporabljali izraz enfant terrible, saj so bili njegovi prehodi iz uglajenosti do hudih izbruhov jeze zelo znani. Vso odraslo dobo je trpel za hipohondrijo, bal se je vsakega stiska roke z ljudmi, s katerimi si ni bil blizu. Zdravje mu je na koncu zelo upešal, na snemanju Cobra Verde je doživel kolaps in kar nekaj dni ni mogel snemati.
Življenje po lastnih pravilih
Leta po njegovi smrti je Herzog posnel dokumentarec Moj dragi sovražnik, v katerem opisuje svoj odnos s Kinskim. Med drugim je ovrgel zgodbice iz druge svetovne vojne, ki jih je v svoji biografiji omenjal Kinski. Njegov otroški značaj je prišel do izraza med snemanji, ko ni dobil dovolj pozornosti. Takrat se je začel obnašati kot otrok. V veliko filmih Kinski upodablja prav nasilneže in psihopate. S svojo izjemno inteligenco si je lahko privoščil, da je popolnoma razorožil sogovornika, kot je to na primer 1977 storil v pogovorni oddaji na WDR, kjer je ignoriral moderatorja Reinharda Munchenhagena, ga narobe naslavlja kot Munchhausna in mu skakal v besedo. Omenjena kristusova predstava pa je tako ali tako za zgodovino odrskega dogajanja.
Kinski je živel življenje po lastnih pravilih, veliko vlog pa je sprejel samo zato, ker je bil brez denarja. V sedemdesetih je produciral tudi grozljivke in soft porno filme, v osemdesetih pa akcijske filme.
Zanimivo je, da je mnogo let po smrti igralca, njegov sin Nikolai Kinski za Stern povedal, da oče nikoli ni bil agresiven ali zloben. “Zasebno je bil moj oče najbolj prijazen človek na svetu.”
Spolne zlorabe lastnih otrok
Po drugi strani sta ga obe hčerki, Pola in Nastassja, označili za tirana. V svoji biografiji Otroška usta iz 2013 je Pola Kinski zapisala, da jo je oče zlorabljal od 5. do 19. leta. Nastassja je sicer dodala, da je bil oče zelo nesramen in žaljiv do nje in družine. Tudi dotiki, ko je bila stara 4 ali 5 let, niso bili le del očetovske ljubezni. Kinski je 1975 v prvi avtobiografiji opisal tudi svoje incestno razmerje z materjo in sestro in zlorabo hčerke Nastassje. Seveda sta njegova starejša brata vse to označila le kot plod domišljije in nepravilne interpretacije ljubečega otroštva.
V svojem dnevniku je Herzog 1981 zapisal, da mu je Kinski nekoč dejal, da bi za to, kar je počel Poli in Nastassji, v ZDA dobil 20 let. Mislite si svoje.
1979 je Kinski dobil svojo edino nemško filmsko nagrado, Zlati kolut. Dobil ga je za vlogo v Nosferatuju, francoski kulturni minister Jack Lang pa mu je 1986 podelil najvišje francosko priznanje za tuje umetnike. Kinski je pred 12 leti dobil tudi svojo zvezdo na berlinskem pločniku slavnih.
Klaus Kinski je umrl 23. novembra 1991 za posledicami infarkta na svojem domu v Lagunitasu v Kaliforniji. Star je bil 65 let. Njegovo telo so kremirali, pepel pa stresli v morje. Pogreba se je od treh otrok udeležil le njegov sin Nikolai.
