Številčne podatke, ki se pojavljajo te dni, marsikdo dojema, kot da se je širjenje virusa nekoliko umirilo, ali vsaj, da se stanje ni poslabšalo. Ko to trdijo, se opirajo na odstotkovni delež pozitivnih. V nedeljo je ta na primer pri PCR-testih znašal 21,4 odstotka, v ponedeljek je bil 25,2-odstoten, kar nekateri ocenjujejo kot kazalnik izboljšanja, oziroma da ni prišlo do poslabšanja poteka epidemije, česar so se vsi bali. Torej Slovenci med prazniki le nismo tako zelo grešili z druženjem in si med sabo »raznašali« virusa?
Če želimo komentirati rezultate molekularnega testiranja (PCR), moramo vedeti, kdo so bili testiranci. Jaz strukture tega vzorca ne poznam, vendar sklepam, da so to oboleli ljudje in tisti, ki so se tako ali drugače znašli v situaciji, v kateri se virus lahko prenaša. No, in pri tem vzorcu je že kar nekaj časa v grobem delež pozitivnih okoli ene tretjine. Če upoštevamo pričakovane statistične spremenljivke, potem odstopanja plus ali minus nekaj odstotkov ne pomenijo veliko, vendar so tu za primerjavo pomembne tudi absolutne številke. Spremljati je treba trend – na primer padanja – v malo daljšem intervalu (14 dni), da lahko naredimo trdne zaključke. Ostalo je vse bolj kot ne ugibanje, sploh če se spomnimo, kaj vse se je že napovedovalo, a se uresničilo ni prav veliko. Virus gre očitno res svojo pot. Ker ne razpolagam s podatki o strukturi hospitaliziranih, v tem segmentu ne smem komentirati, vendar menim, da o obsegu in resnosti neke epidemije ali pandemije pričata število in struktura obolelih, in ne delež pozitivnih pri molekularnem testiranju vzorca, ki gotovo ni odraz cele populacije. Dobro, da imamo Covid-19 Sledilnik! Sicer pa ljudje še kar delajo napake in se na skrivaj družijo, pri čemer ostaja veliko vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi z omilitvijo nekaterih ukrepov posledično zmanjšali takšna zasebna druženja, kjer se niti pod razno ne upoštevajo predpisani biovarnostni ukrepi.
Opozarjate, da vlada dnevnih statistik v javnost ne prenaša na pravi način. Da med drugim meša rezultate testiranj s PCR in hitrimi testi, kar seveda ni združljivo.
Tukaj sem kritičen do seštevanja pozitivnih primerov. Kot suhe slive in sveža jabolka, vse je sadje, iz katerega lahko naredimo kompot … Gre za dva popolnoma različna pristopa dokazovanja virusa. Pri molekularnih testih določamo genom virusa, pri antigenskih testih določamo virusne proteine, ki jih skozi oči imunskega sistema imenujemo antigeni. Testa nista niti v sanjah primerljiva po občutljivosti, in če nekoliko karikiram, s PCR-testom lahko dokažete šivanko v olimpijskem bazenu, z antigenskim testom pa dokažete tisto, kar s prostim očesom vidimo, da se nahaja v bazenu. Potem smo pa še pri strukturi vzorca, ki se testira. Če se s PCR testirajo bolj kot ne oboleli ljudje, se s hitrim testom prostovoljno testirajo tisti, ki imajo potrebo za to, ali pa kakšen »greh«, in se preverjajo. Vsekakor menim, da je vzorec tistih, ki se prostovoljno testirajo s hitrimi testi, bližje reprezentativnemu vzorcu celotne populacije. Ampak problem nastane, ker je ta hitri test manj občutljiv in lahko marsikaj zgrešite. Kako torej realno primerjati ali celo združevati rezultate? Res, nastane ena velika godlja, ki jo s strokovnega vidika težko sprejmem.
Kakšno je potem trenutno stanje v zvezi s koronavirusom pri nas po vaši oceni?
V vsej svoji predrznosti si upam izreči, da se kaj dosti ne razlikujemo od ostalih v Evropi. Primerjava je namreč tudi tukaj zelo kompleksna. Države imajo različne pristope tako pri ukrepih kot pri statistiki. Problem je preverjanje in zanesljivost podatkov, pa od kod sploh zajemamo podatke za primerjavo in obravnavo. V tej epidemiji vsekakor ni primeren podatek o številu primerov na milijon prebivalcev. Ja, za neke kronične bolezni, kjer se število na časovni osi bistveno ne spreminja, je to zanesljiv pokazatelj. A v primeru korone se podatki dnevno spreminjajo, nekateri so spoznani kot laboratorijsko pozitivni, nekateri kot oboleli, nekateri ozdravijo, drugi umrejo. Ne poznam metodike, katere podatke sploh uporabijo za izračun izražanja na milijon prebivalcev, niti kdo te izračune pripravlja, kako ažurni so, ko pridejo v javnost. Pri vsem tem pa se ne upošteva gostota naseljenosti prebivalstva; razmeroma redko naseljena Slovenija v primerjavi z gostoto petmilijonskega mesta? To mi ne gre skupaj, saj so interakcije in s tem poti prenosa virusa med ljudmi v velemestu v primerjavi s podeželjem popolnoma drugačne. Pričakujem in pogrešam klasične epidemiološke parametre za spremljanje in opis epidemije – (časovna ali lokalna) prevalenca, obolevnost, umrljivost in smrtnost. Teh parametrov in formul se nisem spomnil jaz, temveč so osnova vsake resne knjige ali učbenika o epidemiologiji. In če bi imeli te podatke, pa da jih bi v vseh državah enako izračunavali, bi res lahko realno primerjali, kje gre bolje in kje slabše v tej koronazgodbi.
Še vedno trdite, da so poteze, odločitve, ki jih sprejema vlada, samo in zgolj politične, ne da bi bila v to vpletena stroka? Torej pravite, da državni aparat epidemijo obvladuje mimo stroke, da so jo zaobšli?
Trdim, da je država premalo naredila na ravni ozaveščanja ter izobraževanja prebivalstva in tudi dela stroke, če hočete. Preveč je prepovedi, ukazov in zastraševanja, na kar pa se del ljudi odziva s trmo in kljubovanjem. Vse skupaj tudi že predolgo traja brez posebnega izboljšanja, kar javnost prav tako iritira in jo vodi v naveličanost ter neodgovorni negativizem. Pogrešam mnenja še nekaterih drugih strokovnjakov … Jasno je, da pri vsem tem politika mora igrati svojo vlogo, vendar je njeno izražanje po mojem občutku preveč intenzivno. Včasih so strokovne odločitve neprijetne pri političnih potezah, a bi se tudi takrat moralo upoštevati strokovna izkustvena dejstva. Ampak, kakorkoli, trenutno stanje je produkt ukrepov in narave virusa.
Cepivo je tu. Nam lahko poveste, koliko si lahko oddahnemo zaradi tega?
Po moji oceni ne poteka vse idealno. Začelo se je s številom odmerkov iz ene stekleničke, zdaj je tu podaljševanje intervala med prvim in poživitvenim cepljenjem. Take polemike so za zaprt strokovni krog, rešitev pa je potem element političnih potez. Strokovno razpredanje v dnevnem časopisju daje slab signal laični javnosti in tako nastanejo idealni pogoji za ustvarjanje teorij zarote. S trenutnim cepljenjem rizičnih skupin gasimo požar, vendar s premalo vode. Za resen preventivni učinek bi naenkrat potrebovali najmanj za polovico populacije cepiva, ki bi ga morali aplicirati v čim krajšem času. Tako se bo pa zaradi omejene razpoložljivosti odmerkov cepljenje zavleklo, kar v grobem ne bo imelo vidnega učinka. Dobro v vsem tem je, da se s pomladjo pričakovano epidemija lahko umiri in bo učinek cepljenja postal izrazitejši. Je pa seveda vse v tem, kako se bo vršila komunikacija o rezultatih cepljenja.
Če se cepimo, ne moremo zboleti. Vendar, ali smo še vedno lahko prenašalci virusa?
Ja, načeloma naj bi bilo tako. Uspešno cepljenje brez resnih stranskih učinkov mora voditi v imunost proti SARS-CoV-2. Proizvajalci sicer ne navajajo popolne učinkovitost cepiva, ker je to na nivoju populacije nemogoče doseči, vendar je navedena 90-odstotna učinkovitost ob dovoljšni precepljenosti populacije zanesljiva formula za uspeh. Kako uspešni bomo pri nas, je pa odvisno od mnogih dejavnikov, med drugim tudi od političnih odločitev. Torej, z uspešnim cepljenjem zaščitimo sebe, kar pomeni, da ob srečanju z virusom (okužbi) ne razvijemo posebnih bolezenskih znakov. Glede na znanstveno literaturo sicer ta situacija ni zagotovilo, da virusa ne moremo prenašati naprej na necepljeno osebo, saj cepivo ne daje zaščite proti izločanju in prenosu virusa. In prav zato je tako pomembno, da bo precepljenih čim več ljudi in se virus ne bo mogel več širiti, s tem pa bo epidemija ugasnila. Na prave rezultate cepljenja bomo morali sicer še malo počakati, saj bodo izkušnje posameznih držav ali pokrajin edina prava referenca.
