Ni mi vseeno: praznik državnosti
Govori. Za politike je to obvezni del posla. Naši predsednici govorita dobro. A eno so besede, drugo pa dejanja. Eno je Slovenija, drugo je svet.
V vplivnih državah so vajeti prevzeli nevarni norci. Klanje otrok in mam ni več omembe vreden greh, reciklaža svetovnega reda je pred vrati. Ob tem je Janša zelo jasno povedal, da v Sloveniji poleg orožja potrebujemo tudi številčno vojsko. Mlade vojake. Ne vem, ali je ob tem pomislil na svoje sinove, jaz na svoje vnuke sem. Pred kratkim so na Valu 202 objavili anketo. Večina vprašanih mladincev je na vprašanje, ali bi se bili pripravljeni boriti za Slovenijo, rekla NE. Razumljivo. Današnji mladi niso odraščali s poveličevanjem preteklih zmag. Niti s plastičnim orožjem se niso igrali. Za vse kaj drugega smo jih vzgajali.
V Sloveniji je med vsemi državami EU največ doktoric in doktorjev znanosti. 13 tisoč. Več kot eden na sto prebivalcev! Inflacija, pravijo nekateri. Kaj šele reči za naše poslance? Med njimi je doktorjev domala deset odstotkov! Bi jim prisodili? Briga jih za državljane. Glavno, da je strankarskemu šefu prav. Kdaj niti ne vedo, o čem glasujejo. Zgodba o tem, kako sta Levica in SD naskočili Goloba zaradi petih odstotkov za oboroževanje, je znana. Vrečko in Han sta bila na seji, kjer so o tem odločali, a gradiva nista prebrala. Ker gre vsem za volitve, so se nekako zbogali. Za zdaj. Morda pa bo res bolje, ko bo o vsem odločala kar umetna inteligenca. Mene sicer straši, a to je moj problem.
Zdravnik in tudi sicer zelo znan in spoštovan Slovenec dr. Marko Pokorn piše, da bo pri nekaterih diagnostičnih postopkih UI gotovo zmogljivejša od človeka. A opozarja: vseh odločitev ji ne gre prepustiti. Skušnjave bodo. Recimo, bo UI tista, ki bo presodila, kdaj zdravljenje ni več smotrno? Bo UI odločila, da je dovolj, ker je znanost izčrpala vse možnosti, ali pa zato, ker je »primer« dosegel stroškovni limit? »Cost benifit«? Dilema ni nova. A ni vseeno, ali bo o njej odločal človek, zdravnik ob naši postelji ali pa računalniški program. Ki je, o tem ni dvoma, prilagojen željam naročnika. Plačnika. V resnici ne vemo, kako in kam nas vodijo nove tehnologije. In kdaj bodo morda pa res postale samohodne.
A je tudi druga plat. Vedno je. Recimo, s pomočjo UI bodo zdravniki zmogli bolezni diagnosticirati in potem tudi zdraviti bistveno hitreje, kot gre to danes. Malo znanstvene fantastike. Ko bo kaj narobe, vas bodo vtaknili v tunel, ki se bo začel – recimo – z današnjo magnetno resonanco, nadaljeval z diagnostiko in končal z robotom, ki vam bo zamenjal zaklopke, očistil žile, odstranil tumor, cisto, žolčni kamen … Ko vas bo tunel »izpljunil«, boste še malo poležali, dobili recept, dieto, nasvet … in nasvidenje prihodnjič. Se vam zdi utopično? Danes še. A treba je vedeti, prvi aparat za magnetno resonanco je UKC Ljubljana dobil leta 1993! Pred dobrimi 30 leti.
Je pa res, da pri nas znanost galopira bolj počasi. Živimo v državi, ki ob dolgoveznem mletju ministra Maljevca niti dolgotrajne oskrbe ne zna spraviti pod streho. Edino, kar je zmogel, je uvedba obveznega prispevka. Za koga in kdaj pa … bo, ko bo. Golobu in njegovim v predvolilnih časih ne bo lahko. A se mi ne smilijo.
Na koncu pa se moram vendarle posipati s previdnostnim pepelom. Sem generacija, ki jo je čas povozil. Marsičesa, kar je mojim vnukom jasno, ne razumem in ne znam. To priznavam zato, da mojega lamentiranja o UI ne boste vzeli preveč zares. Ni moj teren. Me pa fascinira in straši. Ker ne glede na vse, si jo bo človek znal podrediti in jo uporabiti tudi za svoje najbolj zle in zavržne namene. Morda bo prav to njeno največje prekletstvo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 27, 8. julij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
