revija Jana

Ko je bil Janek na morju s svojimi prijatelji, vreme ni bilo ravno najbolj prijazno za dopustnike, pa tudi za tiste, ki smo ostali doma, ne. Da ne govorim o tem, da tudi nobene prave volje ni bilo za kaj drugega kot prelaganje oblačil po omari. Sicer sem eno popoldne šla na vrt in skoraj v blato posadila fižol.

Potem je Janek, spet vesel, da se je vrnil domov, privlekel svoj kovček in ga izpraznil v kopalnici, pralni stoj je zapel, Janek pa je garal dva dni, da je spet vse spravil v običajni red. Jaz pa sploh ne mislim več na svoje Sizifovo delo, pa je mir v hiši.

Prazen kovček je pospravil na podstrešje in zvečer čakal v kopalnici. Spraševala sem ga, kako je bilo na morju in kdo mu je zvečer pomagal pri umivanju zob. Je rekel, da si jih je umil sam! In tudi stuširal se je sam! Uh, sem pomislila, da takšne priložnosti že ne bom zamudila, in sem mu predlagala, naj vse to na podoben način opravi tudi doma.  Zgroženo me je pogledal z okroglimi očmi, zdelo se mi je, da se bodo iz njih vsak trenutek zakotalile debele solze, in če mu bo katera padla na tla, bo okrušila ploščico, hehe. In rekel je: »Ne. Ti.« Tako sem ugotovila, da to pač ni tista priložnost, ki bi spremenila Janekovo in mojo rutino.

Tudi prav! Prav rada si domišljam, da če bi si sam umival zobe, gotovo ne bi imel – pri njegovih skoraj štiriintridesetih letih – še vse zdrave!

Potem sva neki dan peljala Nigela, ki je prišel na obisk iz Škotske, na Bled. Z Janekom sva bila nazadnje tam pred res mnogimi leti. Zdelo se mi je, da se ni prav veliko spremenilo, prav tako ne moje iskanje parkirišča. Zapeljala sem na prvo, ki sem ga zagledala, potem pa smo kar nekaj časa pešačili do jezera. Ustavili smo se pri pletnah in videla sem Janeka, kako je bil razdvojen: želel si je na čoln, a bilo ga je strah. Pletne so se hitro polnile z mnogimi turisti, Janeka sem prijela za roko in stopila sva na čoln. Malo se je zamajal, Janek je malo zastokal in sedel na rob klopi. Pa je bilo odločeno. Turisti so bili navdušeni, snemali so, fotografirali, se prijazno smehljali. V sosednjem čolnu je nekdo začel prepevati neznano pesem v neznanem jeziku. Kar odmevalo je po jezeru. Turisti v našem čolnu so ga spodbujali in mu ploskali, potem pa še mi. Vprašala sem Nigela, ali prepozna jezik, saj je prepotoval več kot pol sveta. In navrgla, da je to najbrž kitajska pesem. Sklepala sem po zunanjem videzu turistov in seveda udarila mimo. Prijazna gospa zraven Janeka je povedala, da je pesem korejska. In da je naša dežela lepa. Opravičila sem se zaradi svojega neznanja.

Janek je začel uživati v vožnji s pletno, naslonil se je na ograjo in natančno opazoval vodo za svojih hrbtom. Na otoku pa ga je čakala še večja preizkušnja. Hoja po strmih stopnicah navzgor, no, še huje, pa tista navzdol. Po ravnini lahko fant melje počasi tudi do dve uri, vzpetine pa so zanj visoka prepreka. Janek ima težave z zaznavanjem in tako tudi z zavedanjem lastnega telesa: v kakšnem položaju je njegovo telo, kako se giblje, kakšna je njegova telesna drža, v kakšnem položaju so njegove okončine glede na druge dele telesa, in pri hoji po neravnih površinah izgubi občutek varnosti. Človekovi možgani ves čas sprejemajo informacije iz okolja preko vseh čutil in jih nato prepoznavajo ter predelujejo. A Janekovi funkcionirajo malo drugače, česar je kriv downov sindrom.

No, resnici na ljubo, še meni je postalo malo nelagodno v želodcu, ko sem gledala navzgor po stopnicah. A volja marsikaj premaga. In še kakšna skrita želja, ki jo bo zvon v cerkvi na otoku gotovo uresničil, ali ne? Pa smo šli! Eno po eno, gledali smo navzgor, nič navzdol, si malo oddahnili, pa spet naprej. Na vrhu je Janek kar poskočil od veselja. Pa ne zaradi zvona, tudi ne zaradi sladoleda, ampak ker je bilo konec stopnic! In ker je zmogel! Kdo bi mislil na pot nazaj!? In prav je tako! Če je šlo navzgor, bo tudi navzdol. Druga rešitev tako ne obstaja. In jo bomo reševali, ko bo čas za to!

Ne vem, ali je imel Janek v glavi ali srcu kakšno željo, ko je vlekel za vrv v cerkvici (kar ni tako lahko), a zvon se je oglasil. Uspel je!

In potem nazaj navzdol po stopnicah! Še malo bolj počasi, a še vedno pravočasno smo se spravili v pletno. Tokrat je malo v eno stran ves čas vožnje visela. Janek je pogledoval levo in desno in namigoval krmarju, da slabo vesla. Potem pa je njegova soseda iz Koreje vklopila mobilni telefon in ga dvignila nad glavo. In v pletni se je zaslišala lepa in umirjena Chopinova glasba. Kako mi je žal, da ne poznam naslova te skladbe! Vsi v pletni smo utihnili in uživali in bil je tako … čaroben trenutek! Janek se je sprostil, okoli nas je bila zelena voda Blejskega jezera, modro nebo z belimi oblački, sonce v zenitu, pomladno zelenje … za trenutek se je čas ustavil. Zdelo se mi je, da samo zato, da sem ga lahko pospravila v spomin. Z občutki vred. In tudi s korejskimi sopotniki. S katerimi se ne bomo nikoli več videli …

Potem smo naredili še dolgo pot do odra, na katerem so igrali samo harmonikarji, veliki in majhni, mladi in starejši. Zven mnogih harmonik je odmeval od gora in jezera, od kolone ljudi, ki se je neprestano vila ob jezeru. Lahko si predstavljate, da je Janek z veseljem vzel pot pod noge, pod odrom smo sedli v senco pod hrastom … Toliko lepih doživetij v enem dnevu je bilo treba zapečatiti še z malico.

Zvečer je Janek v pižami sedel na kavču in očitno tudi pospravljal svoje spomine. In občutke. Pa doživetja. In deset tisoč korakov, ki sva jih naredila tisti dan. In še ob enajstih zvečer je bilo enako! In samo Mišmaš je postavil piko na i! No, položil Janeka v posteljo.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 22, 3. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana