Kdaj ste se zaljubili v reke?
Uf, v reke sem se zaljubil, ko sem bil star štiri leta, ko me je oče prvič peljal na ribolov na Savo, tam pod Dobrepoljem. Kamor je bilo treba hoditi 15 minut skozi goščavo. Takrat sem videl, kaj pomeni reka, kjer se združijo vsi ekosistemi. Takrat sem videl povezavo med človekom in reko.
Ima Sava tukaj posebno mesto?
Ima. Zrastel sem ob Savi. S traktorskimi zračnicami smo se vozili in lovili ribe. Tam sem se tudi prvič s kajakom spustil po Savi. Še zmeraj, ko pomislim na reko, pomislim na Savo.
Če bi poskušali povzeti, kako sami občutite Savo, kakšne besede bi izbrali?
Sava je v bistvu nekaj, s čimer se identificiram kot Slovenec. Zdi se mi takšna simbolna, velika alpska reka, ki jo še vedno polnijo ledeniki. Hkrati pa je reka, ki definira Balkanski polotok, vse te res zanimive narode in kulture.
Buldožerji so že praktično na poti, da jeseni začnejo postavljati hidroelektrarno (HE) Mokrice, še zadnjo HE na spodnji Savi. Po izobrazbi ste biolog, povejte nam, kakšno ceno plača narava ob tako korenitem posegu v porečje, kot je hidroelektrarna?
Jezove so nekoč videli kot optimalno rešitev, kot obnovljivo zeleno energijo. Kot otrok sem mislil, da z njimi ni nič narobe. Ko sem jih spoznal s kajaka in z ribiško palico v roki, sem videl, da je to laž.
Jez iz reke naredi jezero. Ustavi njen tok. Takoj naraste temperatura te vode, zato se spremeni biodiverziteta. Pridejo alge, v takšnem okolju ne morejo več živeti iste vrste rib, zato po navadi naselijo kar nove ali krape. Sediment v akumulaciji prekrije dno in prepreči ribam, da bi se drstile. Pod jezom pa reka še kar odnaša sediment in poglablja strugo. S tem reže globlje v teren in hkrati pade nivo podtalnice, ki jo reka horizontalno polni.
To se v Sloveniji vidi na primeru HE Mavčiče in pri zajetju v Klečah, ki s pitno vodo oskrbuje Ljubljano. Tam je nivo podtalnice padel za šest metrov. Zaradi tega je treba vrtati globlje za pitno vodo in njena kvaliteta je slabša.
Potem jezovi onemogočajo migracijo ribam in ostalim vodnim organizmom. Problem ni samo v tem, da se ribe ne morejo drstiti, ampak se onemogoča tudi prenos hranil po toku navzgor. Praviloma se hranila z gravitacijo valijo navzdol, organizmi so tisti, ki jih prenašajo navzgor. Pri nas so takšne ribe jesetri in nekatere jegulje, ampak bom to razložil s primerom lososa, ker je lažje. Nekajdesetgramska riba izplava po reki v ocean. V oceanu se hrani 4–5 let in se vrne v reko kot 15 kilogramov težka riba, ki je nabrala hranila v oceanu. Ta losos plava nazaj, čisto do povirnega dela reke, kjer izleže ikre in na koncu umre. Tega umrlega lososa poberejo orli, medvedi, lisice – po domače povedano, dobesedno gnojijo te ekosisteme.
V Ameriki so ugotovili, da zaradi tega preprečevanja poti lososov v hribe tam umirajo gozdovi. Ogromna drevesa, ki tam gor vzdržujejo gospodarstvo, niso več tako ogromna, ker nimajo gnojil. Z ekonomskega vidika so začeli umikati jezove, saj se teren ne pognojuje, povrhu pa lahko tretjino lososov odlovijo in s tem ne ogrožajo njihove populacije. Se pravi, imajo trajnostni vir hrane. Da bi šel vse to za tistih nekaj megavatov uničiti – danes imamo druge načine.
S filmom Undamaged (v slovenskem prevodu Nepoškodovane) je Rozman z ekipo Leeway Collective dosegel široko mednarodno prepoznavnost in na festivalih požel vrsto nagrad. Finančni priliv iz tega naslova so namenili v okoljevarstvo.
Kako pa jezovi vplivajo na okoliško prebivalstvo?
Na prebivalstvo jezovi vplivajo z velikimi akumulacijami, s katerimi potopiš veliko terena, in to na porečjih, ki imajo najboljša kmetijska zemljišča. Zdaj bomo vse to poplavili, da bomo delali neko elektriko in uvažali nizkokvalitetno hrano?
Povrhu imaš na Balkanu in v Sloveniji cele vasi, ki so zaradi jezov pod vodo. Te ljudi se je zelo na silo preselilo na degradirana območja, kjer životarijo. Grejo iz neke idilične doline v nekaj kvadratov stanovanja v nekem mestu.
HE na spodnji Savi bi se morale vsaj na papirju slišati dobra ideja, saj gre za zeleno energijo, ki ne proizvaja izpustov. Ampak že z dokumentov se vidi, da gre za objekte z nazivno močjo med 30 in 50 megavati, v primerjavi z mogočnimi dravskimi elektrarnami, ki imajo 100 megavatov in več, a se ne to sliši – nerazumno?
Se popolnoma strinjam s to izjavo. Po šestih letih ukvarjanja s tem si to razlagam, da ne gre za način pridobivanja elektrike, ampak za način pranja denarja in omogočanja sistemske korupcije. Imel sem priložnost sedeti ob ljudeh, ki so elektraši, in vprašal sem jih, zakaj ne bi gradili sončnih elektrarn, postavili bi jih na nakupovalne centre in vzpostavili pametno omrežje. Niso me poznali, zato sem dobil tale briljanten odgovor ... Dejali so mi: »Jezovi so 200 let stara tehnologija, vso infrastrukturo postavimo ob njih, mi ob projektu zaslužimo toliko, da si ti ne veš predstavljati. Nobeden ne ve, koliko kubikov betona vlijemo noter. Če pa šravfamo solarne panele, potrebujemo štiri matice in štiri podložke. Ni manevrskega prostora zaslužiti.«
Ko ste omenili tele dravske elektrarne – prav glede njih smo enkrat podali predlog, zakaj ne bi nanje inštalirali zmogljivejših turbin, te so namreč stare že 40 let. Ampak jim ideja ni bila všeč.
Zato se mečem na glavo, ker vem, da je to nepotrebno uničenje, ki ga poganja priložnost za neke zaslužke.
Ali bi te izgradnje lahko opredelili kot racionalen interes ali je ta bolj lokalen, personalen, podjeten, gradbeni?
Oni hidroelektrarne uporabljajo kot trojanskega konja, češ da bodo pomagali pri reševanju podnebne krize. Zanjo jim ni mar. Jezovi so le dober kanal za zaslužke. Povrhu jezovi ne pomagajo pri klimatski krizi, ampak jo producirajo, to je zdaj že znanstveno dokazano v študijah. Veliki jezovi producirajo kupe metana in ogljikovega dioksida, ko potopljena rastlinska masa v srednjem sloju brez prisotnosti kisika gnije. To producira ta dva toplogredna plina. Nekaj let nazaj je bila objavljena študija, da na globalni ravni akumulacije jezov povzročajo enako stopnjo toplogrednih plinov kot letala. To so ogromne cifre. Združeni narodi so zato velike HE razglasili za neželen vir energije, zato v določenih državah tudi ne prejemajo več subvencij.
Danes je gospod Vizjak minister za okolje in prostor, nekoč pa je bil projektant teh istih HE in energetik. Zdaj on izdaja okoljevarstvena soglasja. Bi lahko rekli, da lisica pazi kokoši?
Ja, to je krasna primerjava. To, da je Vizjak minister za okolje in prostor, je tako narobe, da so vse primerjave nepotrebne. On je človek z življenjepisom, da je doštudiral elektrotehniko in v Litostroju delal hidroturbine. Nato je bil minister za gospodarstvo, kasneje pa še direktor na HE Spodnja Sava (HESS); istočasno je bil direktor firme znotraj HESS, kjer je nadzoroval investicije in razvoj.
Zdaj so mu dali priložnost, da iz položaja ministra naredi vse, da postavijo še to zadnjo HE Mokrice, saj je jasno in očitno, da je to njegov osebni projekt. Kar je naredil v zadnjih mesecih, je dokaz tega, da je pripravljen narediti vse, da se projekt izpelje. Čeprav je popolnoma sporen in dokazano nezakonit.
Pravkar ste podali tudi prijavo za javni razpis za sekretarja na MOP. Ali izpolnjujete pogoje in povrhu menite, da je mogoče zmagati na takšnem razpisu, če ne poznate koga na ministrstvu ali v stranki, ki ga obvladuje?
Jaz v bistvu ministra za okolje ne sodim po stranki, iz katere prihaja, ampak po tem, kaj naredi za okolje. Pri Vizjaku je jasno, da spoštovanja z moje strani ne uživa. Če ta razpis dobim, bo v pisarni zelo pestro. Če se drugače z njim ne morem pogovoriti, tedaj je morda to priložnost.
Se pa zavedam, da ne izpolnjujem vseh razpisnih pogojev. Kljub temu sem se prijavil, saj po zgledu ministra očitno ne potrebuješ kompetenc – potrebuješsamo dobre povezave.
Jasno pa je, da gredo v totalno rošado. Oni hočejo namestiti svoje ljudi na čisto vse pozicije. Na žalost jim to zelo dobro uspeva. Jasno jim je, da jim pelje zadnji vlak, da to izvedejo. Čez nekaj let bo javno mnenje glede jezov dodelano, prav tako zanje ne bo več subvencij. Tako da si ne lažem, te službe verjetno ne bom dobil.
Kolikor slišim od birokratov na MOP, je logika trenutnega ministra ta, da oni z omogočanjem pozidav in regulacij (denimo) rek ustvarjajo prostor za bivanje človeka. Torej da to ni ministrstvo za okolje in prostor, ampak ministrstvo za okolje ali prostor.
Sem dobil podoben vtis. To se je izkazalo, ko smo izvedli to direktno akcijo in sedeli pred vhodom v ministrstvo. Vstopali so uslužbenci, ki niso bili prepričani, ali jim preprečujemo vstop, nakar smo jim rekli, da seveda ne. Osemdeset odstotkov teh uslužbencev nam je izkazalo podporo. Njim je težko delati pod tem ministrom in si ne želijo takšne politike. Zaradi lastnih finančnih situacij si ne morejo privoščiti podati odpovedi. Čeprav jih je nekaj to storilo.
To, da minister za okolje in prostor postaja minister za infrastrukturo, je precedens v vsej Evropi, jaz tega še nisem videl. Da bi tako očitno in brez sramu minister za okolje to uničeval, tega še nisem videl, niti v Albaniji niti v Peruju. Trenutno imamo divji zahod na področju izvajanja spornih gradenj, ki niso sporne le glede okolja, ampak tudi glede zdravja ljudi.
Vam in ostalim okoljevarstvenikom nosilci oblasti očitajo, da prejemate davkoplačevalski denar. Kolikor jaz poznam okoljevarstvenike, so revni kot cerkvene miši in delajo zastonj in v prostem času. Vi ste tukaj vseeno drugačni, saj ste si ustvarili ime kot športnik. Ali bi si lahko privoščili biti okoljevarstvenik brez komercialnih sponzorjev, ki ste si jih kot nekdanji športnik verjetno lažje pridobili?
Moj položaj je tak, da sem po olimpijskem veslaštvu postal še ekstremni kajakaš, sponzoriran s strani firm; to pomeni, da sem veliko bolj svoboden. Naši sponzorji nam zaupajo, da bomo smotrno porabili sredstva, zato ne izgubljam časa s kupom poročil.
Ostali okoljevarstveniki nimajo te sreče, saj morajo kandidirati na razpisih, ki jih objavlja država, in ta zadnje čase zelo dobro filtrira, kdo dobi kaj. Večinoma dajo organizacije, ki imajo dobre namene, a so neučinkovite.
Okoljevarstvo je težko področje delovanja, saj veliko tvegaš, izpostavljaš se, doživljaš grožnje, a komaj greš iz meseca v mesec. Tudi jaz nisem sposoben zaposliti nikogar na zavodu, vsi delajo prostovoljno. Zadnji čas smo sicer morali najeti odvetnika.
Tudi sam to počnem ob minimalni plači. Moj povprečni prihodek je 811 evrov mesečno, za to pa imam od 15- do 16-urni delovnik, kadar je hudo. Na koncu meseca pa si še sam krijem vse potne stroške, ki včasih nanesejo po 300 evrov. Večkrat se zanašam na pomoč prijateljev in družine, ki mi pravijo, ali sem zmešan; češ, da bi s tem znanjem lahko imel solidno službo.
V Sloveniji naravovarstvo ni cenjeno. Je pa cenjeno v državah zahodne Evrope, v delu Avstralije, v Kanadi, saj je tam družba spoznala, da delajo dobro za večino.
Vaša organizacija Balkan River Defence že v imenu nosi sporočilo, da ne gre za zgolj nekaj lokalnega, in pri tem imate veliko uspehov. Ali so problemi na Balkanu podobni problemom pri nas in na kakšen način?
Balkan River Defence je gibanje, ki je nastalo spontano po akciji Balkan River Tours. Takrat smo videli, da je situacija povsod ista. Pojavi se nek tuji investitor, ki gradi skozi subvencije, ki jih priskrbi država. Nato se pojavi nek projektant, ki pozna lokalne veljake in potepta lokalno mnenje. V Albaniji in Bosni pretepajo ljudi, tega pri nas še ni. So pa grožnje vsak dan.
Ravno ta povezava med temi narodi, za katere hočejo prikazati, da so med seboj sprti, čisto odpade. Na lastne oči sem videl Albance in Srbe, kako so skupaj branili reke. Reka je skupna reč in ne pozna meje, od nje imajo vsi nekaj. In ta moment solidarnosti je tisto, kar oblast najbolj skrbi. Videli so, da reke povezujejo ljudi. Ponosem sem na to, kar počnemo na celem Balkanu, s Slovenijo vred.
Kljub temu tedensko dobivam sporočila, da Slovenija ni Balkan. To ni res, smo del geografskega pojma, na katerega bi morali biti ponosni, saj gre za enega z biodiverziteto in kulturo najbolj bogatih koncev sveta.
