Nagrade zlati ekran in Viktorji popularnosti so še dodatno dokazovale njuno priljubljenost, prav tako pesmi, v katerih so ju opevali oziroma sta jih sama pela in so postale izjemno priljubljene. Vinko je snemal kasete s svojimi zabavnimi zgodbami in bile so v tistem času najbolje prodajane govorne kasete v vsej Jugoslaviji, ne samo Sloveniji, pa čeprav večina te nekdanje države sploh ni govorila slovenskega jezika! Njuna priljubljenost je bila izven vseh dotedanjih, pa tudi sedanjih okvirov. Pravzaprav danes to, kako strašno sta bila priljubljena, težko razložimo, saj so časi drugačni in ni več zvezde, ki bi bila – tako kot sta bila onadva – priljubljena pri vseh generacijah. Zato smo ob naši 50. obletnici pomislili, da bi bila njuna združitev po mnogih letih najboljši način, da se spomnimo nekega obdobja in para, ki nas je spravljal v smeh ter prinašal na male zaslone veselje in zabavo.
Oba sta takoj pristala – tudi zato, ker sta bila vesela, da se bosta spet videla. Vinko je še vedno zelo zaposlen in pogosto dela v Avstriji, Miša pa se je želela dobro pripraviti na svojo oddajo, zato smo se za srečanje dogovorili po snemanju. Bila je sreda zvečer in dobili smo se v recepciji TV SLO. Da, prav tisto sredo po snemanju oddaje z Mio Skrbinac, ki je doživela nato tako burne odzive. »Boleče bo …« je dejala Miša, ko je prišla. »Nisem si mislila, da bi jo vprašanje (da je lezbijka, op. a.) lahko tako presenetilo, saj je o tem že javno govorila …«
Vinka in Mišo smo fotografirali na hodnikih televizije. Miša je tam domača, Vinka pa so mimoidoči z zanimanjem opazovali, Jelena Aščić in Elen Batista Štader sta, ko je šla Miša v garderobo, izkoristili priložnost in se fotografirali z njim. Z legendo. Nato smo se odpravili v bližnji lokal na pogovor. Spomini, anekdote, smeh. Ko sem ugasnila snemalnik, je Miša hitro vzela v roke telefon in poklicala svojo gostjo. Štiri dni pozneje smo lahko gledali oddajo, ki je razburkala Slovenijo. Še dva dni zatem sem Mišo poklicala, ali bi zaradi novih okoliščin k našemu pogovoru dodala še kakšna pojasnila, vendar je rekla, da je vse že zapisala na svojem družbenem profilu. »Nisem vedela, da živimo v tako zakisani družbi,« je dejala. V kakšni družbi živimo trenutno, itak veste tudi sami. Zato pojdimo zdaj desetletja v preteklost …
Kdaj sta se nazadnje videla?
Miša: Od najinega zadnjega srečanja je minilo kar nekaj let, mi pa Vinko redno piše voščila za rojstni dan in novo leto, jaz pa odgovorim … če sem pridna.
Vinko: Enkrat me je celo poklicala! Včasih stisne tudi kak všeček, če se ravno zmoti. (oba v smehu)
Kako sta začela leta 1981 sodelovati v oddaji TV križanka? Pred tem je imel Vinko, ki je igro študiral na Dunaju, oddajo TV žehtnik, Miša pa je bila še bolj na začetku televizijske poti.
Miša: Takrat sem delala v mladinskem in otroškem programu oddaje Mladi za mlade. Potem so me povabili v zabavni program. Za sodelovanje Vinka v oddaji se je verjetno odločil urednik, kar je bila dobra poteza. Takoj se je videlo, da lahko zelo dobro sodelujeva.
Vinko: In tudi sva. Nisva pa vedela, da bova podirala tabuje v takratnih televizijskih programih in ostala v spominu in srcih mnogih Slovenk in Slovencev vse do današnjih dni.
Miša: Nihče si ni predstavljal, niti midva ne, kakšno sodelovanje bova vzpostavila. Tudi v scenariju ni bilo strogo razmejenih vlog. Veliko je bilo improvizacije.
Vinko: Takrat si nihče ni mislil, da bova skupaj osvojila Slovenijo. Oddaja je bila v živo in v njej sva odpirala predale z nagradami, v katerih je bilo ogromno šal. Iz teh šal je prišel Jaka Šraufciger s štajerskim dialektom. Ta lik je bil izdelan že prej, poimenovala me je Nela Eržišnik, prvi nastop z Jako pa je bil že leta 1976.
Miša: Pomemben vidik oddaje je bil, da je potekala v živo in da sva imela neposreden stik z gledalci. Za naju pa je bil izziv predvsem to, da nisva vedela, kako bo kateri reagiral in kaj bo kateri od naju rekel v določenem trenutku.
Kakšen scenarij je verjetno vseeno obstajal?
Vinko: Urednik oddaje Dušan Hren, ki je bil tudi režiser, nama je bil zelo naklonjen. Pustil nama je proste roke. Dogovorili smo se, kakšne so nagrade, v glavnem so bile šaljive, drugo pa je bilo prepuščeno nama.
Miša: Urednik nama je bil v veliko oporo in zelo sem mu hvaležna, da je opazil potencial v meni, ko me je, kot kaže, videl v kakšni oddaji prej. Prav Dušanu Hrenu sem lahko hvaležna za marsikaj … Vinko je imel v oddaji nagovor gledalcem, kar so mu na začetku povsem prepustili, kasneje, ko so videli, da se šali tudi na račun politike, pa je moral besedila oddajati vnaprej. A se je pogosto odzval spontano in rekel, da ga bodo pač sunili v rit, če in ko se bodo tako odločili.
To je bila vaša prva oddaja v času najvišje gledanosti. Ali ste imeli tremo?
Miša: Danes bi zagotovo imela večjo tremo, takrat pa se mi je zdelo vse neskončno spontano, tudi zaradi Vinka.
Vinko: Tudi jaz sem bil takrat še mlad fant, pri triintridesetih. Ljudje so neprestano klicali, gledanost oddaje je bila 86-odstotna …
Miša: Oddaja je hitro postala zelo popularna. Ves čas je metalo ven telefonske linije, zato sva morala izbrati samo tri omrežne skupine – npr. 062, 063 in 064. Omejiti smo morali omrežja, ker je prišlo do tehničnih zapletov na Pošti.
Vinko: Direktor pošte, neki Mitič je bil takrat, je javil na televizijo, da je to nevzdržno, da lahko pride do državnega udara …
Oddaja je bila na sporedu v časih, ko gledalci nismo imeli veliko izbire, torej se je TV SLO itak gledala. Ampak vajina oddaja je imela večjo gledanost od drugih v podobnih terminih.
Vinko: Včasih je naša visoka gledanost tudi koga bolela. Ko so ukinili Križanko, da so se me lahko znebili, me je Dolanc (Stane, politik, op. a.) spraševal, zakaj oddaje ni več, čeprav je zagotovo nekaj vedel. Čeprav sem se šalil na njegov račun, me je cenil.
Miša: Včasih sta bila humor in satira zelo dobrodošla, danes pa imamo s tem že težave. Ljudje preverijo vsako vejico, slišijo vsak polton … iščejo ozadja … In potem te še etiketirajo, kam da sodiš. Super je, da imamo zdaj oddajo Kaj dogaja!, pa radio Ga ga.
Vinko: Ljudje so se takrat dobro počutili, čeprav niso mogli kupiti pralnega praška, čeprav smo se vozili s parnimi ali neparnimi registrskimi tablicami … Vsak je imel dovolj denarja pod blazino, vsi so imeli vse, čeprav se nič ni dobilo. Včasih smo bili tovariši in imeli vse, danes pa smo gospodje in nimamo nič.
Miša: Ko že omenja gospode … Vinko je bil vedno izjemen gentleman. Pogosto mi je ponudil stol, mi ogrnil plašč, odprl vrata, kljub ogromno humorja pa so bile meje jasne in me ni nikoli užalil. Danes bi morda kdo rekel, da je z menoj ravnal kot z asistentko, vendar sva si bila enakovredna. Vinko je bil odvisen od moje replike in mojega vedenja. Nikoli ni šlo za šikaniranje spola ali občutek podrejenosti, najin odnos je bil enakovreden.
Danes takih zvezdnikov, kot sta bila vidva, ni več, saj je preveč različnih kanalov, medijev, da bi enega poznale vse generacije, zato ima vsak svoje idole. Kako vidva gledata na to?
Miša: Medijev je vedno več in s tem tudi več oddaj, novinarjev, voditeljev, pa tudi instantnih 'zvezdnikov'. Pridejo in izginejo. Beremo o zelo uspešnem glasbeniku, pa ga sploh ne poznam, o zvezdi večera, za katero še nisem slišala. Veliko je mediokritete in malo presežkov.
Ko je bila Križanka najpopularnejša, je Vinko organiziral turnejo po Sloveniji. Ves mesec smo se vozili naokrog. Član te turneje je bil tudi Ljubiša Samardžić, takrat najbolj priljubljeni igralec nekdanje Jugoslavije! Imela sem staro, razjahano zastavo 101, za katero nisem nikoli vedela, ali me bo pripeljala na cilj. Vem, da mi je enkrat crknila in mi je v stiski avto posodil Jaka Judnič.
Vinko: Bili smo na povsem polnem stadionu v Mariboru, poleg nas pa so bil tudi Bernarda Marolt, Nela Eržišnik in Dudek, pa še kup drugih zvezd iz cele regije.
Miša: Nekateri bi to poimenovali jugonostalgija, v resnici pa smo se družili ljudje različnih poklicev, ki smo bili takrat zelo priljubljeni. Naju z Vinkom je recimo turistična agencija povabila na križarjenje in razprodala vozovnice. Na križarjenju smo posneli eno od oddaj. Pluli smo do Krfa in ob večerih z gosti reševali križanko. Posnela sva tudi pesem Sirtaki, pa tudi videospot.
Se vama zdi, da so ljudje takrat bolj cenili talent? Ali se je izgubila zdrava spoštljivost do dela drugih?
Vinko: Spoštljivost je prava beseda.
Miša: Tukaj se je zgodil še en nesporazum: ljudje včasih rečejo, da socializem ni ravno odobraval zvezd. Zagotovo so morali biti politiki največje zvezde, vendar se je cenilo, če si znal več ali si več vložil v svoje delo. Danes je malo hitro tudi dovolj.
Danes anonimni komentatorji na spletu napadajo vse, ki so znani. Kako je bilo s tem takrat? Sta bila poleg tračev o poroki deležna žalitev?
Vinko: Kaj negativnega je lahko prišlo le z ženske strani, če se je hotela katera druga poročiti z menoj. (smeh) V glavnem pa so nama privoščili najino popularnost. Ne, drugih negativnih komentarjev ni bilo. Tega se takrat nisva zavedala, vendar je bila to neke vrste pravljica. Mnogi so celo pisali, imam shranjeno, Tito in Jaka Šraufciger.
Miša: Takrat še ni bilo družbenih omrežij, ljudje pa so poslali ogromno pošte. Prav vsako pismo sva prebrala, saj so se ljudje podpisovali z imeni, priimki in naslovi. Pisale so mi tudi mame in me prosile, ali lahko posodim svoje obleke njihovim hčerkam za maturantski ples … Vsega je bilo, a predvsem prijetne reči.
Dokazala sta se kot avtorja, voditelja, humorista, umetnika, potem pa so prišli drugi časi in so vaju potisnili na stranski tir …
Vinko: To je razlika s sceno v tujini. V Avstriji sem še vedno zelo cenjen. Tam sem dobil celo dve prestižni nagradi, eurostar in Oberkrainer award. Pa seveda tudi zlato ploščo z Alpskim kvintetom. S pokojnim igralcem Demetrom Bitencem sva bila dvakrat na leto gosta v Avstriji na imenitnih prireditvah. Demeter pri nas ni bil pretirano popularen, tam pa je doživel stoječe ovacije.
Miša: O tem težko govorim, ker ne vem, kako je Vinko izstopil iz te zgodbe. Osebno se ne morem pritoževati, ker sem potem nadaljevala z vodenjem oddaje Križ kraž, vse skupaj pa je trajalo 15 let. Dušan Hren je bil še naprej odgovorni urednik …
Vinko: Ne vem, kaj se je zgodilo pri meni, vem pa, da sem moral v svoji karieri vedno sam poskrbeti, da sem lahko delal naprej. Takrat smo si z Dušanom Rogljem in Ivanom Sircem izmislili jutranji program in oddajo Lojtrca domačih.
Miša: Mene je zmotilo, da sem kasneje Vinka zasledila samo v oddajah z narodno-zabavno glasbo, v Marjanci in Lojtrci. Zdelo se mi ga je škoda.
Vinko: No, Marjanca je bila oddaja, kjer so bili gostje glasbeniki tako rekoč vseh glasbenih zvrsti. Od Avsenika in Slaka do Dunajskih dečkov, od muzikalov do baleta, kjer je začel svojo kariero celo Edvard Clug. Pravijo, da je treba dati mladim priložnost, kar je res, vendar v tujini nastopajo umetniki tudi v pozni starosti – Mike Bongiorno, Pippo Baudo, Rafaela, Rudi Carrel, Udo Jürgens …
Ali si lahko Miša tudi letos obeta novoletno čestitko?
Vinko: Seveda. Če me le do takrat ne doleti demenca. Kar sva imela z Mišo, ne moreš pozabiti, nikoli. Določeni trenutki ostanejo za vse življenje.
Miša: To je toliko intenzivnih let, odrekanja, dela. Še dobro, da smo preživeli vse te prevožene kilometre na turneji.
Ali sta se kdaj sprla?
Vinko: Jaz sem bil vedno zelo potrpežljiv. Dudek me je nekoč vprašal, ali slovenščina nima grdih besed, ker se midva v vseh letih nisva niti enkrat sprla. Sreča je, če spoznaš ljudi, ki jih čutiš, se jih spomniš in imaš rad.
Miša: Vinko ni človek, ki bi sprožal konflikte. Vedno je nagovarjal ljudi, da bi bili boljši, kar sem čutila. Ko me je prvič poklical Mišika, sem se najprej začudila, potem pa naglas zasmejala. Oblečeno sem imela modro obleko z belimi pikami, Vinko pa mi je rekel, da sem pičkasta. To nerodnost je tako preprosto speljal!
Vinko: Imel sem srečo, da sem bil kot Jaka Šraufciger oblečen v kombinezon, torej lik, zato sem lahko rekel kaj več.
Ali vaju je slava kdaj ponesla predaleč?
Miša: Oba imava grad na oblakih. (smeh)
Vinko: Zase lahko rečem, da se tega niti nisem zavedal, ali pa me je prizemljila žena Sonja. Drugače ne vem, kaj bi se zgodilo.
Miša: Zavetje družine je zelo pomembno. Pa delo, disciplina. To s slavo nima nič opraviti. Dokler v tvojo slavo verjamejo drugi, je dobro, ko začneš v to verjeti sam, se pa lahko znajdeš v nevarnem primežu. Kaj je slava? Trdo delo, včasih tudi breme, ko se ne zmoreš prilagoditi pričakovanjem drugih in se ne odzoveš tako, kot se drugim zdi najprimerneje.
Vinko: To je res. Takrat se slave nisva niti zavedala. Morda je naporno, kadar grem na kakšno zabavo in tam vsi pričakujejo, da jih bom cel večer zabaval in govoril šale. Slovenija je premajhna, da bi lahko govorili o velikih zvezdah, z Mišo pa tudi po štiridesetih letih štrliva ven. Zaradi tega so mnogi jezni.
Miša: To se je zgodilo tudi meni v tistem času. Ljudje so pričakovali, da bom vedno nasmejana in za štose ali pa še sama kakšnega povedala.
Vinko: Kamorkoli je včasih prišel Šraufciger, je imel vse zastonj.
Miša: Jaz pa nič! Lahko bi kaj delil z menoj. (smeh) Ljudje so največkrat prepričani, da imamo ogromno denarja. Ko smo še hodili v Italijo po oblačila, mi je carinik želel ocariniti sintetično bluzo, saj je bil prepričan, da je svilena (smeh). Ampak to so malenkosti. Povsem zanemarljive.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
