Dr. Pomberger, ki je s kolegom prof. Renatom Šarcem nedavno pripravil dokument o uporabi goriv iz predelanih odpadkov v cementni industriji, se je v Ljubljani udeležil posveta o trajnostnem ravnanju z odpadki in na njem predstavil izkušnje iz Avstrije in drugih evropskih držav.
Zakaj sta se s kolegom prof. Renatom Šarcem odločila za sodelovanje z iniciativo weThink? Kaj je cilj povezovanja gospodarskih združenj, podjetij, univerz, raziskovalnih centrov in odločevalcev?
Sem strokovnjak, zanimajo me dejstva, razvoj, znanstveni podatki. Ko gre za upravljanje odpadkov, potrebujemo osebe in organizacije, ki ponujajo platforme za komuniciranje. Vprašali so naju, če pripraviva dokument o trenutnem stanju uporabe trdnih goriv iz odpadkov v cementni industriji.
S tem mislite na dokument, ki sta ga pripravila s prof. Šarcem in je sedaj objavljen na platformi weThink?
Tako je.
Kaj pa so ključna sporočila dokumenta?
Najina začetna točka je bila spreminjanje odpadkov v energijo, še posebej v cementarnah. Sam na tem področju delujem že 25 let, s tem je povezan moj doktorat, sodeloval sem pri številnih projektih v več državah in povsod sem bil deležen istih vprašanj. Pred 25 leti v Nemčiji, pred 20 leti v Avstriji, pred 15 leti na Češkem, pred desetimi leti v Sloveniji, povsod so me spraševali iste stvari: kakšne so posledice za zdravje ljudi; ali gre za preizkušeno tehnologijo, kakšni so izpusti, katere odpadke lahko uporabimo in še številna druga vprašanja. Pripraviti sem želel dokument, ki bi odločevalcem, medijem in zainteresirani javnosti na ta vprašanja dal odgovore, temelječe na znanstvenih dognanjih, na najnovejših znanstveno pridobljenih podatkih. Ljudje o toplotni obdelavi odpadkov ne vedo prav veliko, še vedno mislijo, da gre za novost, pa čeprav po Evropi deluje že 280 cementarn, ki uporabljajo sosežig in na stotine drugih obratov za pridobivanje energije iz odpadkov.
Kako stara pa je tehnologija?
Vse skupaj se je začelo pred okoli 30 leti. V Avstriji sem bil med prvimi, ki smo se začeli ukvarjati s to tematiko. Tehnologija pa je bila razvita in preizkušena v realnih razmerah. Danes je Avstrija ena vodilnih držav na področju energetske izrabe odpadkov SRF (Solid Recovered Fuel – trdno gorivo iz odpadkov, op. p.), skupaj z Nemčijo, Poljsko in Češko. V Avstriji je kar 80 odstotkov toplote, ki jo za svoj proizvodni proces potrebujejo cementarne, pridobljene z obdelavo odpadkov. Te štiri države prednjačijo pred vsemi državami sveta.
Sami se primarno ukvarjate z raziskovanjem tehnologij za obdelavo odpadkov ter z vlogo alternativnih goriv v procesu upravljanja odpadkov. Kako gledate na pogost odpor javnosti do toplotne obdelave odpadkov?
Naj vam povem, kakšna je situacija v Avstriji. Pred 25 leti so ji vsi nasprotovali, podobno kot je danes v Sloveniji. A nekateri projekti so bili izvedeni, (so)sežigalnice so bile zgrajene in nazadnje so lahko vsi videli, da zaradi tega ni nobenih pravih problemov. Z leti se je sprejemanje te tehnologije še okrepilo, in ko se je pred leti začel projekt najnovejšega obrata za toplotno obdelavo odpadkov v Brucku na Muri, mu ni nihče nasprotoval. Ne nevladne organizacije in ne državljani. Obrat v krajevni papirnici na leto uporabi 200.000 ton goriva iz odpadkov in stoji sredi mesta, nihče pa mu ne nasprotuje. Papirnica je sicer prej energijo pridobivala s premogom in plinom.
Družbena sprejemljivost toplotne obdelave odpadkov se sicer med državami razlikuje. Medtem ko je na primer toplotna obdelava odpadkov široko družbeno sprejeta in sistemsko spodbujena v Avstriji in skandinavskih državah, ta faza hierarhije ravnanja z odpadki v Sloveniji nima širše družbene sprejemljivosti. Kako gledate na ta pojav, kaj lahko stori država in kaj izvajalci toplotne obdelave odpadkov?
Menim, da je treba ljudem pojasniti, da gre navsezadnje za naše odpadke. Vse se na koncu spremeni v odpadek in vsega ni mogoče reciklirati. To je seveda dobro, a za vse odpadke to ni rešitev. Potrebujemo torej drugačne rešitve. Ena od rešitev so odlagališča odpadkov, ki pa dolgoročno niso dobra rešitev za okolje. Druga je zamenjava fosilnih goriv, denimo premoga, z odpadki. To je za okolje boljša rešitev, saj se zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov, pridobiva se energija in s sodobnimi tehnologijami so tudi emisije iz (so)sežigalnic resnično nizke.
Goriva iz odpadkov lahko prispevajo k energijski neodvisnosti regije ali celo države. Lahko popolnoma nadomestijo premog in druga fosilna goriva?
Ne. V Avstriji (so)sežigalnice odpadkov proizvedejo okoli pet odstotkov vse energije, ki jo na leto potrebuje država. Celotnega energetskega problema na tak način ne moremo rešiti, lahko pa ga deloma omilimo. Pridobivanje energije na tak način je treba gledati z vidika regij. Veliko mesto, kot je Ljubljana, ki ima vzpostavljen sistem daljinskega ogrevanja, pokuri veliko količino fosilnih goriv. Pomemben del bi lahko nadomestili z gorivi iz odpadkov, ki jih proizvede mesto in na ta način zmanjšali izpuste toplogrednih plinov.
Ali obstajajo znanstveni dokazi, da toplotna obdelava odpadkov škodi zdravju?
Res smo iskali te dokaze, a nismo našli nobene študije ali znanstvenih dokazov, ki bi to potrjevali. V Evropi imamo danes 280 cementarn, ki uporabljajo SRF. Nobenih znanstvenih dokazov ni, da bi škodovale zdravju. Na Dunaju so kar štirje takšni obrati, eden je celo v središču mesta, a dokazov nismo našli. Če jih kdo ima, naj mi jih pošlje.
Kaj uporaba alternativnih goriv pomeni z vidika emisij?
Evropska unija regulira področje sežiga in sosežiga odpadkov, določene so omejitve in z leti so te omejitve postale strožje. Z mojega vidika to ni problem. Če pogledate podatke z avstrijske Štajerske, največ emisij ne proizvajajo sežigalnice ali sosežigalnice odpadkov pač pa gospodinjstva, ki za ogrevanje uporabljajo les ali fosilna goriva. Če želite torej očistiti zrak, vlagajte v daljinsko ogrevanje.
V Sloveniji se vsakih nekaj let soočimo z izzivom kopičenja odpadkov, saj jih pristojna podjetja v tujino izvažajo z zamikom. Večina sosednjih držav je namreč za slovenske in druge tuje odpadke omejila uvoz. Kako gledate na v EU uveljavljeno pravilo, da mora vsaka država sama poskrbeti za svoje odpadke?
Nisem naklonjen omejevanju izvoza ali uvoza, trgovanje je pomembno, tudi ko gre za recikliranje odpadkov. A vsaka država mora sama rešiti svoje probleme z odpadki in zgolj njihovo izvažanje iz razloga, ker ljudje nočejo (so)sežigalnic, ni dobra rešitev. Še vedno jih mora nekdo vzeti. Tudi druge države iščejo svoje rešitve, zato bo odpadke vedno težje izvažati. Za povrh je treba za izvoz odpadkov plačati, hkrati pa se s tem odpoveš prednosti, ki ti jo lahko prinese predelava odpadkov v energijo.
Kako druge države, predvsem Nemčija in Avstrija, rešujejo problem odpadkov? Kako so implementirale svoje rešitve? S katerimi specifičnimi izzivi sta se morali državi spopasti?
Mejnik v Nemčiji in Avstriji je bila prepoved odlagališč odpadkov. Zakonsko so prepovedali odlaganje neobdelanih odpadkov, nato pa je bilo treba uvesti rešitve za njihov sežig. Ni bilo lahko, kajti gradnja (so)sežigalnic in kapacitet za sprejem odpadkov je trajala leta, zato na začetku javnost temu ni bila naklonjena. A na koncu se je to izkazalo za uspeh, ljudje so se navadili na sežiganje in sosežiganje odpadkov.
So še kakšne alternative odlagališčem?
Kaj pa je lahko še alternativa? Pogosto slišimo, da je treba vse reciklirati. A vseh odpadkov ni mogoče reciklirati, in če je to nemogoče in če imajo energetsko vrednost, je edina alternativa njihov sežig. Potem je še vprašanje, kakšna tehnologija je najboljša. Ali je to direktna v velikih sistemih brez predhodne obdelave odpadkov? Sam temu nisem naklonjen, boljša rešitev se mi zdi mehanska obdelava odpadkov z izločanjem reciklažnih materialov in proizvodnjo trdnega goriva iz odpadkov (SRF).
Kaj pa odpadki, ki jih ni mogoče ne reciklirati ne predelati v gorivo?
Kaj drugega kot odlagališča nam tu ne preostane. Nimamo prave alternative.
Kako dolgo pa je potrebovala Nemčija, da je prešla na tak sistem upravljanja odpadkov?
Nekaj let je trajalo, v nekaterih nemških zveznih državah dlje kot v drugih. Tudi v Avstriji smo potrebovali okoli štiri leta. In še danes imamo odlagališča, ki jih bomo potrebovali tudi v prihodnosti, vendar v manjšem obsegu, denimo za odpadni gradbeni material.
Zavzemate se za obdavčenje odlagališč. Zakaj?
Da, obdavčenju odlagališč sem naklonjen. Drugi zakon upravljanja odpadkov pravi: »Odpadki gredo tja, kjer je najbolj poceni.« Če nočeš, da preveč odpadkov konča na odlagališčih, jih obdavči in s tem spodbujaj preusmeritev odpadkov drugam, v recikliranje ali v (so)sežig.
Drzna je vaša teza, da imajo ljudje v domovih pogosto manj kakovosten zrak, kot je zunaj. Lahko to razložite?
Da, zrak v naših domovih je včasih še bolj onesnažen kot na prostem. Na primer če kdo kadi.
Kaj menite o iniciativi »zero waste«? Ali to sploh lahko pričakujemo od družbe, v kakršni živimo danes?
»Zero waste« je fraza, ki je ljudje ne razumejo najbolje. Večina jih misli, da to pomeni nič smeti. Meni je zato bolj všeč drugačna interpretacija angleške besede waste, ki poleg odpadkov lahko pomeni tudi zapraviti. V smislu torej, da nič ne zapravimo, da se ne odpovemo energiji in vsemu drugemu, kar lahko pridobimo iz odpadkov.
Katere so prioritete pri reševanju situacije z odpadki v Sloveniji? Če bi vi imeli možnost takoj ukrepati na področju urejanja odpadkov, kako bi se tega lotili danes in koga vse bi povezali pri iskanju rešitev? Kdaj bi moralo biti področje odpadkov urejeno, da ne bo prepozno?
Diskusije, kot je bila današnja, so velika pridobitev, kajti vsi vedo, v katero smer se gre. Zagovorniki projektov toplotne obdelave odpadkov naj bodo še bolj intenzivni, ministrstvo pa naj jim pokaže, kaj lahko storijo in kakšne so zahteve. Problem je očiten, in vsi se morajo osredotočiti na iskanje rešitev. Mislim, da jih lahko najdejo. Slovenija je danes že ena vodilnih evropskih držav, ko gre za recikliranje odpadkov, in če se fokusira na gradnjo dobrih rešite za (so)sežig odpadkov, je lahko tudi na tem področju v evropskem vrhu.
