V tem Aida Gajić vidi neskončno polje priložnosti. Zase in za vse, ki razumejo, da se človeštvo bliskovito steguje v širno vesolje, ki uživa status skupne dediščine človeštva. Pogovarjali sva v dneh pred odločanjem o tem, da Slovenija postane polnopravna članica Evropske vesoljske agencije.
Ali bi se strinjali, da se dogaja osvajanje vesolja in bije čedalje večja bitka za prevlado?
Lahko bi rekli, da se dogaja osvajanje vesolja, ampak bolj v smislu uporabe in raziskovanja. Trenutno poteka tekmovanje, pri katerem je cilj priti do Marsa. Intenzivna so prizadevanja za vzpostavitev stalne posadke in postojanke na Luni (Lunar Getaway), da bi lahko z Lune nadaljevali pot na Mars. Vse to se zdaj pospešeno dogaja. Kitajska je na primer prejšnji mesec poslala posadko na Luno, tam je začela raziskovati rudnine in zmrznjeno vodo, ki bi lahko bila gorivo za rakete. Tudi Indija je kot prva država lani dosegla južni del Lune. To je eden njihovih najvidnejših tehnoloških dosežkov. Raziskovanje vesolja vsaka država dojema kot prestiž, prestižno tekmovanje, pri katerem se kažejo največji tehnološki napredki. Dogajanje v vesolju pa v tem trenutku vsekakor določajo štiri velesile, torej Združene države Amerike, Indija, Kitajska in Rusija.
Za katero državo od te četverice bi rekli, da je v prednosti?
Mislim, da so Združene države še vedno najnaprednejše na tem področju. Imajo največje naložbe, od tam prihaja SpaceX in druga zasebna podjetja, ki so tehnološko najrazvitejša na svetu. Je pa res, da določene države svoje vesoljske programe skrivajo, zato ne vemo, kaj snujejo, potem pa samo presenetijo z nekimi dejavnostmi. Velik napredek kaže prav Indija. Se bo pa razmerje sil spreminjalo z uporabo orožja v vesolju. Vesolje je predvsem namenjeno raziskovanju in je polje za tehnološki napredek. Namenjeno je miroljubni uporabi, vidimo pa, da se izrablja tudi v vojaške namene.
Ta varnostni vidik zelo vznemirja mednarodni prostor. Še posebej skrb vzbujajoče je nameščanje jedrskega orožja v vesolje.
Zavzemam se za prepoved nameščanja jedrskega orožja in orožja za množično uničevanje v vesolje. Menim, da bi ta del prava moral postati kogentna norma, ki bi to dejanje prepovedala ne glede na to, ali se države s tem strinjajo ali ne. Posledice so namreč lahko katastrofalne. Uničili bi se sateliti, kar bi med drugim onemogočilo telekomunikacije. To nas bi v trenutku vrnilo za stoletje nazaj. Imajo pa že zdaj štiri vesoljske velesile možnost, da satelite sestrelijo z Zemlje.
Osvajanje vesolja zelo očitno presega znane zakone in predpise.
Vsekakor. Tehnološki napredek je izjemno hiter, pravo pa se razvija bolj počasi oziroma le počasi sledi temu napredku. Trenutno se za vesolje uporablja pretežno mednarodno pravo, naslanjamo se na pet mednarodnih pogodb: pogodba o vesolju, konvencija o registraciji objektov, sporazum o reševanju astronavtov, konvencija o odgovornosti za povzročeno škodo in pogodba o Luni, ki sicer ni bila večinsko sprejeta v mednarodni skupnosti, a je vseeno pomemben formalni vir. Najbolj očiten primer, ki izkazuje, da je potrebna nova pravna ureditev, so vesoljski odpadki. Čeprav gre za zelo problematično področje, si trenutno pri tem lahko pomagamo zgolj z mehkimi oblikami mednarodnega prava, kot so smernice in navodila, oziroma vprašanje prepuščamo volji držav samih, da nekaj ukrenejo na tem področju.
Ali obstaja zavedanje o teh pravnih prazninah? Ali bliskovit napredek pri raziskovanju vesolja vendarle pospešuje iskanje pravnih rešitev?
Mislim, da. Mednarodna skupnost si prizadeva za pravno opredelitev uporabe virov v vesolju. Nedavno so v sklopu Združenih narodov ustanovili delovno skupino, ki naj bi do leta 2027 pripravila predpise za mednarodni režim delitve dobrobiti iz vesoljskih virov. To je tema, ki je izrednega pomena. Če na tem področju ne bomo naredili nič, se lahko zgodi, da bodo viri dostopni zgolj velesilam, ki so v prednosti v vesoljski tekmi. Ampak vesolje je namenjeno vsem in je skupna dediščina človeštva. Zato je treba vzpostaviti pravila, po katerih bodo imele pravico do dobrobiti tudi tiste države, ki ne bodo neposredno vpete v raziskovanje vesolja. To je kar kompleksno vprašanje. Po eni strani menim, da se je treba sprijazniti s tem, da imajo tiste velesile, ki vlagajo v raziskovanje vesolja, bolj neposredne učinke in tudi dobrobiti iz tega. Druge države pa so vključene s prenosom znanja, dostopom do tehnologij, s tem, da se naučijo, kako lahko tudi same sodelujejo pri raziskovanju in uporabi virov.
Moram pa opozoriti tudi na dober primer pravne ureditve. Pri Mednarodni vesoljski postaji so udeležene države opredelile sodelovanje. Nacionalno jurisdikcijo so prenesle vsaka na določen del postaje. Tako je vsaka država odgovorna za tisti svoj del in za osebje, ki je tam nameščeno. Če je torej laboratorij v sklopu ameriškega ozemlja na Mednarodni vesoljski postaji, je tudi osebje pod njihovo nacionalno jurisdikcijo. To deluje, nisem pa prepričana, da bo to primerna ureditev tudi pri vesoljskem turizmu. Zanimivo bo videti, kako se bo to razvijalo.
Ampak vesoljski turizem je tako rekoč tukaj.
Da. Bogati si lahko že privoščijo vozovnico v vesolje in obletijo Zemljo. Prvi takšen izlet v vesolje je bil že leta 2001. Izlet je ameriškega poslovneža Dennisa Tita stal 20 milijonov dolarjev. Obstaja tudi možnost komercialnega obiska Mednarodne vesoljske postaje. Vozovnice za polet v vesolje so že v prodaji. V načrtih imajo hotele z razgledom na vesolje, v razvoju je veliko stvari. Japonsko podjetje za potnike v vesolje predvideva dvigalo s sondo – kabel bi povezoval stelit, ki je nameščen v vesolju v stacionarni orbiti, in tla na Zemlji, sonda pa bi se lahko dvigala in spuščala. Okoliščine zagon vesoljskega turizma že dopuščajo. Je pa zavedanje, da bo treba postaviti določena pravila, še preden vse to v polnosti zaživi. In vse te možnosti tudi predstaviti javnosti.
Kakšna naj bodo pravila vesoljskega turizma?
Najprej se je treba dogovoriti, kdo, kaj je vesoljski potnik, in to razlikovati od astronavtov. Pravila bodo morala nastati s sodelovanjem držav. Če se bo na primer Francoz odločil za pot v vesolje, se bo treba dogovoriti, ali bo lansiran s francoskega, morda ameriškega ozemlja ali od kod drugod, in kaj to prinese za sabo.
Raziskovanje vesolja, vesoljski turizem … to je za splošno populacijo abstraktno, težko predstavljivo. Sami pa se osredinjate na praktične vidike uporabe vesolja.
Posvečam se temu, kako z uporabo vesolja reševati probleme na Zemlji, kako dosegati trajnostne razvojne cilje mednarodne skupnosti z uporabo vesoljskih aplikacij. Z opazovanjem Zemlje in s satelitskimi slikami lahko pridobimo informacije o tem, kakšni so vodostaji, kakšne so kmetijske površine, zakaj jih lahko uporabimo … Na podlagi analize teh podatkov lahko ukrepamo znotraj trajnostnih ciljev, ugotovimo lahko, katere so najprimernejše poljščine za določeno površino in se približujemo cilju odprave lakote, satelitske posnetke uporabljajo tudi v dokaznih postopkih za kazniva dejanja, pri genocidu v Srebrenici so na primer na podlagi satelitskih posnetkov odkrivali, kje so množična grobišča. Da niti ne omenjam tega, kar nam je samoumevno, napovedovanje vremena ali pa navigacija. Vesolje ponuja res ogromno prednosti za človeštvo na Zemlji. To je ena smer, v katero se razvija vesoljsko pravo, torej interakcija med vesoljem in Zemljo z mislijo na trajnostni razvoj na Zemlji. Druga smer razvoja vesoljskega prava pa postavlja v središče vesoljske dejavnosti, tiste, ki se dejansko dogajajo v vesolju, torej izraba virov, potovanje v vesolje, vesoljski turizem in tako naprej.
Prej ste omenili vesoljske odpadke. Pri svojem delu jim posvečate veliko pozornosti. Zakaj?
Brez odprave vesoljskih odpadkov ne bo možno ne uporabljati vesolja za življenje na Zemlji ne raziskovati vesolja, saj lahko pride do Kesslerjevega sindroma. Ta pojem opisuje potencialni pojav, ko se delci vesoljskih odpadkov, ki se gibljejo hitro in nenadzorovano, zgoščujejo in zaletavajo, kar privede do nastanka še večje količine odpadkov. Ti lahko ogrozijo satelite, zadenejo rakete, poškodujejo Mednarodno vesoljsko postajo ipd. Če bo odpadkov preveč, ne bo mogoče pošiljati novih satelitov in novih konstelacij. SpaceX ima v prihodnjem letu v načrtu 30.000 novih satelitov. V naslednjih letih naj bi jih imeli nekaj čez 40.000. Tudi v interesu mednarodne skupnosti je, da se ti vesoljski odpadki odstranijo, sicer bo tveganje preveliko. Seveda pa ne smemo pozabiti na to, da ti odpadki lahko dosežejo tudi Zemljo, večkrat so jo tudi že dosegli. Predstavljajte si, da en velik kovinski del pade na vašo streho, na vrt, lahko zadene letalo v letu. Obstaja torej tudi nevarnost za nas, za življenje na Zemlji.
Treba bi bilo jasno in strogo razmejiti odgovornost za te odpadke. To je težko, saj ni nobene kontrole nad tem, čigavi so ti odpadki, to ni zares znano. Zdaj se to ureja tako, da mora tisti, ki objekt pošilja v vesolje, poskrbeti za to, da bo objekt ob vračanju proti Zemlji zgorel. V Sloveniji imamo dober zakon, ki upošteva trajnostni vidik in predvideva, da se pri vesoljskih dejavnostih povzroči čim manj odpadkov v skladu s smernicami Združenih narodov. Obstajajo tudi projekti Evropske vesoljske agencije, pri katerih sestavljajo nekakšne smetnjake oziroma tovornjake, kot jih imamo na Zemlji, ki bi odpadke pobirali in jih nameščali v oddaljene orbite ali uničili.
Kaj vse je opredeljeno kot vesoljski odpadek?
To je še en problem mednarodne skupnosti. Vesoljski odpadek pravno ni opredeljen. Velja pa, da so to vsi predmeti, identificiarni ali neidentificirani, ki jih je ustvaril človek. To so lahko ostanki raket, eksplozij, lahko je le delček barve, tudi sateliti. To se giblje s takšno hitrostjo, da je trčenje z drugim objektom silovito. Zgodilo se je tudi že, da so morali zaradi nevarnosti vesoljskega odpadka evakuirati del Mednarodne vesoljske postaje.
Pripravljate doktorat s področja vesoljskih odpadkov. V nastajanju sta tudi knjigi o vesoljskem pravu, ena bo celo prva slovenska o tej veji prava. Imam prav ob ugotovitvi, da v Sloveniji to področje ni ravno živahno? Tudi vi živite in delate pretežno v Franciji?
V tujini nas je vesoljskih pravnikov kar veliko, v Sloveniji pa je to področje še v povojih. V Franciji imam to prednost, da sem lahko v stiku z mednarodno skupnostjo. V Parizu je tudi Evropska vesoljska agencija, ki sem jo obiskala. V tujini je drugače zato, ker vsi razumemo, o čem se pogovarjamo, tu moraš pa vsakič vse razložiti od začetka. Izmenjujemo ideje, poglede, razpravljamo o tem, kako bi kakšen problem rešili. V teh krogih so vse ideje dobrodošle, ni napačnih idej, vsi si z veseljem delijo kakšne nove informacije, ogromno je seminarjev. Zdi se mi, da se zelo vidi, da imamo vesoljski pravniki skupni cilj, in potem vse lažje steče.
V Sloveniji pa opažam, da mnogi sploh ne razumejo, kaj je vesoljsko pravo. Na neki konferenci so slušatelji ob tem pojmu pričakovali nekaj čudnega, nenavadnega, ezoteričnega. Zato tudi želim, da se začne o tem več govoriti in da se navduši za to čim več mladih. Svoje poslanstvo namreč vidim tudi v tem, da prenašam znanje na mlajše generacije. Da se zavejo, da ni treba, da si astronavt, zato da si lahko povezan z vesoljem. Celotnemu človeštvu lahko pomagaš s svojim znanjem, ki je uporabno v vesoljskem sektorju. Tu je veliko priložnosti za matematike, fizike, biokemike, kemike, umetnike, oblikovalce …
Tukaj se Slovenija izkaže majhna, kar se tiče vedenja oziroma širine obzorij.
Mislim, da smo s članstvom pri Evropski vesoljski agenciji na dobri poti k hitrejšemu in polnejšemu razvoju vesoljskega sektorja tudi v Sloveniji. Še pred dvema letoma je le malokdo vedel, o čem se pogovarjamo, danes pa imamo že vsaj vesoljsko pisarno. Tudi ljudje, ki tam delajo, vedo, kaj delajo. V zadnjih dveh, treh letih je Slovenija dosegla veliko, veliko nas pa še čaka, a članstvo v Evropski vesoljski agenciji je odlična odskočna deska.
Delujete torej v mednarodnem prostoru, imate redne stike z drugimi strokovnjaki vesoljskega prava. Kaj so največji kamni spotike, o čem se ne strinjate?
Najbolj razburja mednarodna delitev dobrobiti, ki izhaja iz vesoljskih virov. To je zdaj res najbolj vroča tema znotraj vesoljskega prava, na kakšen način, če sploh, se dovoli uporaba vesoljskih virov. Slovenija je podpisala sporazum Artemis, s katerim se strinjamo z uporabo vesoljskih virov. Na kakšen način pa potem to narediti tako, da je za dobrobit celotnega človeštva, je glavno vprašanje. Dobrobiti so lahko razumljene kot absolutne, ki so neposredno povezane z naložbami določene države, ali pa zasebnega sektorja v raziskavo ali p kot relativne. Te vključujejo prenos znanja in uporabo vesolja, tehnologij, načina dela, da tudi tiste države, ki mogoče zdaj nimajo sposobnosti, lahko vlagajo v prihodnosti in potem tudi uporabijo vesolje v svoje dobro.
Torej sta nekako dva pola – eden, ki vztraja, da pridobljeni viri ostanejo za tiste, ki jih odkrijejo, in drugi, ki želijo, da se to pravično in enakovredno razdeli med vse.
Tako je. Primer tovrstnega precepa je bilo odkrivanje morskega dna, ko se prav tako niso mogli dogovoriti glede delitve dela in odkritij. Če država ne omogoči raziskav na svojem teritoriju tistim, ki imajo možnosti in zmogljivosti za raziskovanje, nima nihče nič od tega. Moramo se zavedati, da bodo vedno v prednosti tiste države, ki raziskujejo in – po domače povedano – imajo denar. Moramo pa poskrbeti za to, da bodo imele tudi preostale države, tiste, ki niso neposredno vplivale, koristi od tega, saj velja, da je vesolje namenjeno celotnemu človeštvu. Uživa status res communis omnium, kar pomeni, da je skupna dobrobit, do katere lahko dostopajo vsi.
Imamo zelo omejeno predstavo o tem, kaj vse nam lahko ponudi vesolje. Kako bi povprečnega človeka, ki ima že kup problemov in obveznosti na Zemlji, prepričali, da je to neko višje dobro zanj in za njegove potomce?
To vprašanje velikokrat dobim. Zakaj bi raziskovali vesolje, če imamo toliko problemov na Zemlji. Jaz pa razmišljam ravno obratno. Ravno zato, ker imamo toliko problemov na Zemlji, moramo izkoristiti vesolje. Več vlagati, raziskovati, da se lahko spopadamo z izzivi na našem planetu. Če torej odgovorov za izzive na Zemlji ni na tem istem planetu, če dozdajšnje rešitve niso dobro delovale, iščimo zunaj. Tudi to želim predstaviti javnosti, da vesolje lahko pomaga pri reševanju globalnih izzivov na Zemlji in da ga imamo pravico uporabljati, zato se naučimo, kako.
Je pa zanimivo, da se naša civilizacija v vesolje začenja širiti ravno z vprašanji odpadkov in črpanja novih virov. Se pravi iz tega, kar nas pogublja zdaj, začenjamo novi svet.
Če ne bi imeli problemov, ne bi iskali različnih možnosti za njihovo reševanje. In te možnosti smo začeli iskati v vesolju. To je proces, evolucija, ki sledi problemu. Pride do spremembe v paradigmi razmišljanja in začnemo iskati vedno nove načine za reševanje, ker dosedanji načini in procesi ne delujejo več. In to potem privede do napredka.
Zasledila sem, da je Evropska vesoljska agencija navdušena nad dejavnostjo Slovenije v vesoljskem sektorju, sploh glede na velikost države. Kaj nas odlikuje?
Odlikujejo nas napredki in preboji zasebnih podjetij, ki so razmeroma majhna, ampak imajo tako dobre produkte in storitve, da so znane celotni mednarodni skupnosti. Imajo odlične ideje, odlično kakovost, zato jih iščejo tudi podjetja, kot je SpaceX. Ne bom jih poimensko izpostavljala, bom pa za primer odličnosti navedla idejo slovenskega podjetja, ki ima sicer sedež v Avstriji in v sklopu programa Solaris Evropske vesoljske agencije izdeluje vesoljska dvigala za transport materialov in nameščanje solarnih panelov v vesolju za alternativno uporabo energije.
V vesolju so tudi trije sateliti, ki so plod slovenskega znanja.
Slovenija ima res odlična podjetja na različnih področjih tega sektorja, znanstvenike, ki so sposobni pošiljati satelite. V zadnjem času se je povečalo zavedanje o pomenu tega sektorja in vlaganj vanj. Nastal je vesoljski zakon, kmalu zatem vesoljska strategija, smo na pragu polnopravnega članstva v Evropski vesoljski agenciji. S tem se odpira cel nov sektor, ki lahko Sloveniji in celotnemu njenemu gospodarstvu pomaga pri napredku. Sama si res prizadevam za to, da se nad tem navdušijo mladi, da spoznajo, koliko možnosti ponuja vesoljski sektor. Treba jih je spodbujati, da začnejo razmišljati o tem, da se vse to, kar lahko delamo na Zemlji, delalo tudi v vesolju.
Pogosto namreč pri predavanjih ugotavljam, da so za študente vesolje rakete in astronavti. Ni treba, da je vsak astronavt ali pa inženir, ampak so zelo dobrodošle družbene znanosti, tudi medicinska znanost. Če se ne motim, prav pri nas preizkušajo, kako bi lahko zobozdravstvene dejavnosti izvajali v vesolju. Slovenija je res zelo napredna, ponudimo lahko storitve in artikle, ki so nišni in visoko kakovostni. Sodelujemo z Naso, Eso … Zdi se mi, da je še vedno premalo zavedanja o tem, kako pomemben je vesoljski sektor, mogoče ravno to pojasni, zakaj tolikšna prizadevanja države na tem področju šele v zadnjih letih.
Slovenija v vesoljski sektor nameni kake tri milijone evrov na leto, v zadnjih letih ga je sicer skoraj podvojila. V primerjavi z vložki velesil je to kaplja v morje.
Evropska vesoljska agencija zahteva minimalni vložek, ki se vrača v državo na podlagi razpisov ali sodelovanj s podjetji. S tem se odpirajo nova vrata za razvoj sektorja. Je pa vložek še vedno razmeroma majhen v primerjavi z drugimi državami, a mislim, da smo na dobri poti. Lahko se zgledujemo po Luksemburgu, ki vlaga v vesoljski sektor največ od evropskih držav. Je zelo majhna država, ampak oni so res osredotočeni na razvoj dejavnosti, ki bodo potem omogočale raziskovanje v vesolju in uporabo virov. Je pa Slovenija to že prepoznala in ima z Luksemburgom sporazum o sodelovanju. Tako da se zasebna sektorja obeh držav povezujeta in izmenjujeta znanja.
V vesoljskem sektorju ni hipnih rezultatov, morda tudi zato ni deležen tolikšne pozornosti oziroma se morda tudi kdo sprašuje o upravičenosti tako velikih vlaganj. Se pa naložbe dolgoročno izdatno povrnejo.
Vračanje teh naložb v vesolje je sicer odvisno od številnih dejavnikov, kot so vrsta naložbe, časovno obdobje ter širši gospodarski in tehnološki vplivi. Vendar so številne študije pokazale, da gre za velik potencial in da so donosi pogosto znatno višji od začetnih naložb. Vsak evro se v povprečju vrne v 6- do celo 10-kratnem znesku. Zagotovo je vesoljska ekonomija eden najhitreje rastočih sektorjev. Če se kdo sprašuje o upravičenosti, je to bolj zato, ker področja ne pozna dobro, tudi na splošno se o tem ne pogovarjamo veliko, zdi se nam nedostopno in futuristično. A dejstvo je, da bodo naložbe v vesoljske dejavnosti in vesoljske aplikacije postale stalnica.
Nam se zdi nekaj milijonov evrov veliko, kolikšne zneske pa namenjajo druge države, recimo vesoljske velesile?
Če sem si prav zapomnila, ZDA namenijo okrog 70–80 milijard dolarjev. Natančno je to težko predstaviti, ker je treba upoštevati tudi zasebni sektor. Četverica velesil skupaj z drugimi državami pa naj bi do leta 2035 v vesoljski sektor vložila 1,8 trilijona. To so res ogromni vložki, ki v povprečju naraščajo za 20 odstotkov vsako leto. Države si res želijo napredovati na tem področju. Ne glede na to, koliko kdo vloži, pa se moramo nekako dogovoriti, da je vesolje odkrito na voljo vsem.
Katero področje raziskovanja vesolja prevladuje po deležu vložka?
Rekla bi, da predvsem tehnološki vidik, uporaba vesoljskih aplikacij za opazovanje Zemlje, se pravi za napovedovanje vremena, navigacijo telekomunikacije. To je tisti del, ki je še vedno najbolj zaobjet in je tudi javnosti najbolj znan. So pa izjeme, kot je SpaceX, usmerjene v visoko tehnologijo in raziskovanje.
Kako pomembno je v vesoljskem sektorju javnozasebno partnerstvo, posebej v luči številnih nedorečenosti v pravnem smislu?
Po mednarodnem vesoljskem pravu in VI. členu Pogodbe o vesolju je država odgovorna za vsako vesoljsko dejavnost, tudi zasebnega sektorja v svoji državi. Torej mora država kot suvereni subjekt mednaronega prava izvajati nadzor in registracijo vseh misij v vesolju, za ves vesoljski zasebni sektor. Omogočati mora preglednost v smislu, da se te dejavnosti registrirajo tudi pri Združenih narodih. Država je torej v mednarodni skupnosti odgovorna tudi za škodo, ki bi jo povzročil zasebni sektor. Država se mora zavarovati in zato potem tudi podjetja jemljejo zavarovanja. Zavarovalniški del je tudi pomemben del vesoljskega prava, ki se zelo zelo razvija.
Država je torej tista, ki v vsakem primeru nosi posledice, zato je pomembno, da so natančno določena pravila, kako lahko delujejo, da niso prepuščeni sami sebi, in da tudi podjetja dobro vedo, da ima vsako dejanje svojo posledico in kakšna je ta posledica. Seveda pa vesoljski sektor deluje v gospodarstvu in vsako podjetje gleda na to, da so pogoji za razvoj primerni. Lažje je, če te država podpira pri raziskovanju in si želi, da napreduješ, raziskuješ. Seveda boš šel tja, kjer je to lažje narediti.
Je za raziskovalce oziroma tehnološke entuziaste zanimivejši zasebni vesoljski sektor ali javni?
Največja podjetja so v lasti zasebnikov, Elon Musk ima SpaceX, Jeff Bezos Amazon, tu je še Richard Branson in njegova družba Virgin Group. Mislim, da so ti magnati začeli dojemati, da je vesolje prihodnost. Je pa bila želja po raziskovanju vedno tista, ki je gnala celotno človeštvo naprej. Rekla bi, da smo ljudej po naravi raziskovalci. Vedno smo si želeli odkrivati nova ozemlja, znanja. Tako da to je tisto glavno vodilo, oni si pa to draž lahko privoščijo. SpaceX je nedavno poslal v vesolje raketo, ki se je vrnila na točno določeno mesto, torej mu je uspelo izdelati raketo, ki se jo lahko uporabi večkrat. To znatno zmanjša stroške potovanj v vesolje, in to je tisto, za kar si oni med drugim prizadevajo v okviru raziskovanja vesolja.
Kaj je vas pritegnilo in potegnilo v vesoljsko pravo?
V sklopu predavanja mednarodnega prava je dr. Ernest Petrič omenil, da je v učbeniku le ena stran o vesoljskem pravu, bili so omenjeni vsega trije termini. Potem je bila v Sloveniji znana strokovnjakinja za vesoljsko pravo pri Nasi Rebecca Bresnik, njen mož je astronavt in je slovenskega rodu. Imela je predavanja tudi na naši Evropski pravni fakulteti, zdelo se mi je izjemno zanimivo, ker je o vesoljskem pravu govorila s takim navdušenjem. S pomočjo našega profesorja dr. Novaka sem navezala stik z njo in ugotovila, da je vesoljsko pravo domena vseh in ne samo vesoljskih velesil.
Predstavila mi je različne koncepte vesoljskega prava, ki so me povsem prevzeli. Vesoljsko pravo je interdisciplinarna veda, ki zajema več področij. Gre za drug teritorij, kjer lahko združimo vsa prava, ki jih človeštvo že pozna. Čar mednarodnega prava vidim tudi v spoznanju, da je potrebna povezanost celotnega človeškega rodu, da lahko napredujemo. Samo s sodelovanjem, zaupanjem in solidarnostjo celotne mednarodne skupnosti bomo lahko dosegli napredek v vesolju za celotno človeštvo.
............
Biografija
Aida Gajić na Evropski pravni fakulteti Nove univerze pripravlja doktorsko disertacijo s področja vesoljskega prava. V njej dokazuje, da je v vesolju potrebna nova pravna ureditev, pri tem se posveča vprašanju vesoljskih odpadkov. Pri svojem siceršnjem delu se veliko ukvarja s pravnim vidikom trajnostnega razvoja vesoljskih dejavnosti in trajnostno uporabo vesoljskih tehnologij. Dodatno se je o tem področju izobraževala na univerzi v Genovi, na Evropski vesoljski agenciji pa predstavila eno od svojih raziskav. Nastopala je na različnih konferencah po svetu. Njeni znanstveni članki so bili izbrani za predstavitve v Bakuju, Parizu, nazadnje v Madridu. Predava tudi na matični fakulteti.
Je članica mednarodnega inštituta za vesoljsko pravo, ene najstarejših in najbolj priznanih ustanov s tega področja. Piše znanstveno monografijo, ki bo prva slovenska knjiga o vesoljskem pravu. Dobila je tudi ponudbo založbe Brill, da napiše knjigo na podlagi svoje doktorske disertacije. K sodelovanju jo je povabil Frans von der Dunk, eden najbolj priznanih akademikov s področja vesoljskega prava. Dejavna pa ni le v akademski sferi, ampak si zelo prizadeva popularizirati svoje delo in vesoljski sektor nasploh.
