Pred enim letom se je Tina Mentol, ki že vrsto let prisega na vse slovensko, odločila, da bo popularizirala slovensko kulturno dediščino. Potica, klobasa in cviček so le nekateri motivi, ki jih je združila z nogavicami. »Krasijo jih motivi in zgodbe iz
slovenske kulturne dediščine. In to mi je všeč!«
Pred enim letom ste predstavili novo modo, nogavice z motivom klobase in potice. Kakšen je bil odziv?
Od prvih »kranjskih in potičk nogavičk« bo skoraj leto dni. Ljudje so jih dobro sprejeli in že vedo za tiste »štumfke« s kranjsko, potico in cvičkom, za kar sem izredno vesela. Da so se prijele oziroma so bile vsaj videne. Kar pa zadeva odzive, ljudje so bili presenečeni, včasih se jim zdi nenavadno ...
Ampak pri teh dveh motivih se niste ustavili. Kakšne zamisli so se še porodile v vaši glavi?
Vse nosi podpis slovensko, saj so narejene in oblikovane v Sloveniji, imajo EKO-certifikat, ampak meni sta najpomembnejša zgodba in sporočilnost. Moja kreativnost dela 24 ur na dan in zdaj lahko rečem, da sta najbolj sveža motiva cviček in rebula, prihaja tudi idrijska čipka, ki sem jo oblikovala za Idrijo, pa seveda teran! Upam, da mi uspe še pred decembrom razveseliti tudi vse »klobasaljubce«.
Kako se odločate za motive? Verjetno imate tisoč in eno idejo ...
Mogoče zveni preprosto, a gre za podaljšek »študija« materialne kulture v etnologiji skupaj s »trendi«. Seveda vzorci in motivi izhajajo iz slovenske kulturne dediščine, a gremo v korak s časom in modo, trenutno zaključujem serijo vinskih nogavic – cviček, rebula, teran. Pred tem smo imeli potico, kranjsko klobaso in medene nogavice. V pomoč je seveda tudi literatura, denimo raziskovanja dr. Jerneja Mlekuža – Venček domačih: predmeti, Slovencem sveti. Velikokrat povprašam tudi sledilce na instagramu, kaj bi si želeli nositi ali kaj so za njih slovenski simboli. Odgovori me vedno znova presenetijo, včasih tudi nasmejijo. Želeli bi si človeške ribice, smučarskih skakalcev, kozolcev, prekmurske gibanice ali pršuta. Ogromno je gradiva, a grem počasi, v letu 2021 bo Slovenija gastronomska regija Evrope, zato pridejo kmalu ven slovenske jedi – skozi nogavice.
Kdo ima prednost pri vas? Vinarji, hrana ali kaj drugega?
Trenutno sem hotela dokončati venček žlahtnih vin, cviček, rebula in teran, za vsakogar nekaj, Štajerci bodo kmalu prišli na svoj račun ... Zagotovo. (smeh) Hrana bo večji pomen imela v letu 2021, ko bo Slovenija postala evropska regija gastronomije. Mislim, da bom ustvarila izdelke, ki bodo promovirali Slovenijo na svojstven način »potice na nogavice«. Pomislite na nekaj narodnih jedi ... Te boste zagotovo videli na mojih modnih izdelkih!
Kot magistra etnologije in kulturne antropologije vam veliko pomeni pojem »slovensko«? Zakaj izbirate tipične slovenske motive?
V svojem delu kot etnologinja in kulturna antropologinja sem rekla, da se bom posvetila hrani in antropologiji prehrane, sploh slovenski. Hrana je kulturni element z najkrajšim rokom trajanja, z njo se srečamo zgolj za trenutek ob jedi ali pripravi, a načini priprave izginjajo in s tem tudi znanja. Slovenija in slovenska gastronomija skrivata mnogotero čudo in biser, smo zelena dežela, imamo Alpe in morje receptov naših babic. Veste, v resnici je »slovensko« za Slovenca »domačno«, mu je blizu, prav tako elementi, ki so v povezavi s Slovenijo. Marsikomu zaigra srce, ko vidi slovenski motiv nekje v tujini ali potico na kuhinjski krpi, saj nam je blizu.
Kateri pa je vaš najljubši motiv?
Rebula, idrijska čipka in kranjska klobasa!
