Je post res potreben?
Zakaj bi se človek sploh postil? Naši predniki v jamah se niso, ves čas so bili na preži za hrano. Če niso dobili hrane, se jim je izločal hormon kortizol, ki te drži budnega, na preži. Tudi mnogi ljudje, ki se postijo danes, zaradi tega ne morejo spati. Bilka mirno odgovarja: »Če začneva pri 'jamarjih' – tudi oni so se postili. Živeli so tako, da so ujeli žival, jo pojedli, potem pa dolgo časa niso imeli hrane. Preživeti so morali zimo, na koncu zime so porabili vse zaloge in to je bil neke vrste naravni post. Dokler ni spomladi kaj zraslo. Pred 2000 leti so se Eseni, ki so živeli v Kumranskih jamah, redno čistili. Imeli so bučo z vodo na drevesu, naredili so si klistir. Najrazličnejši verniki se redno postijo – muslimani, židje, hindujci ...« Saj res, zakaj imajo post verstva, tudi krščanstvo? »To je obred, čiščenje pred velikim praznikom. Ljudje so ugotovili, da s postom ustaviš prebavo in takrat vsi notranji organi počivajo. Dovajaš jim le toliko tekoče hrane, da vzdržuješ kri in ne padeš v hipoglikemijo (pomanjkanje sladkorja), da telo deluje. Lačen si prve tri dni posta, potem pa ne več.«
Med postom smo nežni do sebe.
Med zadnjim postom, ki ga je Bilka vodila med letošnjo karanteno, jo je peti dan poklicala prijateljica in ji rekla, da je čisto izmučena, ker je šla teč na Golovec. Bilka jo je poučila, da je med postom treba mirovati, počivati, se klistirati, crkljati, se imeti rad, ne pa tekati po Golovcu in se izčrpavati. Priporočila ji je stekleničko ekološkega slivovega soka, ki ji je vrnil sladkor in energijo in spet je bila v redu.
Nesnaga se nabira na notranjih organih.
Bilka postreže še z malo bolj strokovno razlago, zakaj je treba telo vsake toliko časa očistiti nesnage: »Za razgradnjo mlečnega proteina kazeina imamo za razgradnjo v telesu encim laktazo, ki ga telo proizvaja do šestega leta, potem ne več. Če pojemo jogurt, sir, mocarelo, telo tega ne prepozna, zato to snov ovije v sluzasto ovojnico in vse to se lepi po vseh mehkih tkivih v telesu: na pljuča, želodec, vranico, trebušno slinavko, maternico ... Na obstoječo sluz, mikrobiom, se nalepijo nove molekule in zaustavljajo pravilno in optimalno delovanje organov. Prav tako gluten – ko pojemo kruh in ga prebavimo, gre do tankega črevesja, tam se nalepi na črevesni mikrobiom in druga hrana se ne absorbira. Post prečisti telo, zasluzene stvari gredo ven s čistilnimi čaji, juhami, klistirjem ... masažami.«
Post v skupini.
»Najbolje se je postiti v skupini,« je prepričana Bilka. »Tam ljudi oborožim z vsemi orodji, znanjem, ki ga potrebujejo, in potem ga lahko delajo sami. A ker je v skupni luštno, ker se podpiramo, se radi vračajo,« se smeji Bilka.
Kriza med postom.
Pri postih včasih pride do krize, bolečin, zna biti kar hudo, prizna: »Strupi, ki so vezani na medceličnino, niso vezani na telo. Te strupe po sedmem, osmem dnevu odplaknemo. Problem nastane, ko se začnejo topiti strupi, ki so vezani na maščobno tkivo – to so nitriti, nitrati, konzervansi, ostanki kemoterapij in drugih zdravil – gredo nazaj v krvni obtok, in dokler jih ne izločimo, lahko povzročajo težave. Vsakemu človeku drugačne: nespečnost, migrene, težave z mišicami, kostmi ... Takrat človek potrebuje pomoč nekoga, ki ga vodi skozi ta post, nekoga z izkušnjami. Zato, da ne odneha,« pojasni Bilka. Bilkini »varovanci« skoraj vedno pridejo do konca.
Fotografije jezika in izločkov.
Bilki njeni varovanci med postom pošiljajo slike jezika in izločkov. »Jezik je velik kazalnik čiščenja telesa,« razloži Bilka. »Na njem se pojavijo razni izpuščaji, ki pa počasi izginejo. Prav tako je s slikami izločkov – včasih se pojavi tudi trakulja. Pojavijo se ekcemi, vnetja ... Meni se je med postom vnelo oko, pa me je tudi moj zdravnik, zdravnik uradne medicine, potolažil, da je to samo čiščenje, in res se je oko kmalu pomirilo,« se smeje Bilka.
Nikoli več v supermarket.
Bilka je za neko predavanje preštudirala vso slovensko in evropsko zakonodajo o aditivih v hrani in od takrat ne hodi več v supermarkete. Zakaj? »Ker so v vsej procesirani hrani fitofarmacevtska sredstva, konzervansi, različna sredstva za vzhajanje, zgoščevanje ... in vse to moti endokrini sistem. Nadledvična žleza ne deluje, kot je treba, in metabolizem zablokira.«
Debelost je vnetje.
To je smela trditev, rečem, a ona se ne da: »Če preveč jemo, se poveča bakterija firmikutes. Ta bakterija živi v nas in ima rada sladkor, kavo, prigrizke, gluten ... Namesto da bi jih presnovila v energijo, jih presnovi v maščobne celice. Ko to bakterijo razmnožimo, se začne vnetni proces. In nam ustavi prebavo, metabolizem. Sklop trebušne slinavke, vranice, dvanajstnika in tankega črevesja je blokiran. Hipokrat je rekel: »Hrana naj bo zdravilo in zdravilo naj bo hrana!«
Kaj pa diete?
»Vse zahodne diete so pisane za mlade ljudi, ki imajo zdrav, močan metabolizem. Starejši pa, ki imajo že rahlo oslabljenega, morajo piti in jesti tople pijače in jedi. Če maščobno celico zaliješ z mrzlo vodo, se skrči. In ne gre nikamor. Če pa jo pobožate s toplo juhico, ingverjevim čajem, se začne počasi topiti. Človek začne hujšati. Tudi solata včasih redi, odvisno, kakšne konstitucije smo.«
Pomembno je, kdaj jemo.
Čas prehranjevanja je zelo pomemben, vztraja Bilka: »Zato, ker je energijski potencial trebušne slinavke najmočnejši od 7. do 12. ure, takrat najbolj pošilja encime za razgradnjo hrane. Od 12. do 16. ure je malo bolj lena, po 18. uri pa pošilja zelo malo encimov, zato takrat hrana obleži v želodcu in se nalaga v firmikutes.«
O knjigi.
Ko primeš v roke Bilkino knjigo, vidiš razkošne fotografije, bereš umirjeno besedilo. Nič prepričevanja, samo nežni nasveti, pojasnila. »Knjigo sem res pisala v miru, v naravi, obkrožena z zelenjem. V šotoru, obdana s knjigami, v kampu. Ima recenzijo uradne medicine, napisala jo je Polonca Mali.« Od kod naslov Post, seme zdravja? Mama ji je vedno govorila, da je njeno seme. Bilka dela poste že 25 let. Zakaj? »Ker sem živela zelo nezdravo. Pred 30 leti, ko sem prišla v Ljubljano. Prišla sem iz narave k očetu, želela sem vse preizkusiti. A potem sem spoznala, da ne spadam v mestno življenje, da to ni zame. Našla sem postno mentorico, ki mi je pomagala, in posti so postali moja stalnica. Kamorkoli sem šla po svetu, sem jih delala. S tem sem reševala telesne zagate, ki sem jih imela, in izkrivljene miselne vzorce. Sedem let sem potovala po Evropi, napisala avtobiografijo. Prišla nazaj brez bremen. Prijateljice so me spodbujale k pisanju knjige, ker pač toliko vem o postu in imam uspehe pri ljudeh, ki jih vodim pri tem. Sicer pa živim zelo odmaknjeno življenje, nimam stikov z ljudmi, ne hodim po lokalih, nimam televizije, radia, moj dom je moje svetišče. V Ljubljani imam terapije, posvetovanja. Za eno diagnostiko porabim šest ur. Drugače pa me najdete v hribih: Dolomiti, Mangart. Najrajši plezam. Sama. Preveč govorjenja me utruja. Sedem v avtodom in se odpeljem k vznožju gore. V hribe grem z vprašanjem in nazaj pridem z odgovorom,« z nasmehom zaključi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
